Nenehni prepiri z možem
Bolhica459, hvala za kronološki zapis preteklih let in dogodkov, ki so se dogajali v tem vmesnem času. Ne vem, kaj naj komentiram, pravzaprav. Zakaj?
Ker je tvoja zgodba je srhljivo identična zgodbi/življenju moje prijateljice. Z njo se poznava že 25+ let in že vsa ta leta je na sporedu njegovo poniževanje nje, zaničevanje, grozna ljubosumnost. Tudi otroka sta se -takoj ko sta bila dovolj stara- odselila na svoje. Je pa ta toksičen odnos tudi njiju zelo zaznamoval. 🙁
Iskreno – najbolj mi je hudo za otroka.
Njo sem skozi vsa ta leta prepričevala da zbere moč in se odseli; ponudila psiho-fizično in finančno pomoč. Žal ni zmogla. In z leti ima človek, ki je konstantno teptan in zaničevan, vedno manjšo samozavest. Počuti se nesposobnega, “butastega” za tak korak. Mislim, da se je vdala v usodo.
Skratka… še vedno poslušam isto jamranje. In ne glede na dejstvo, da jo imam rada, me utruja. Ker se v vseh teh letih ni popolnoma nič spremenilo. Pravzaprav se možakar še slabše vede do nje. Domnevam da se počuti “superiornega” ker jo je uspel zlomiti in lahko počne z njo kar ga je volja.
Moj nasvet vsem? Iti STRAN! Kadarkoli; četudi po dvajsetih ali tridesetih letih. Nikdar ni prepozno! Ker si prav vsak zasluži svoj osebni mir….. Mislim, da je le-ta neprecenljiv!
ja zrasla si ja na plečih svojih otrok, ki jih bo do smrti zaznamovalo odraščanje v taki družini. Najbrž boš tudi zelo ponosna nase, ko bo hči dobila takega partnerja kot ga imaš sama, sin pa se slej ko prej začel obnašati kot oče, najbolj verjetno pa v partnerskem odnosu. najbolje bi ti bilo kar spomenik postaviti.
Hvala JennyK za tvoj prispevek. Se strinjam. Vsem, ki doživljajo podobno situacijo, svetujem, da gredo vstran in začnejo delati na sebi, da se bodo spoštovali in cenili. Da bodo znali postaviti meje. Ker šele tako bodo našli srečo v sebi. Srečo ves čas iščemo v okolju, v bistvu pa je najpomembnejše, da jo najdemo v sebi.
Tako kot je bilo napisano v eni predhodni objavi, se čustva po tolikih letih poniževanja in razvrednotenja s strani partnerja, spremenjo.
Veliko delam na sebi, ozaveščam in čistim vzorce iz otroštva in živim življenje po svoje. Moji pogledi na svet, na življenje, so se zelo spremenili in pri tem sva si z možem zelo različna. Sedaj sem pomirjena s tem, ker se zavedam, da imam pravico do svojega mnenja in stojim za tem. Pridobila sem samospoštovanje, cenim se in vem, da si zaslužim boljše življenje. Lahko bi ga mogoče ustvarila z možem, če bi šla na zakonsko psihiterapijo in oba rešila vzorce iz otroštva. Mož ima za to posluh, čeprav bi on vse rad rešil instant, na hitro.
Problem, ki ga vidim sedaj jaz je v tem, da so se moja čustva ohladila. Ne čutim več ljubezni do moža, ne čutim nekega spoštovanja, čutim le en odpor, na trenutke celo prezir, ko se spomnim nekaterih njegovih besed, po drugi strani pa še neko navezanost, kar je normalno po 25 letih skupnega življenja.
Ne vem, ali je sploh mogoče ponovno občutiti ljubezen do svojega moža, ki sem jo čutila nekoč? Ali je sploh mogoče iti čez vse te besede, odpustiti in iti naprej po skupni poti?