Veliko se z možem prepirava že od nosečnosti naprej, včeraj pa je bil bum! Sem čisto na tleh, potrta. Tudi grozil mi je. Hoče otroka, če bi se ločila.
On za otroka res vse naredi in ga ima strašno rad. Dal bi življenje za njega. Ampak jaz mu ga ne dam! Večkrat poudarja, da mu zame ni mar, samo za otroka. Potem se pa stvar pomiri, se kao pobotava in mu je za vse žal oz. reče, da ni mislil tako.
Včeraj pa sva res imela bum. Jaz se mu ne pustim, ko me zmerja in nikoli ni tako, kot bi moralo biti, za nič nisem sposobna, nisem dobra mama in ne vem kaj še vse. Teh očitkov imam že čez glavo. A prebedim cele noči pri otroku, ko ne spi, on pa spi v dnevni sobi že kar en čas, da gre spočit v službo! Včeraj pa sem mu rekla, da mi naj da otroka, ker se je tako jokal pri njemu v naročju in mi ga ni hotel dati. Rekla sem mu, da je tudi moj otrok, je rekel, naj se ne približujem, ker bom umrla, potem mi ga je dal. Pa sem mu rekla, naj naju pusti pri miru in je rekel, da mene zlahka, otroka pa nikoli. Bil je ful živčen in ko je on slabe volje, bi lahko ubijal. Predvsem ker sem mu očitala (že cel dan sva se kregala), da je slab oče, ker pusti otroka jokat in ne pusti, da ga jaz pomirim, on pa mi je očital, da tako dolgo jem (jeva izmenično), se tako dolgo tuširam, gledam mehiško nadaljevanko…Skratka – koga ne bi to prizadelo? In sem mu rekla, če mu je tako težko počakat z otrokom, da se v miru najem….
Potem na koncu je pa naredil nekaj tako nizkotnega kot lahko naredi ne vem kdo!! Ker me ni mogel potisniti v tisti jezi (me je že večkrat, tudi en dan pred porodom na primer), ker sem imela otroka v rokah, mi je pljunil v obraz!!! Nagravžno!!! Potem sem otroka pristavila k prsim v postelji in še je nazaj prišel z besedami, da naj premislim danes, kaj bova naredila, ker tako več naprej ne gre. Skozi mi pa nekaj očita in če me ni takoj k avtu, ko gremo na obisk, že gnjavi, kaj sem delala tako dolgo, pa da nisem zorganizirana, pa to, pa ono…Vse delam narobe, ponižuje me in žali, da se na koncu počutim jaz totalno manjvredna.
Jaz pa sem od nosečnosti dalje (priznam!) zelo občutljiva in me vsaka stvar prizadene. Tega seveda on ni nikoli razumel, kako delujejo hormoni, ko pa sem rodila, pa me je še bolj začel poniževati, kako ne znam otroka pomiriti itd….Samo on je najboljši. Velikokrat jočem in jočem, potem je spet bolje, pa mu je žal, pa pravi, da ni tako mislil, da samo v jezi reče, ampak mene razjeda in se vse skupaj samo stopnjuje. Jaz pa mu res jezikam nazaj, ker ne prenesem žalitev in potem sem jaz vsega kriva, kao da sem ista kot moja mama in si zaslužim še zaušnico (udaril me še ni, le potisnil).
Jaz se ne bi rada ločila, rada bi, da bi odnos bil normalen. Da me ne bi nonstop zmerjal, očital, poniževal, on pa pravi, da sem nenormalna, da me ne ponižuje, ampak jaz le to tako vzamem. Otrok se mi smili, ker se prepirava pred njim. Zdaj je še majhen, kaj pa potem?
Hudo je, imam pa ga vseeno rada in ostale njegove lastnosti so super, le to zbadanje me nenormalno moti!
Ne vem, kaj naj naredim. Mi pa je zdaj veliko lažje, ko sem se izpovedala nekomu.

Če bi imel vaš mož, res tako rad otroka, se tudi do vas ne bi tako vedel. Otroka doživlja predvsem kot svojo lastnino, otrokove potrebe pa ge ne zanimajo. Vsak moški, ki ljubi svojega otroka se zaveda, kako zelo otrok potrebuje tudi mamo. Mož se do vas vede agresivno in sovražno, ponižuje vas in trpinči. Ali je to za vas spoštovanje in ljubezen. Pravite,da ga še vedno ljubite in bi na vsak način radi ostali z njim. Premislite malo o tem! Ali želite še naprej živeti tako, kot sedaj? Kaj pa otroci, tudi, če so majhni, čutijo posledice nasilja v družini vse življenje? Pomoč si poiščite na Društvu za nenasilno komunikacijo v Ljubljani.

Alenka B

Jaz vas, Bolhica, bolj razumem kot ga.AlenkaB!! Saj bi se lahko pod vašo zgodbo samo podpisala… in eni res ne razumejo, da ni kar tako lahko zapustiti partnerja in razdreti družino, lahko je pametovati in drugim soliti pamet, češ da to ni OK pa bla bla bla… Dejstvo je, da če bi bil mož vedno tako slab, bi ga bilo lažje zapustiti, tako pa se vsakič znova zaveš, da je v bistvu samo človek s svojimi napakami, in v več stvareh tako dober… in sploh, če je dober z otroci, se ženske stopimo….

Sama imam čudovitega moža, ki me vsakič lahko tako prizadane, da še spati ne morem z njim, pa vendar ga ne bi zamenjala, saj okrog mene vidim samo še bolj butaste moške…

Tako, da, vem, zgeda izguljeno, pogovor, pogovor, pogovor….. za katerega pa tudi pri nas ni časa….kao..

LP, Mojca

Draga Mojca, ste poskusili pri optiku?
Malo za šalo malo zares – očitno ne gledate dobro, ali pa nočete videti resnice. Če bi bili pošteni do sebe, bi tudi lažje razumeli ga. Košičkovo. Tudi sam vem, da nič od naštetega ni lahko, spremeniti se in si priznati resnico, pa še najtežje. Se pa splača, verjemite obe. Iz lastne izkušnje vama govorim.

pa veliko poguma želim,
Srečko

Mojca, pravis, da okoli sebe vidis samo se bolj butaste moske od svojega moza. A tiste, prijetnejse, fajn moske pa spregledas?

Spoštovani,

svetujem vam, da pojdete v knjižnico in si sposodite kako knjigo od Sanje Rozman npr. Zaljubljeni v sanje. Resnično mi je žal tako za vas, ker se pustite tako poniževati, še bolj pa za otroka, ki temu prisostvuje že od samega rojstva. In prosim, samo ne se slepiti, da otrok ne čuti ali razume, ali pa, da mu bo hujše samo z vami, brez nenehnih prepirov.
Srčno upam, da se boste začeli truditi zase in za potomca,
lep dan!

LEP POZDRAV
Mojca mislim ,da tudi vi sebe ne spoštujete dovolj nevem če ima res tako otroka rad da vse to počne v pričo otrokavse to sem sama doživela vendar sem rabila kar polnih 7 let da sem vse razrešila pa mi je danes tako lepo sama živim čeprav zelo malo časa mi je vsako jutro lepše vsak dan vidim sonce in ni me strah več da bom popljuvano tudi to se mi je dogajalo neštetokrat sem bila tepena in prosila naj mi pove kaj delam narobe pa ni vedel odgovora
pa sem en dan rekla dovolj imam vsega nebom trpela jaz in otroci in sem šla zato mislim Mojca če imaš nekoga resnično rad in ljubiš ga tud spoštuješ ceniš nevem če je to glih razdiranje družine . ZATO BOLHICA RAZMISLI ALI ŽELIŠ TAKO ŽIVETI V NEDOGLED NJEGA NEBOŠ TI SPREMENILA SPREMENI SEBE IN DAJ VEDETI DA SE CENIŠ IN SPOŠTUJEŠ IN DA TI TO NE ODGOVARJA
KAR POČNE.
PA SREČNO VSAK NOVI DAN
Talita

Lahko sta cudovita starsa, ki imata otroka zelo rada, le videti se ne smeta. Cimprej in najpametneje, ce imata otroka res rada pojdita vsak na svoj konec. Nekaj casa pa se tudi ni treba po drugih moskih ozirati in si ozdravite srce. Otrok za svoj razvoj nujno potrebuje umirjeno, veselo in samozavestno mamico, ko je pa vecji, se lahko odloci tudi za oceta.

Tvoj tip je zivcen in neumirjen in histericen in zaljiv. Smo pa odgovorne, da zascitimo otroke za taksno domace vzdusje. Ocitno mu gres tako na jetra, da iz njega potegnes najslabse, ampak terapevtka si lahko le sluzbeno, doma pa bi morala kot mlada mamica cveteti in biti obozevana mlada zena.

Morda bosta pa cez leta lepega vzgajanja vajinega otrocka nasla v sebi mir in prisla spet skupaj.

Zelo srecno vam zelim!

BOLHICA,
upam, da si se znala v življenju bolje odločiti kot jaz, ki sem vztrajala v podobnem zakonu kot ti. In danes nimam več moči odditi, čeprav sem to že enkrat storila, vendar sem po vsakodnevnih obljubah in priznanju, da je sam res veliko kriv, da pa sem tudi jaz, ker nisem znala dovolj glasno in jasno povedati kaj me moti. Seveda sem povedala, vendar me ni nikoli resno jemal.Pri meni so bila včasih tudi fizične kazni, ki pa jih je potem ko sem začela iskati pomoč pri družinskih terapevtih, opustil, ker ga je bilo sram, da bo to prišlo v javnost.Zato bi rada položila ženskam te besede v srce:NE PUSTITE SE TRPINČITI.TAKOJ SPREGOVORITE O TEM.KRIVE NISTE SAME, AMPAK PARTNER S SVOJIM OBNAŠANJEM DO VAS.Prej ko žena ukrepa na način, da gresta oba po pomoč, potem je še kakšna možnost.Seveda, če mož noče iti, potem že veš da ni pripravljen nič spremeniti pri sebi.Pomoč pa je tudi prepozna, ko ljubezni ni nič več.Kakšne posledice pusti takšno življenje na otrocih, pa ti lahko opišem kasneje, če te zanima.Oglasi se. Ksenja

Nikoli ne bom razumela, kako ima lahko ženska še vedno rada moža, ki jo maltretira psihično ali fizično, ki jo ponižuje in ne vem še kaj vse. Za božjo voljo, le kaj ljubite na takem možu!? Občudujem in kapo dol vsem korajžnim ženskam, ki si tega ne dovolijo in naredijo taki zvezi konec. Res je včasih težko zaradi finančnih in materialnih dobrin, ali ker preveč dajete na mnenje okolice, vendar velika večina jih ugotovi, kako so prav ravnale, ko so odšle iz ušivega zakona in zaživele novo življenje brez prepirov, strahu pred udarci in pljunci. Kaj bi se zgodilo, če bi vi njega pljunila.? Verjetno ne bi kar stal in si obrisal obraz. Niti pomisliti nočete na posledice. On si tega ne dovoli, vi pa to prenašate in še zatrjujete, da ga ljubite. Saj ni čudno, da vas ne spoštuje, če vse to dovolite in požirate. NAJPREJ MORATE SAMI SEBE SPOŠTOVATI IN SI NIKOLI DOVOLITI KAJ TAKEGA, KAR VAS BOLI, MOTI, PONIŽUJE

Bolhica, oče lahko največ naredi za svojega otroka tako, da ljubi njegovo mamo. To sem nekje prebrala in to je gotovo res.

Tvoj nima rad tebe, pa tudi otroka ne. Otrok je zanj sredstvo manipuliranja s tabo. Če upaš, da se bo popravil, se motiš.

Zase in predvsem za otroka boš naredila najbolje, da ga zapustiš.
Res je lažje reči kot narediti, ampak to je edina prava pot.
Samo trdno odločiti se moraš pa nekaj poguma rabiš.

Predvidevam, da si še mlada, pred tabo je še vse življenje: ukrepaj, dokler ni prepozno.

Mojca, ti Bolhico lahko razumeš, ker si v isti kaši. Samo s to razliko,
da bo Bolhica UPAJMO našla moć in pogum in kaj spremenila.

Ti pa si že sama povedala, da si se sprijaznila z usodo.
Praviš, da mož ni vedno slab, da vidiš še slabše.
Mož NIKOLI ne sme biti slab. Lahko ima kakšne napakice, ki so opravičljive in ki jih ženske zlahka odpustimo (recimo to, da umazanih štumfon ne vrže na pravo mesto). NASILJE – ni opravičila.

Jaz vas, Bolhica, bolj razumem kot ga.AlenkaB!! Saj bi se lahko pod vašo zgodbo samo podpisala… in eni res ne razumejo, da ni kar tako lahko zapustiti partnerja in razdreti družino, lahko je pametovati in drugim soliti pamet, češ da to ni OK pa bla bla bla… Dejstvo je, da če bi bil mož vedno tako slab, bi ga bilo lažje zapustiti, tako pa se vsakič znova zaveš, da je v bistvu samo človek s svojimi napakami, in v več stvareh tako dober… in sploh, če je dober z otroci, se ženske stopimo….

Sama imam čudovitega moža, ki me vsakič lahko tako prizadane, da še spati ne morem z njim, pa vendar ga ne bi zamenjala, saj okrog mene vidim samo še bolj butaste moške…

Tako, da, vem, zgeda izguljeno, pogovor, pogovor, pogovor….. za katerega pa tudi pri nas ni časa….kao..

Mojca,ne ni lahko razdreti družino in zapustiti partnerja.
Zdaj pa še enkrat preberi zgornji stavek in mi povej kje je družina in kje je partner v tvoji zgodbi…
Gre samo za odvisnost od odnosov,za strah pred samostojnostjo,za nizko samopodobo-laž,lepo zavito v celofan in s pentljo da sploh preživiš dan…

Kar grozno je, a kar je napisala Mojca izgleda kot moje pisanje. Pa tudi jaz sem Mojca, tako da je prav srhljivo.

Dejstvo pa je, da v nedogled tudi tako ne gre, saj se moj zdaj hoče odseliti od nas, zapušča pa le mene, saj je nor na oba otroka. In kadar razumno razmišljam, vem, da odnos ni bil OK, saj je mož zelo žaljiv in siten (razen na dopustu – a en teden je za zdrav odnos premalo) in da drugače sploh ne more biti.

A zakaj potem mislim le na lepe stvari? Vse lepe lastnosti, kako me ime rad (občasno!), kako me stisne in prav čutim, da me ima rad… Zdaj pa to sovraštvo, od kod???

Tako, da Bolhica, še kako te razumem, pri nas je (bilo) isto, tudi Mojco razumem, tudi jaz ne vidim boljših moških, se mi pa zdi da dolgo takole ne bo šlo, in tudi če nič ne boš naredila, bo prej ali slej naredil potezo on. Če bi mi pa otroka hotel vzet, potem pa se mi itak zmeša…

Pa kaj je temi moškimi? Kaj nastane iz njih po nekaj letih poroke – poteče rok trajanja ali kaj???

Srečno, M.

Midva s partnerjem imava 5-mesečno punčko,mislim,da ne mine dan da se ne bi skregala,večinoma zaradi malenkosti,vseeno ostajava skupaj in na koncu ga ne zapustim,ker pomislim,da ima rad mene in otroka.In tudi približno ni lahko narediti tako velikega koraka.Mene vsakič,ko se skregava mika,da bi odšla nazaj domov,vendar s tem ne bi nič rešila.Tudi midva si nonstop očitava stvari,zjutraj sem še posebno slabe volje,če je on doma,pa ne vstane takrat kot jaz,ko se tamala zbudi vedno jaz vstanem on pa še spi.Jaz pa tudi ne morem bit tiho,še toliko bolj zoprno je,ker živiva pri njegovih starših.

Ne greš stran zato, ker vidiš boljšega moškega, stran greš zato, ker želiš in si zaslužiš živeti bolje.

Pri nas me je začel ignorirati že ko sem zanosila.Prej dolgo nisva imela otrok in prioriteta v njegovem življenju je in bo delo pri hiši in da ga vsi nenehno hvalijo in padajo dol, kako je priden. Imela sem rizično nosečnost, ko sem morala počivati. Vse dni je šaril okoli hiše-takrat še pri tašči. Ko sem ga prosila naj postori po stanovanju to ali ono se je namršil – ma kaj prav zdaj? Pri tebi mora biti vse takoj! In sem čakala ali pa v mukah sama naredila. Potem sem pričela krvaveti – vsaka ve, da je to nekaj…strašnega. Ko sem se mu zjkala in se vsa tresla je mirnmo pekel kostanje in rekel počivaj in ne misli na to. Ksreči je šlo vse ok in danes imava petletnega otroka. Ampak soproh je še vedno isti. Ko se mamice vrnejo domov iz porodnišnice jih po navadi čaka pospravljen in topel dom. Mene je zadela skoraj kap ko em prišla domov. Skoraj se nisem imela kam uleči. Mamice po porodu počivajo in se posvetijo otročičku. Pri nas paj je stalno njuril – ma kaj prav takoj. In jaz osel, nise žm spokala in šla ampak sebila tam. Danes, ko smo se preselili v svojo hišo in je delo še vedno prioriteta pa je problem v tem, da se je otrok naveza na oba in da kljub temu da se na otroka samo dere in ga žali le ta nanj navezan. Razmišljam sice o tem da ima stres tako in tako – če greva narazen ali pa vsak dan čakat kdaj bo ata nehal delat in predvsem kakšne volje bo. Vse kar se pokvarali umaže zna tako cinično zvaliti name, da tega mulca razvajam in mu vse dovolim, da bi mu morala dati eno na rit-ma njraje bi dala eno neogo njemu!”

Tabaluga 1 in vse ostale s podobno zgodbo:

Pojdi vstran – v odnosu smo zato, da bi bili ljubjeni in ne martretirani. In če te ljubezni in ljubljenosti v odnosu ni možno vzpostaviti, je edino najbolje oditi.

Otrok pa nanj ni navezan tako, kot ti to misliš – otrok hodi za njim, da bi vendar dobil končno enkrat iz njegove strani tudi kaj ljubezni. Ampak živeti vstran od takega očeta je lažje, kot pa da se v otroško dušo vsak dan zliva ta strup – ker več ko se ga noter zlije več ga bo kasneje moral preliti ta otrok (takrat že odrasel) iz sebe ven – in če tega morda ne bo vedel in si dal ta čas, da to prečisti, bo pač ta strup izlival dalje svoji ženski s katero bo živel in seveda na otroke. In tako se začarani krog prekine – ko ga nekdo končno prekine. po tvojem pisanju sodeč, menim, da si ti toliko močna in zavestna, da boš to prekinila. Odhod od takega človeka niti toliko ne boli, kot si sedaj misliš – zna biti pravo olajšanje.

LP, Sija

Moje mnenje je, da vse ženske, ki ostajate v zvezi oziroma zakonu z možem, ki je danes “zlat”, jutri hudič, pa potem spet ves sladek, delate VELIKO NAPAKO. Če se po prvem kregu pobotata, pa po drugem, pa tretjem in tako naprej v nedogled, boste do konca živele v zvezi, ki vas po z leti samo še bolj dušila. Na otroke ne gledat v tej luči, da so navezani – seveda so, ampak samo na dobrega atija – kaj pa ko ropoče po hiši? Kakšen vzorec bo pa tak otrok dobil?
Otroci, drage moje, zrastejo in zaradi takih odnosov bodo slej ko prej odšli in kaj vam bo ostalo? Nekdo, ki bo delal z vami kot se njemu zljubi, vam pobijal samozavest in vas pustil na tleh, ko boste tam pristale?
Ženske se res premalo cenimo in zato plačamo preveliko ceno. In potem jočemo po forumih in iščemo potrditve zase, za svojo neodločnost.
Pa brez zamere, pišem tudi iz svojih izkušenj.

Res je!!!!

Ne morem verjeti, da sem danes naletela na svojo objavo izpred  18 let. Najprej sploh nisem vedela, da je moja in bolj ko berem, bolj najdem sebe in pogledam, kdo je to napisal in vidim moj vzdevek in leto 2005 in solze so se mi ulile!!

To ne more biti naključje, to je očitno sedaj moralo priti pred moje oči! In ravno sedaj, ko sem ponovno ‘šla po nasvet’ na ta forum.

Bom probala na kratko kaj se je dogajalo teh 18 let, mogoče bolj zato, da komu, ki je v podobnem odnosu, pomagam videti situacijo drugače, da delim dejansko izkušnjo. In hkrati tudi zato, da morda dobim še kakšen nasvet na mojo trenutno situacijo.

Z možem sva ostala skupaj, poročena. V teh (predvsem prvih) letih se je dogajalo še vedno veliko poniževanja, prepirov, manipulacij, nespoštovanja, necenjenih opravil in še in še bi lahko naštevala. Bile so sicer vedno redkejše, ker sem se začela postavljati zase in sem zmeraj povedala nazaj, kar mu gre. Sin je imel kar precej vedenjskih težav v šoli, bilo je veliko prejokanih noči. Otroka sta sedaj že velika (imava še hčero), vso energijo sem posvetila njima, od skrbi za šolo, treninge in vse ostalo. Ne smem reči, da jih tudi on ni vozil na treninge, ampak več kot pol manjkrat kot sedaj. Zdaj še hodita kdaj ven s prijatelji in še vedno sem jaz glavni voznik. Življenje je šlo hitro mimo, vsakdanja rutina, moža velikokrat ni bilo doma zaradi njegovega hobija, jaz sem bila veliko sama z otroci. Navadila sem se. Navadila na to, da sem veliko sama, da grem po nakupih sama, da so gospodinjska opravila moja skrb. Vzdušje doma ni bilo nikoli tako sproščeno, kot bi si želela. Ves čas se je čutila napetost, nepovezanost med nama, komunikacije prave ni bilo, vsi prepiri so se končali tako, da se je pometlo pod preprogo. Da ne bom opisovala samo slabih situacij, seveda so bile tudi dobre, predvsem takrat, ko sva kam šla v družbo in se imela fajn skupaj, ko sva skupaj gledala filme, se smejala, šla kdaj sama kam na izlet. itd. Z leti se človek spreminja, tudi midva sva se, oba. On se je tudi malo umiril, to so naredila leta in izkušnje skozi katere je moral (smrt staršev, odnosi v službi, menjava službe itd.). Jaz sem začela delat na sebi, se bolj cenit in avtomatsko od njegove strani ni bilo več toliko tistih poniževanj. Moram pa dodati, da so še vedno, ampak manj.

Ker me sedaj otroka ne potrebujeta več toliko kot prej, sem se začela ukvarjati sama s sabo, brati knjige, se izobraževati v smeri osebne rasti. Dovolila sem si, da grem tudi jaz kdaj ven s prijateljicami, da grem na službene dogodke, da si vzamem čas zase, pa četudi je zraven mene gora perila. Najprej so seveda bili očitki, ker pa sem vztrajala pri svojem in šla, kljub temu, da mi je vedno tisti dan želel pokvarit, se skregat, mi očital moje izhode itd., sem šla. Vedno se nisem počutila dobro, skozi sem imela neko krivdo v sebi, čeprav nisem delala nič slabega. Grem sama ven velikokrat na kavico s prijateljicami, na kak koncert, kar njemu ne ustreza. Prav ljubosumen je in fauš, da jaz grem in mi očita, da nisem za zakon, da bi jaz morala sama živet. On pa je lahko hodil celo po več dni zaradi njegovega hobija. Ampak seveda je to drugače, ker je šel on, če pa sem šla jaz, pa je bilo vedno vse narobe. In še je.

Večkrat dela dramo glede vsakdanjih stvari in sem že naveličana. Tudi otroka to opazita, sploh sin ni v najboljšem odnosu z njim, saj ga skozi nekaj potrebuje in gnjavi in opominja, ko pa bi potreboval očeta, da ga vpraša, kako se počuti, ga pa ni. Večkrat mi sin reče, da je isto, če je oče doma ali pa ga ni. Zaradi ljubega miru, je tiho pred njim, ker ve, da ga bo razburil in bo dobil negativen feedback in se bosta skregala. Zato mu vsega tudi ne pove, pove le meni, ker sem veliko bolj razumevajoča.

Ampak še vedno pa nisem tako trdna, odločna, še vedno se ne cenim dovolj, še vedno ne stojim za svojimi odločitvami v smislu, da si zaslužim čas zase, počet, kaj me radosti, kaj me veseli, da si želim končno živeti življenje, ne glede na njegove besede, saj me vedno znova njegove kritike, očitki, ko kam grem, spravijo iz tira, v stres, v slabo voljo. Ves čas ljubosumje in nezaupanje, kontrola, nadzor, omejevanje svobode. Ker sem vsa ta leta bila večina doma, gospodinjila, skrbela za otroke, se je seveda navadil na to situacijo, zdaj pa, ko sem si poiskala svoj prostor, da želim svobodno početi tudi jaz, kar me veseli, kar me dopolnjuje, pa je problem. Tudi če sem šla samo v trgovino in se dlje zadržala, mu ni bilo jasno, zakaj rabim tako dolgo.

Ker se tem stresom in njegovim komentarjem želim čim bolj izognit, ker želim samo notranji mir v sebi, hkrati si delam tudi zaščito, ko kar pridrvi in ne vem, s čim bo danes ‘postregel’, mu sploh ne govorim več o določenih stvareh, npr. o službi, ker mu je vedno šla moja služba na živce in sem raje tiho (čeprav bi včasih potrebovala partnerja ob sebi, da se mu lahko izpovem in bi me podprl in razumel), tudi glede prijateljev (ker jih večina kritizira, jaz pa v vsakemu vidim nekaj dobrega, saj ima vsak svojo zgodbo) in otrok, ki mi zaupajo.

Še vedno mi je težko, ko mu moram reči, da grem s prijateljico na kavo, ker me spravi v stres njegova reakcija. Vedno nekaj pripomni, ali pa je iz njegovega ‘mhm’ zaznati, da mu ne paše. Ko je odšel za štiri dni v tujino, mu za en čvek s prijateljico nisem povedala. Ugotovil je, da sem bila in iz tega naredil celo dramo, da lažem in bogve s kom sem se dobila in mi nič ne verjame.

Ga razumem. Vem, da je moja krivda, da mu nisem povedala in mi je žal. Laž je kar zletela iz mene, ko me je poklical, še sama ne vem zakaj kar naenkrat tak strah. Včasih sem lahko trdna, tokrat pa sem kar zablokirala. Predvsem sem jezna nase, da sem še vedno, po tolikih letih, tako čustveno nestabilna, da se še vedno ne cenim dovolj in si ne vzamem svojega prostora, da ne stojim za svojimi dejanji in ne postavim mej. Sedaj pa sem jaz nevredna zaupanja, ponovno so padale obsodbe, žaljivke, razvrednotenje. Vse neupravičene obtožbe, namigovanja in izmišljeni scenariji v njegovi glavi.

In danes preberem tukaj svojo zgodbo izpred 18 let. Od takrat do danes sem veliko naredila na sebi, na osebni rasti, ampak še zmeraj ne dovolj glede na to, da mu moram prikrit, da grem na kavo s kolegico.

Fajn bo prebrat kakšen feedback iz vaše strani. Hvala.