Spoštovani,

vaše odgovore prebiram od 15. 10., ko so na nuhalni svetlini odkrili, da je moj plod odmrl. Ker se mi stanje nikakor ne izboljša do te mere, da bi se fizično počutila enako kot pred splavom, sem se odločila, da še vas povprašam za mnenje.

17. 10. so mi dali tabletko za splav in naročili, naj se čez dva dni v soboto, torej 19. 10., vrnem nazaj po še štiri tabletke. V petek, 18. 10., zvečer sem dobila hude krče, ki so se samo stopnjevali. Vse skupaj je trajalo od 21.00 do 2.30. Vedno bolj me je bolelo, bolečine so bile neznosne, imela pa sem samo nalgesine, vsako drugo minuto sem imela kot popadek, pristala sem na školjki, s katere nisem mogla več vstati. Iz mene je vse lilo – zelo močna krvavitev, kosi tkiva, dobila sem drisko, istočasno sem bruhala v škaf in še mrzlica me je tresla. Partner me je želel odpeljati v bolnišnico, a nisem mogla vstati s školjke. Ko je iz mene padel največji kos (nisem ga videla, le čutila sem), sem začutila olajšanje. Izmučena sem vstala in zaspala.

Zjutraj sem šla vseeno v bolnišnico, kjer sem povedala, kaj se mi je ponoči zgodilo. Dobila sem svečko proti bolečinam, zdravnica je naredila UZ in rekla, sam skorajda čista, le še nekaj koščkov vidi. Zato mi je vseeno dala štiri tabletke, ležala sem tri ure, a skoraj nič ni šlo iz mene. Spet mi je naredila UZ in rekla, da sem čista. Odšla sem domov in ta dan sem se fizično dobro počutila. Naslednji dan, ko sem šla na stranišče (na veliko in malo potrebo), me je začelo zelo boleti, podobno kot v petek ob splavu na školjki. Ob pritisku sem čutila veliko napetost v trebuhu, kot bi mi nekdo spustil zrak v črevesje, bolečina se je širila od črevesja proti rodilom ali obratno (ne vem), a bolečina je bila kar močna. Krvavela sem vedno manj. V četrtek sem se odločila, da grem na urgenco, ker sem še vedno čutila bolečino ob opravljanju potrebe (zlasti velike) in ob sedenju ter ležanju z iztegnjenima nogama.

Dežurni ginekolog me je pregledal, rekel, da imam še kar nekaj kosov v sebi in da vidi v meni še močno krvavitev, čeprav je bilo na vložku le še nekaj madežev, ko je naredil UZ, pa je rekel, da je videti vse čisto in da se morda pripravlja kakšno vnetje, zato mi je dal antibiotike za pet dni (amoksiklav). Po pregledu me je vse zelo bolelo in komaj sem hodila. Po nekaj dneh je izginila bolečina ob opravljanju male potrebe, ob veliki pa je še ostala, a milejša. Po kuri z antibiotiki se je stanje izboljšalo, vrnila sem se v službo. Vse je bilo v redu. Občasno sem ob veliki potrebi čutila majhno napihnjenost in bolečino, a nič hujšega. Imela sem tudi spolni odnos in ni me bolelo. Do ovulacije je bilo vse v redu, potem sem čutila kar močno zbadanje, a je po nekaj urah in nalgesinu popustilo.

Štirinajst dni sem bila dobro, ta četrtek, 21. 10., pa sem dobila prvo menstruacijo po splavu in zelo me je bolelo. Tudi sicer imam boleče, zato sem mislila, da bo trajalo nekaj ur in potem minilo. V službi sem komaj zdržala, doma je bilo vedno slabše. Spet sem dobila močne krče, tiščalo me je na veliko potrebo, ki sem jo komaj opravila, ker me je zelo bolelo, morala pa sem se napenjati, po tem sem čutila majhno olajšanje, spet močne krče itd. Zaspala sem s pomočjo brufena. Zjutraj me je spet bolelo, kot bi me notri zbadalo, zato sem šla k zdravniku. Ta mi je odprl zdravniško, mi predpisal nalgesin in me odslovil. Rekel je, da ne rabim niti h ginekologu. Povezavo med črevesjem in rodili je zavrnil. Vseeno sem šla k svojemu ginekologu. Rekel je, da je dobro, da sem prišla in da bi mi morali vzeti kri, ker pa mi je prej osebni zdravnik ni vzel, me tudi on ne sme napotiti. Naredil je pregled, čeprav sem zelo krvavela, ob UZ je nekaj komentiral, kot da je še nekaj notri, potem pa je rekel, da je čisto in da je tudi prejšnjič ob kontroli napisal, da je čisto. Rekel je, da bi lahko bilo spet vnetje, zato mi je tudi on predpisal antibiotike (amoksiklav) in rekel, naj pridem v ponedeljek nazaj, če me bo še bolelo, sicer pa obvezno po koncu menstruacije, da spet naredi UZ.

Zdaj sem bolje, a še vedno me občasno zbada, ob veliki potrebi čutim pritisk in kot bi nekdo dovajal zrak vame. Ko potrebo opravim, občutim olajšanje.
Vem, da je težko komentirati tako za nekoga, ki ga nisi videl, a vseeno me zanima vaše mnenje na podlagi izkušenj in znanja, ki ga imate. Zelo si želim, da bi se fizično počutila enako kot prej, pred splavom, a težave se kar ne umirijo. Osebni zdravnik očitno teh ne jemlje resno, jaz pa svoje telo poznam in vem, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Najbolj me skrbi, da bi dobila sepso …

Za mnenje in kakršenkoli nasvet se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Spoštovani,
če do zdaj niste dobili sepse je tudi zdaj ne boste. Težave z odvajanjem in bolečinami v trebuhu težko pojasnim ampak to zelo verjetno nima nobene zveze ne s splavom ne z rodili. Mogoče kvečjemu z antibiotičnim zdravljenjem, ki utegne uničiti črevesno floro in za nekaj časa povzročiti driske in slabo prebavo.

Hvala za odgovor.

Vsaj glede sepse ste me pomirili.

Ne, težave s prebavo in bolečino pri opravljanju velike potrebe imam od tistega petka naprej, ko sem na školjki splavila in se močno napenjala.

Občutek vretja v jajčnikih oz. spodnjem delu trebuha je pa tudi zdaj prisoten. Boli me, ko sedim, če dvignem oz. stegnem nogo proti bradi, da bi npr. oblekla nogavice, tudi ko hodim. Kot bi me kdo nenehno zbadal.

Driske nimam, na stranišče grem normalno, le da ob tem, ko se že čisto malo napnem, čutim bolečino v spodnjem delu trebuha.

Ne vem, kaj bi lahko bilo narobe. Jutri bom šla nazaj h ginekologu in v laboratorij in upam, da bom imela potem več informacij, ki bodo razjasnile vprašanja nad mojo glavo.

Če imate še kakšno idejo ali nasvet, pa vam bom hvaležna.

Lep večer vam želim.

O vnetju bi lahko govorili, če bi bila kri pregledana na prisotnost in višino vnetnih parametrov (levkociti, diferencialna bela krvna slika s pomikom v levo in zvišan CRP). Kaj več na daljavo ne morem reči.

Ponovno pozdravljeni,

včeraj proti večeru sem šla nazaj h ginekologu, ker me je čez cel vikend kljub antibiotikom še vedno zbadalo, na trenutke zelo, potem malce manj. Potem sem dobila še migreno in bruhala. Dal mi je še eno škatlo amoksiklava, torej za skupno 10 dni. Napotil me je v laboratorij in rekel, da mi bodo po telefonu sporočili, ali so izvidi v redu. Če bodo, naj pridem v četrtek, ko bom nehala krvaveti, in takrat me bo spet pregledal.

Danes sem šla v laboratorij, pozneje poklicala in med. sestra je rekla, da so izvidi dobri in naj pridem v četrtek. Malce bolje se sicer počutim, a še vedno čutim pritisk na področju maternice, občasno, ko vstanem, me zbode tudi s spodnje leve ali desne strani. Občutek ni prijeten. A če so izvidi dobri, potem naj vnetja ne bi bilo. Kakšne so te vrednosti, bom videla šele v četrtek, pa vendarle se še vedno sprašujem, kaj bi lahko bil vzrok težavam, ki jih imam, če ni vnetje, saj je to že drugič, da sem v roku enega meseca dobila antibiotike, bolečina pa se je ponovila in še vedno traja.

Ali bi bilo smiselno, da ginekologa vprašam, ali bi bila lahko vzrok endometrioza? Se vam zdi, da bi mi lahko ona povzročala težave, saj najprej več let nisem mogla zanositi, ko mi je končno uspelo, pa se je končalo tako, kot se je in od splava naprej nimam (niti fizičnega) miru.

Hvala za odgovor.

Lp

Spoštovani,
žal na takšna vprašanja na daljavo ni mogoče odgovarjati. Na vsako vprašanje v medicini, ki vključuje “ali je možno?” je namreč odgovor DA, je možno. Ampak to ni bistveno. Bistveno je, kolikšna je verjetnost, kajti možno je vse. Sicer pa bolečinskih stanj na daljavo preprosto ni mogoče komentirati niti ocenjevati. Še zlasti pri osebah, ki izgubljajo zaupanje v svojega zdravnika ali se same preveč poglabljajo v snov in zdravniku svoje težave pojasnjujejo v diagnozah namesto v simptomih in znakih. Takšnim se namreč marsikaj dogaja tudi v glavi in po daljšem trpljenju ni več mogoče ločiti, kaj je res in kaj sploh nima več osnove, da bi bilo. Res je, da vnetje vedno povzroči tudi spremembe vnetnih parametrov v krvi in če teh ni, potem o vnetju ne moremo govoriti. Dejstvo, da ste dobili antibiotik žal tudi o vašem stanju ne pove drugega kot to, da je zdravnik ocenil, da bi to lahko koristilo. Če je ta ocena bila pravilna ali ne, pa seveda ne morem vedeti, je pa ob odsotnih vnetnih parametrih malce čudna. O diferencialni diagnozi pri vas bi moral zdravnik razmišljati sam in ne na vašo pobudo oziroma celo naštevanje možnosti! On je namreč ginekolog in ne vi. Vi zgolj vztrajate, da se težave ne poležejo. Če je torej ginekolog izčrpal svoj arzenal znanja in možnosti ukrepanja, ima še vedno možnost usmeritve na višjo raven (bolnišnica), kjer imajo poleg več izkušenj tudi več diagnostičnih možnosti.

Ginekologu zaupam, toda menim, da je moja skrb povsem upravičena, saj je od mojega splava minil več kot en mesec, jaz pa imam še vedno nenehne bolečine v spodnjem delu trebuha. Naredili so mi več UZ, vsakič je bil komentar, da je sluznica zadebeljena (po splavu in zdaj en mesec za tem), skupno sem pa dobila za 15 dni antibiotikov. Seveda mi ni vseeno in me skrbi, kaj je narobe. Želela bi se vrniti v službo in normalno delati ter živeti naprej.

Razumem vaše skrbi, ampak Vam na daljavo žal ne znam pomagati. UZ je pa le ena od možnih slikovnih preiskav, ki ni za vse zveličavna, zato ne more povedati vsega.

Pozdravljeni,

želela sem samo sporočiti, da sem bila danes pri ginekologu na pregledu, spet je naredil UZ in rekel, da je vse v redu. Maternica je čista, na jajčnikih ni nobene ciste, sluznica ni več zadebeljena. Krvi izvid je v redu, le hemoglobin je malce znižan (najbrž zaradi obilne krvavitve). Meni, da problem ni ginekološki. Napotil me je nazaj k splošnemu zdravniku. Rekel je, da bi znal biti vzrok v mehurju, ker pogosto uriniram, čeprav me ob tem nič ne peče in nimam motnega niti kakega vonja nima. Kdo ve, kaj je …

Bolečina na sredini spodnjega dela trebuha pa je še vedno ves čas prisotna in moteča. Vzela sem nalgesin forte, a še vedno jo malce čutim.

Vem, da mi ne morete pomagati, zlasti ne na daljavo, a ker sem predstavila celo zgodbo in jo najbrž tudi kdo drug spremlja, se mi zdi prav, da napišem, v katero smer se zgodba razpleta (oz. prej zapleta).

Hvala za čas, ki ste mi ga namenili. Upam, da vzrok res ni ginekološke narave, čeprav se mi zdi zelo nenavadno, da so se mi težave začele po splavu s tabletko, potem z antibotiki umirile in spet ponovile z menstruacijo.

Vse dobro vam želim.

Slej ko prej čas pokaže kaj je. Ne dvomim, da težave imate, ampak sposobnost diagnostike ni absolutna, temveč le relativna. Ob manjših težavah pa seveda ne moremo vedno uporabiti prav vsega orožja, ki nam je na voljo za diagnostiko bolezenskih stanj kot so CT, NMR in minimalno invazivna kirurgija. Vse to pride v poštev, če se težave stopnjujejo ali če se pojavljajo dodatni simptomi in znaki, ki nakazujejo resno bolezensko ozadje.

Spoštovani.
Rada bi samo pokomentirala, če dovolite.
Meni se je dogajalo podobno. Bolečine so bile prisotne tako dolgo časovno obdobje, da so postale moja obsesija.
Ukvarjala sem se samo še s tem. Pa ni važno ali se gre za bolečine na področju rodil, ali recimo za bolečine v kolenu. Vsaka dolgo časa trajajoča bolečina, ki moti življenjske navade in omejuje osebo, se mi zdi kot kamenček, ki te žuli in te sili v razmišljanje. Dokler ne postane prava obsesija. Če pa temu dodamo še izgubo ploda, je zadeva za žensko še toliko bolj boleča in že sama po sebi zavzame dobršen del razmišljanja o vsem mogočem.
Torej pri meni se je zgodil začaran krog obsesivnega razmišljanja, kar je vodilo v anksioznost, panične napade in ker nisem šla po pomoč še v OKM.
Kaj skupnega imam z avtorico? Nezaupanje do zdravnika. Včasih se mi je zdelo, da bi le dr House znal rešiti moj primer, nihče drug. Videla sem ( v svoji glavi) zdravnike, ki jim ni mar in jih ne briga kaj bo z mano. Zelo grozen občutek, vendar je to posledica patološkega, nerealnega razmišljanja. In ker ginekolog ni psihiater se najbrž ne spušča v teme – kako se pa vi počutite po splavu. Ne vaša maternica, ampak vi.
Najhuje je, da človek ne verjame, da se je sam zaciklal v odvečne misli.
Moj nasvet kot ženska ženski bi bil, da se je kot prvo treba spočiti. Odležati par dni in nato izjokati kar je potrebno izjokati.
Zaupanje v zdravnike bo prišlo samo od sebe, ko se bo tesnoba pomirila.
Morate pa tudi vi zdravniki razumeti, da imate pred sabo žensko, ki je splavila in ne maternico, ki je splavila.
Mene so rešili šele antidepresivi.
Draga učiteljica samo zaupajte zdravnikom, kajti čeprav se vam ne zdi, je morda možno, da nekaj celo znajo.
V taksnem stanju sem vedno opravila se kak samoplačniški pregled. Mislila sem, da pač več glav več ve. V bistvu je vse vedela ze glava od prvega zdravnika, le da moja glava ni bila zmožna to razumeti.
Preveč se ukvarjate z detajli in se greste FBI. Mi je znano, zato razumem.
Zdravnikom se je treba prepustiti. Bodo že naredili kot je prav.
Kdaj pa je bolečina razlog za ponovni pregled pa vam lahko zopet pove samo vaš zdravnik.
Lep pozdrav.

še svoj lonček pristavim, da bom imel (kot ponavadi) zadnjo besedo :-)…
imate popolnoma prav, vendar se drugače kot nepsihiater sploh ne bi dalo delati. Psihiater ima v svoji ambulanti dnevno 5 ali 6 pacientov, vsak drug specialist pa 10x toliko. Že izpovedi pacientov je treba žal marsikdaj prekiniti in pacienta fokusirati na problem in stran od ne vem česa, kar ga je tisti dan razburilo, prepira v službi, nesreče pri parkiranju avta ali grdih pogledov v avtobusu, ko je opozoril otroka, kako se ne obnaša ipd… Zdravniki smo postali “delavci za tekočim trakom” in temu dejstvu se morajo žal prilagoditi tudi pacienti, ter se pri pripovedovanju o svojih težavah fokusirati na problem in hkrati zbrano poslušati naša vprašanja in navodila, sicer bo dostopnost do nas postala še slabša. Za vse ostalo so prijateljice, sodelavci, klubski tovariši, frizerka ali duhovnik.

Pozdravljeni,
prebrala sem obe sporočili, komentirala bi pa predvsem vaše, gospa “Tapta”. Vaš primer je bil zagotovo drugačen od mojega, tako je kot je tudi vsako telo drugačno. Pri sebi znam ločiti psihične in fizične bolečine. S prvimi sem se spopadala 15. 10., ko sem izvedela to žalostno novico, 16., 17. sem jokala kot dež in se na ta način borila sama s seboj. Od 18. 10. pa imam resne fizične težave, ki se občasno stopnjujejo, malce umirijo, pa potem spet pojavijo. In vem, da nekaj ni v redu, tu ne gre za moje blodnje, ki bi bile posledica psihološko-čustvenega stanja. Tudi zdravniki so zdaj to vendarle prepoznali kot resno in ne pripisujejo “samo” menstruaciji. Včeraj so me napotili h kirurgu, ta me je pregledal fizično, potem so mi pregledali kri in vodo. Naredil je rtg trebuha in ugotovil, da je v črevesju precej blata, ki zastaja, čeprav redno odvajam. Dal mi je svečke in ko sem včeraj vzela prvo, sem takoj občutila manjše olajšanje. Danes je na trenutke povsem dobro, potem pa me začne spet špikati spodaj na srediti ali spodaj levo. Tudi sam kirurg je opredelil, da sta ta dela boleča. Tako on kot splošni zdravnik zdaj sumita, da je vzrok v črevesju. Naročena sem na UZ trebuha in ko bom prišla na vrsto, bom videla, kaj bo ta pokazal.

Skratka, hvala za dobronameren komentar in deljeno izkušnjo. Prepričana sem, da je pri marsikateremu človeku res tako, da preveč bere, premišljuje, analizira in sam sebe prepriča, da ga nekaj boli, toda v življenju sem doživela že veliko težkih preizkušenj, pa se mi nikoli ni dogajalo kaj takega kot sedaj. Psihično sem zelo stabilna in ne potrebujem psihološke pomoči. Sama sem predelala vse, kar se mi je zgodilo, in grem naprej. Če me le ne bi fizične bolečine pri tem ovirale, bi bilo vse dobro.

Za piko na i imam danes, dan po tem, ko sem po nasvetu splošnega zdravnika nehala jemati antibiotike, še ginekološke težave — začetek vaginalnega vnetja. Jemljem probiotike (ves čas jemanja antibiotikov sem jih), mažem se s kremo canesten, čez noč sem spala brez hlačk in si vstavila vaginaleto … Upam, da se bo stanje (vnetje) kmalu umirilo.

Lp obema!