Nenehna osamljenost, dolgčas
Pozdravljeni,
moj problem je tak, da mi je nenehno dolgčas. Stara sem 20 let in zelo hrepenim po družbi ter zabavi, a jo skoraj nikoli ne doživim. Vem da je zdaj korona in to ni mogoče, ampak tudi prej je bilo enako. Ne morem najti normalne družbe, ne morem se nikomur zaupati, nikoli nisem srečna itd. Družila sem se že z različnimi ljudmi, vendar so me nekateri “izkoriščali” in klicali samo takrat ko so kaj potrebovali, nekateri so bili preveč obsedeni z alkoholom in ostalimi substancami, drugim pa se sploh ne da ven in raje čepijo doma za računalnikom. Rada bi našla neko družbo ali pa vsaj nekoga, ki bi rad preživljal čas z mano, ki bi si vzel vsake par dni pol ure zame in šel z mano na sprehod ali na kavo ter kdaj ven na kakšen žur (seveda ko bo to mogoče). Vsak dan se počutim kot “kup dreka”, ker razen učenja nimam za početi ničesar. Seveda grem na kak sprehod ali kaj podobnega vendar seveda sama. Občutek imam da bom vse zamudila, medtem ko nekateri zdaj preživljajo svoja najboljša leta, meni dnevi in leta minevajo v bedi.
Pozdravljena osamljena 324,
hja, ti časi so res čudni. Pri tvojih letih je pač normalno, da si želiš veliko stikov, družbe, tudi zabave. Mi pa imamo že nekaj časa policijsko uro in vse možne omejitve, študentje se šolajo na daljavo, prav tako dijaki večino leta…Dobro je, da hodiš na sprehode, a sedaj se je celo na kavico nemogoče usesti, jo je treba vzeti spotoma in biti majčkeno iznajdljiv. In da, večinoma so mladi še več na ekranih kot sicer. Vendarle ne obupaj. Tudi ti časi zaprtosti bodo mini, v kolikor pa trajajo pa si tudi v tem času najdi kakšne prijetne aktivnosti, ki so dobre za dušo in telo. Res je, da je nekaterih priložnosti za druženje manj, a tudi na sprehodu v parku lahko s kom poklepetaš.
Bodi dobro in oglasi se še, lp
Bernarda
Podobno doživljam tudi jaz, čeprav imam enkrat več let kot ti.
Imam moža ter otroka, pogrešam pa iskreno žensko družbo.
Imela sem prijateljice, ko sem bila najstnica, še vedno sem žalostna, ker sedaj ni nobene več v bližini. Prav rada sem jih imela. Nobena ne pokliče ali si zaželeli družbe.
Od kod pa si?
Star sem 28 let pa se tudi počutim kot da nekaj zamujam, če se ne “nenehno” družim. Če si za, dajva poizkusit prek “fake” gmaila da vidiva, kam najo pot vodi.
Živijo,
te popolnoma razumem, 234. Sama sem šla skozi iste stvari. Živeli smo na manjši kmetiji bogu za hrbtom. Prijatelji? Pa kje….vedno sama, osamljena in zamišljena. Sedaj sem se preselila v mesto s fantom, s katerim se super ujameva, pa vendar še vedno pogrešam neko žensko družbo. Tako, za kakšno kavico 1x na teden, kakšen šoping, pohod, sprehod…težko je tudi, ker so bolj kot ne vse sošolke in znanke že poročene ali pa z otroki, sama pa jih nimam, tako da še tam ne morem “priti zraven”. Pa nisem nobena zakomplicirana oseba, samo prijatelji? Sem kot teflonska ponev – nothing sticks, haha! Ne vem…menda sem zamudila tisto “klapanje”, zdaj sem pa 32 pa še vedno brez ENE prijateljice.
Jest sm 31 pa mam iste probleme. Z mojo generacijo nimam nič skuknega, z starejšimi tudi ne, z mlajšimi se najboljše razumem, ker sem pač odrasel z internetom in igricami in take stvari. Piši na zs če te zanima družba. Nobenega nimam za sprehode, vsi so zasedeni z partnerji pa z službo pa z vsem zivi.
Pozdravljena.
Dandanes je težko krepiti odnose oziroma obdržati na novo obstoječe. V kolikor kot posamezniki nimamo sreče, da ohranimo odnos s kom iz preteklosti oz.spontano srečamo nekoga, ki nam je “usojen”, lahko mnoga leta tavajo v temi.
Potrebno je razmisliti kaj si sploh želimo. Veliko je platonskih odnosov, ki bazirajo na čvekanju in preganjanju dolgega časa. Na dolgi rok se po navadi ne obnesejo. V masi poznanstev se mnogokrat zgodi, da niti ena oseba ne obstane.
Ali pa kontra. Imamo eno osebo, ki ostane z nami ali pa jo zamenja druga.
Precej pogosto se zgodi, da nas ljudje ne sprejmejo medse, ker že imajo oblikovan krog ljudi. A potrebno je razumeti, da tudi ti ljudje niso popolnoma srečni in so redki, ki imajo pristne odnose.
Vse ostalo je samo balast.
Smiselno je, da se združujejo isto misleči in si delijo svoje izkušnje. Ker podobne izkušnje lahko vodijo v končni fazi v pristen odnos, če gre za vzajemni interes brez nekih pričakovanj.
Pri osebah, ki so si med seboj kompatibilne tečejo stvari precej gladko.
Če kdo želi, lahko podelim elektronski naslov in mi piše preko njega. Zavedam se kakšne stiske se lahko pojavijo na dolgi rok, v kolikor posameznik nima socialne mreže in je prepuscen samemu sebi.
Lp
Vpiši se v društva, krožke. Na tečaje. Sama naredi narezek in povabi koga domov. Če si na faksu, vsaj čez poletke, npr kelnari. Kupi si kaj novega za obleč. Prepospravi, sobo, stanovanje.
https://www.iskanja.si/izdali-smo-tudi/ciscenje-nereda-in-feng-sui.html
Tudi sam nimam kaj poceti med karanteno. Z vesleljem bi sel na kavo ali (ko bo cas) na zur. ce mi zelis kaj napisati, [email protected], drugace pa sem student v ljubljani
ñ [email protected]
Prosim piši mi hvala
Pozdravljeni!
Tudi jaz včasih potrebujem kakšno družbo za pohod v planine ali hribe. Stara sem 43 let, poročena, imam dva otroko, vendar bi kdaj pa kdaj s kakšno #prijateljico# odšla v hribe, kaj dobrega pojedla in poklepetala. Ni važno iz katerga dela Slovenije si.
V kolikor potrebuješ družbo tudi ti mi piši na [email protected] in se dogovorima.
Lp