Neneavadne zadeve
Imela sem dobrih 8 let, ko mi je umrl dedek. Nekaj mesecev po njegovi smrti sem z babico prespala v njuni spalnici. Sredi noči sem se zbudila. Na sebi sem namreč čutila težo pogleda, kot v avtobusu, ko te nekdo gleda in veš da te. Pogledala sem navzgor in zagledala postavo – dedka, ki me je gledal. Vedno sva bila zelo navezana drug na drugega in tudi z babico sta imela krasen zakon. V paniki sem odprla luč in babica se je seveda zbudila. Povedala sem ji, kaj se mi je zgodilo. Pomirila me je, češ da ja – dedek jo večkrat pride pogledat in včasih se uspe z njim v mislih celo pogovarjati. Več mesecev se ji je to ponavljalo, meni se je zgodilo le enkrat. Od takrat duhov več ne komentiram. Kdor hoče verjeti naj verjame, kdor misli, da gre za privide, strah in podobno tudi prav. V bistvu pa me to sploh ni prestrašilo. Celo nasprotno – bila sem nekako vzhičena, pomirjena. Želela sem ga še kdaj videti, ker se mi je zdelo, da se ni poslovil od mene (umrl je med obiskom – infarkt). Morda se je prišel poslovit.
Vedno več ljudi je pripravljenih priznati, da so imeli podobne izkušnje. Tudi sama sem po očetovi smrti doživljala nenavadne stvari. Večkrat se je zgodilo, da je voda iz pipe v kopalnici začela teči kar sama od sebe in to dokaj močno. Takrat sem vedno čutila prisotnost še nekoga ali nečesa v stanovanju. Spominjam se zelo živih sanj (?), ko je v stanovanje, iz katerega imamo lep razgled na gore, prišel oče in mirno občudoval razgled. Bil je velik ljubitelj gora. Nisem se počutila neprijetno, ni me bilo strah. Včasih se mi dogaja, da imam moreče sanje in potem vedno zvem kakšno slabo novico. Tudi moj mož in mama sta v sanjah doživljala obiske svojih mrtvih staršev.
Jaz takih izkušenj do sedaj nisem imela.
Sem pa imela neko obdobje zelo neprijetne sanje. Približno dve leti sem vsak teden vsaj enkrat sanjala kako umira moja nona. Nona je bila takrat še živa ampak počasi ji je začelo pešati srce, pojavil se ji je rak (tega so potem z obsevanjem pozdravili), bolele so jo kosti. Sanje so bile zelo žive in moreče. Vedno je umirala na zelo težek način. Sanje sem nekoč omenila prijateljici in ta je dejala, da si mogoče nona želi umreti , da imam morda zaradi tega take sanje.
No, potem je nona, ko sem bila na obisku, umrla. Odpovedalo ji je srce. Moreče sanje so prenehale. In približno en mesec po njeni smrti, se mi je ponovno sanjalo o njej. Videla sem ji samo obraz in oči, katere so veselo žarele. Od njene smrti je letos minilo tri leta. In to so bile zadnje sanje o njej do sedaj.
Majda, tudi jaz imam moreče sanje, ki se mi vedno uresničijo. Tisto noč, ko je pred 8 meseci umrl moj oče, sem dobesedno celo noč sanjala eno in isto stvar, in sicer, da je umrl. Pisala sem mu pogrebni govor in iskala nekoga, ki bi ga na pogrebu prebral. In zjutraj je zazvonil telefon in sporočili so mi, da je moj oče pred nekaj časa umrl. Od takrat naprej sanjam vsako noč in večina stvari, ki jih sanjam jasno in jih tudi jasno vidim se mi uresniči. Ko sem pred kratkim govorila z enim gospodom, ki je po poklicu psihiater mi je rekel, da so preroške sanje in jasnovidnost dar in jih tako moramo tudi jemati.
Pa še nekaj bi dodala. Tudi moj mož je bil zelo nejeveren do nenavadnih stvari, vse dokler mu ni umrl očim. Tisti večer, ko je umiral smo sedeli v sosednji sobi, in kot vedno, sem tudi tokrat jaz slišala čuden šum, kot da bi kdo prevrnil stol. Ko sem to glasno povedala, mi je mož rekel, da že spet imam prisluhe. Tašča pa je kar stekla k svojemu možu, nakar sva midva stekla za njo. In takrat je začel umirati. Prižgali smo mu svečo in ko je zadnjič izdihnil, bilo je točno opolnoči, se je na omari ustavila ura. Mož je bil popolnoma iz sebe in nekoliko manj nejeverenen.
Ob neki drugi priložnosti je bil priča dogodku, ko je sorodnik povedal nekaj pikrih na račun svojega pokojnega očima. Takrat je nenadoma s stene padel lesen okrani krožnik in ga pošteno zadel v ramo. Prisotni so menili, da je padel z žeblja oz. da je se je odlomil vozlič, na katerem je bil obešen. Vendar ni bilo ničesar takega. Žebelj je trdno stal v steni, vozlič je bil na krožniku in kar je najbolj zanimivo, luknjica na vozličku je bila tako majhna, da bi jo težko sam potegnil z žeblja.
Od tega časa naprej mi moj mož kar precej verjame, ko mu povem za kakšeno svoje doživetje. Mene bi težko kdo prepričal, da je to samo strah, ali da fantaziram. Meni se to dogaja, zato se mi vse skupaj sploh ne zdi smešno, ampak skušam s temi stvarmi živeti. Prav veseli me, da se to dogaja tudi drugim in da se lahko o tem pogovarjmo.
Če pa vas je strah kakšnih nočnih obiskovalcev pa naredite tako kot jaz. Ko ležete v posteljo se v mislih eventuelnim obiskovalcem zahvalite za obisk in jih naprosite, da naj vas ne obiskujejo več. Meni pomaga.
Pozdravček vsem.
Najbrž kaj posebej nenavadnega nisem doživela, saj se ničesar ne spomnim. K sreči pa izgube bližnjega tudi še nisem prestajala.
Imam pa v življenju (že večkrat) po nekaj mesečna obdobja, ko se vrtim v krogu deja vu-jev…in to ni nič prijetnega, me spravljajo ob pamet….
Trkam na les, imam že kar nekaj časa mir….naj traja.
Pozdrav
sam se že 10 let ukvarjam z ezoteriko in jogo in imam tudi sam podobne izkušnje.Poznam pa tudi na desetine ljudi ki so že videli duhove in podobno.Nič posebnega.
1.duhovni dejansko obstajajo. To ljudje, ki so običajno zapustili telo (umrli) v nenavadnih okoliščinah (samomor, avtomobilska nesreča, droge, alkohol, vojne).
Ti ljudje ne odidejo v novo telo ampak blodijo v vmesnem stanju.
Ti duhovi so zmedeni in nesrečni. Radi bi uživali v seksu, alkoholu pa ne morejo. Zato to želijo početi preko koga drugega, ki ima telo.(nas npr)
Ljudje (ki umrejo naravne smrti) ki so tik na tem da umrejo ali pa so ravnokar umrli (do par mesecev) lahko tudi še vedno blodijo okoli svojih dragih ali pa okoli svojega telesa (zato so Žale tako strašljive).
KAKO JIH ODGNATI
-ne jemati drog ali alkohola saj le te substance delajo luknje v naše energetsko telo, skozi katerega potem lažje pridejo do nas.
-če še vedno spimo ko sonce že vzhaja (7h ali 8h) imamo več možnosti da nas takrat napadejo.
– najlažje se jih odžene če v trenutku ko nas v spanju davijo in ne pustijo da bi se premaknili, da izmolimo kako molitev ali mantro.
To vedno funkcionira.
-Če veliko zahajamo bo gostilnah, mesnicah ali pokopališču imamo veliko možnosti da se tam prilepijo na nas.Še posebaj ponoči (to je njihov čas)
-čista in svetla soba ter majhna lučka ponoči bi morala narediti že zelo veliko.
-ko naši sorodniki umrejo, je njihova telesa najbolje kremirati, tako jim olajšamo pot naprej. Moramo pa jim tudi odpustiti če so nam storili kaj slabega.
-najboljša obramba je živeti v vrlini (vegetarijanska hrana, veliko meditacije -molitev, disciplina v življenju, pozitivno razmišljanje)
IN ŠE
NE KLICATI DUHOV KER JE TO NEVARNO POČETJE.
lp
Uroš
Jst tudi mislim da ne. Ampak verjetno je Živa mislila tako, da so moški ponavadi vase zaprti, pa ne sprejemajo vplivov okolice… To je res veljalo nekaj casa nazaj, ampak imam obcutek, da se vse skupaj nekako “popravlja”… bolje receno spreminja in da stereoptip o moski zaprtosti vase in nedobcutljivosti za zunanje pojave, pocasi izginja…
LP, Petra
Pozdrav
/Ej, sej je blo zelo zanimivo tole brat, ampak je bilo pa tudi kar
/malo grozljivo… Po tvojih besedah sodec nas hocejo tile duhovi
/izgnati iz nasih teles?
ne, ne .Tega nisem rekel. Ne morejo nas izgnati iz teles. Lahko pa so v našem energetskem telesu kot neke vrst paraziti. Duhovi niso tako pomembni da bi se z njimi ukvarjali.Le če ima nekdo probleme z njim so vredni debate.
/ Kot pravis se jih moramo z vsemi mocmi
/ otepati in se braniti… Zakaj??
Ni se jih potrebno z vsemi močmi otepati in braniti. Le če ima nekdo problem z njimi se jih je potrebno lotiti.
Zakaj
Jemljejo ti enegijo, in navajajo k drogam in alkoholu ali pa k samomoru.
Če se osredotočiš na pozitivne stvar v življenju in življenju v vrlini (vege, šport , meditacija itd) ti bo morebitno nadlegovanje s strani duhov, podobno kot nadlegovanje komarjev. Nadležno vendar ne omembe vredno.
Ukvarjanje z duhovi ni zaželjeno saj jih že sam pogovor o njih (se posebaj ponoči) privlači.
LP
Vedno bolj se mi dozdeva, da stare vraže niso nastale “kar tako” in da imajo svojo osnovo. Ugotavljam, da nas že podzavest (?) sama nas nekako usmerja stran od potencialne nevarnosti. Sama sem se že od nekdaj izogibala pokopališč in mesnic, pa ne iz strahu. Kljub temu, da me ezoterične teme privlačijo, se ne bi nikoli udeležila klicanja duhov. Rada pa bi (morda preko meditacije) stopila v stik s pokojnim očetom.Spomnila sem se še nekega dogodka. Približno tri leta nazaj – bilo je poleti na morju – sem imela probleme z dihanjem. Ni me dušilo, ampak sem morala nekako “zavestno” dihati. Na vožnji domov sem doživela napad panike (huda tesnoba, strah, da se bo zgodilo nekaj hudega, znojenje, hiter utrip srca …) in po njem sem tudi izgledala čisto skrokano. Z manjšimi presledki se mi je vse skupaj nadaljevalo še pol leta. Zdravnica je vse skupaj pripisala stresu. Kasneje pa sem izvedela, da je v tistem času umiral moj znanec in da so ga pokopali ravno takrat, ko sem imela prvi napad panike. S tem človekom sem imela neporavnane /finančne/ račune in bila sem zelo, zelo jezna nanj. Kasneje sem mu počasi odpustila in tudi moji problemi so nekako izzveneli. Uroš, vesela bi bila, če bi še kaj napisal.
Lp
Zdaj smo pa tam. Pred 8 meseci sem izgubila očeta, umrl je zaradi infarkta, nenadne smrti. Prizadelo me je … skratka posledice imam še sedaj. Dejstvo je, da še sedaj vsak dan hodim z mamo na pokopališče. Pa ne samo zaradi nje, ampak zaradi sebe. Enostavno me tja vleče, pa magari samo za trenutek, da postojim ob njegovem grobu in mu posvetim kakšno lepo misel in molitev za njegovo dušo. Zdaj pa berem, da se je pokopališč treba izogibati. Mene osebno obisk pokopališča pomiri. Ne vem zakaj bi tam na ljudi prežali nemirni duhovi. Bolj logično se mi zdi, da človek nanje naleti na mestih, kjer se je nenavadna smrt dogodila ali recimo ponoči, no ponoči tudi na pokopališčih. Ali nas podnevi na pokopališčih ne varujejo vsiljivcev duhovi naših najdražjih, za katerimi žalujemo?
Lp
Hvala vsem za mnenja, takšna in drugačna, še posebej Urošu, ki mi je dal nekaj misliti. V času svoje more sem namreč živela zelo ponočnjaško življenje.
Še en nasvet rabim. Kako “očistiti” hišo, v kateri je nekdo živel. Namreč ponuja se mi super stanovanje od mojih pokojnih starih staršev, pa me že sama misel, da bi spala tam navdaja z grozo, ker sem tam doživela nočno moro in ne bi rada še enkrat.
Mislim, da boste s svojimi starimi starši (ali njihovimi duhovi) imeli manj tezav, kot s kakimi preminulimi neznanci. In ce se vam ze zgodi nadnaravno srečanje, jih lahko vljudno prosite, da zapustijo hišo. Mislim, da vnukinji ne bi odrekli, na to kaže kar nekaj “izkušenj” opisanih na tej strani.
Če pa vam je Uroš dal misliti in se bojite, da bi vaši stari starši želeli uživati v vašem seksu in konzumaciji alkohola, pa bo najbolje, da vam glede tega odgovori on. Osebno sem mnenja, da nas v zlorabo alkohola in drog ne silijo drugi… lastnih težav je kmalu dovolj, pa človek kmalu poteže po nepravilni rešitvi.
Npr. elementali…, ki niso nič drugega kot vzorec razmišljanja, čustvovanja, ki ga ponavljamo, ponavljamo, leta in leta. Jaz sem mnenja, da energijo sami trošimo, tako in drugače, ne pa, da nam jo kdo jemlje…ali celo srka, kot verjamejo nekateri..v energijske vampire. ŠE vedno imamo svobodno voljo in če nečesa NOČEMO, se pač ne bo zgodilo, pa čeprav imamo ob sebi še tako lačnega .. živega človeka ali le del njega.
V mesnicah je res dosti mesa, ampak ponavadi ubijajo zivali kje drugje, zakaj bi se jih torej naj izogibal?
Leto nazaj je umrl znanec. Bil je ze v vezici, mi smo pa bili pri njih doma. Sedeli smo v kuhinji, jaz sem sedela tako, da sem skozi steklena kuhinjska vrata videla se na hodnik.
Ko smo prisli je gorela luc. Med pogovorom sem opazila, da je luc ugasnila. In potem se je spet prizgala. Mislila sem, da je kdo zunaj in je ugasnil luc.
To se je nadaljevalo. Meni se je zdelo cudno. .. ostalim pa nic kaj.. ali pa tega niso hoteli pokazati..
Mene je rado strah in takrat me je bilo.
Veckrat se mi tudi zgodi, da se ponoci zbudim in sem cela otrpla, srce mi hitro bije in oblije me znoj. In potem me je strah zaspat.. naredim luc, in potem ob luci zaspim.
Uros.. a mas kake nasvete.. kako se tega ubranit.. ali bolje preprecit, da te kdo obisce… mene se ki kap zadene, ce vidim kakega duha v moji sobi. 🙂
LP
Pozdrav
Kot piše Irena se tvojih umrlih starih staršev res ni potrebno bati, niti ostalih umrlih bližnjih sorodnikov.Običajno so dobronamerni.
Vendar jih zato še ni potrebno klicati in jih vznemirjati. Dejstvo da so še vedno naokoli pomeni pa pomeni da so zmedeni in da ne vedo kaj storiti v tem stanju (duha).
Vezani so na svoje truplo (telo) za katerega so celo življenje mislili da so oni (filozof. jaz sem to telo) ali pa na svojo hišo in predmete, ki so jim bili tako dragi ali pa seveda na svoje sorodnike.
Potrebno jim je pomagati da se odvežejo od svojih materialnih konceptov in nadaljujejo svojo pot naprej v novo telo.
Najbolje da pred njihovo sliko izmoliš kako molitev ali mantro in jim oprostiš za vse kar so ti slabega storili in se zahvališ za vse dobro.
Če si pobožna se moli k svetniku ali Bogu ki ga obožuješ.
To bi običajno moralo zadoščati. Pa seveda kremiranje.
Kar se tiče vselitve v stara stanovanja .
Ogledala, jogiji, modroci, stare obleke vse to bi jaz obvezno dal
iz stanovanja. V teh stvareh je nakopičena karma (energija) prejšnjih stanovalcev, ki lahko slabo vpliva nate.
Obvezno prebarvati celo stanovanje in se znebiti vseh starih, črvivih omar. Vse umazane kote, podstrešja prevetriti, počistiti itd. Zdrav razum.
Kar pogum. Duhovi vplivajo v glavnem na labilne osebe.
Če se držiš nasvetov ki sem jih dal v prvem pismu bi vse skupaj moralo zadoščati.
Uroš
ps. dejstvo je da ima zaradi nezdravega, nebalansiranega življenja veliko ljudi nestabilen um ali pa so podvrženi slabim razvadam, zato je tudi toliko problemov z duhovi.
ps2. V redkih (zelo redkih) primeri tudi to ne pomaga (zgornji nasveti). Za to obstajajo druge metode, ki pa so pomembne samo za tiste, ki imajo resnične in pogoste probleme z duhovi.