Pred kratkim sem ostala brez partnerja s katerim sva bila skupaj 11 let in sva 2 leti živela v skupnem stanovanju. Začela sva zelo mlada, pri 16h. Nekako se je nabiralo vsa leta, pa to in ono in na koncu je vse skupaj eksplodirlo, vsul se je plaz najrazličnejših nezadovoljstev, bolj z njegove kot moje strani. Morala sem spakirati in ostala sem sama v tem velikem svetu. Nekako kar gre, čeprav se mi od psihe včasih kar vrti. Tudi za jesti se moram kar malo posiliti. Bolj kot tega, da njega ni več me skrbi to ali se bom znašla, konec koncev si bil toliko časa skupaj, da je vse narobe, ko se takole zgodi. Ali imate kakšne podobne izkušnje? Ne bom razlagala kaj vse je bilo, polno enega sranja, malo sva že rinila z glavo skozi zid, pa vendar sem ga kar prosila, da lahko vse popraviva, pa sploh ne vem ali si to želim ali me je le strah negotove prihodnosti. On pravi, da mora najti sebe in da bo videl s časom ali je to to, če bo ugotovil da je mi bo kao povedal. Halo po toliko letih ni pogruntav a je to to?? Imela sva konkretne plane, da se preseliva k meni domov, potem pa si je premislil, kao da si on ne želi k meni domov in ven iz tega je tudi sledil zaključek, ker najbrž niti noče stopiti pred vse moje, pa prit vn z idejo da si je premislil lih preden smo se že lotili delati. Sploh ne vem kaj bi si mislila. Zdaj me odločno zavrača. Kr ne morem verjet da je res!

ja lej nista za skupaj. meni je vedno žal mladih, ki se pri 15, 16 sparčkajo in potem v letih, ko bi morali spoznati svet in sebe, živijo kot stari zakonci. Ko pa pridejo v leta, ko bi si morali začeti ustvarjati družino, pa začnejo odkrivati sebe. ampak ti si še vedno mladA. nič hudega se ti ne bo zgodilo, če boš nekaj časa sama, prebolela tole neuspešno zvezo in potem boš našla kaj boljšega. zrak je enak, pojdi v družbo, delaj na sebi, zabavaj se, počasi bo šlo.

Tud jaz si svetujem, da vzameš tole tvoje “svobodo” za izziv. Da se najdeš in izživiš vse tisto, kar nisi mogla v odnosu. Vzemi si leto ali dve prosto od vseživljenskih odnosov in se probaj znadet in zadovoljit sama sebe in najdt srečo tako, da ne boš neposredno odvisna od ene osebe. Verjamem, da ti je mogoče malce brezveze kar pišem, ker si tega trenutno ne želiš, ampak vseeno mislim, da bi bilo to najboljše zate. Vem, da je težko, sploh, ker se mi zdi, da je to tvoje precej frišno. Zveza je le trajala 11 let in kar nekaj časa bo čas zdravil rane.

Verjetno sta se izpela. Jaz lahko le ugibam, a v tem primeru je bolje končati , kot riniti z glavo skozi zid!

Da te malo potolažim. Poglej Tejo iz gostilna išče šefa, ki je živela z fantom skupaj 12. let in verjetno ji ni vseeno. Z časoma boš že prebolela. Če te moški zavrača potem vedi, da te nima več rad in ne rini v njega, da si ne bo predstavljal, da je on BOG. Ker ogromno je moških, ki ne marajo, če ženska za njimi nori in jih stalno klicari. Tako tudi povem moji hčeri, ki se je tudi razšla z fantom, ki sta hodila samo 1. leto in pri hčeri je katastrofa. Še sedaj ga klicari, mu piše sporočila, ga prosi in ne vem še kaj. Haloooooo!!! Nič koliko krat sem ji povedala, da se naj ne ponižuje in to je tako kot, da bi steni govorila. Zato drage moje punce nikoli se ne ponižujte pred moškim in ne prosite jih.
lp,

Hvala za spodbudo. Saj gre in bo šlo, samo tako neverjetno se zdi. Vse se najbrž zgodi z namenom, vendar da je trajalo toliko časa in ni na koncu nič kaj dosti iz tega. Kakšen namen ima torej, da si v temu zapravil toliko časa? Tole je izven razsežnosti mojega razuma. Drugače pa ja, bo treba probat še kaj kar do sedaj še nismo 🙂 Nooooro je, res je težko, kako se v življenju vse obrne. Kako je z njim, sedaj ima polno samozavesti in zagona za naprej.

Življenje je le odsev tega kdo smo in razlogi za takšno življenje kot ga živimo, se seveda v nas.

Naslov teme veliko pove. Pove to, da se počutiš kot majhna punčka, ki ostane brez staršev. Vztrajanje v takšnem odnosu, je zato posledica pomanjkanja občutka varnosti in samozaupanja. Na nek način si bila od samega odnosa odvisna, saj ti je bila sama varnost veliko pomembnejša, kot pa zadovoljujoč odnos.
Ker še sama nista vedela kaj si želita in ker nimata razvite samozavesti, sta drug od drugega veliko pričakovala in pritiskala drug na drugega, kar je povzročilo to, da več nista zdržala pritiska….Vztrajala sta le zaradi strahu pred osamljenostjo in soočenju s samim sabo.

Zdaj imata čas zase. Čas za to, da se poglobita vase in razmislita o tem kaj si sploh želita in kdo sta, saj sta precej hitro šla v resen odnos, brez tega, da bi bila psihično pripravljena na vse izzive.

Robi, imaš prav…najbrž je res tako. Pa vendar se težko uprem tistemu fakin’ mesiču, ki ga kar napišem… In potem dobim kakšen beden odgovor, še čudno da ga sploh dobim. Ljudje smo pač taki, da se težko sprijaznimo z bolečino in komu se le da sedaj premlevati pol leta ali pa eno leto, da bo tole malce minilo – se pravi toliko časa se s tem ukvarjati. Najbolje bi bilo takoj poiskati enega ”prijatelja”, da malo preusmeriš pozornost. Najbrž je res tako, da vsaka žalost enkrat mine. Matra me to, ker ne vem o čem razmišlja on, vseeno mu ni, mogoče sploh ne bo zdržal, sedaj mu je lažje, ker ve, da ima on vajeti v rokah in lažje prenaša kot jaz. Rekel je, da bo čas pokazal ali sva za skupaj, pa že tolk cajta sva bla skupi, ne vem kaj lah zdej čas pokaže. Čez 2 mesca bo pa pogruntal al kaj da je to to. Nisva se razšla ker se ne bi imela rada, ampak ne vem, ne vem točno zakaj, vsega je blo. Prazno glavo imam, vsak dan. Ne morš to kar ne mislt, sam o tem lah misliš, vsa energija gre v ta boj s samim sabo. Po sobi mi vse leži, tut pospravit se mi ne da. In ja, čist sm raztreščena, zakaj nismo to kot živali, maš par partnerjev, magar vsakič druzga in je 🙂 Sosedovo mačko vsakič vidm z drugim samcem 🙂 Šalo na stran, upam da me danes čaka prespana noč.

Pikapoka ne bo ti hudega, si faca, tudi sedaj se znaš pošaliti. Ti pa iz srca svetujem, ne beži v objem drugega, s tem bi samo potisnila vsa občutja globoko v sebe in verjemi, to pride na plan. Če ne rihtaš stvari sproti se nabere in če potem butne vse naenkrat ven ne veš kje začeti in stanje lahko postane kaotično. Če boš odšla k drugemu brez da se soočiš z razhodom in ga sprejmeš ne boš srečna.
Doživela sem to, po 7 letih sem zavestno odšla. V glavi sem se odločila da moram oditi, srce ni hotelo. Ker je bila bolečina prevelika in, ker bi najbrž odšla nazaj sem zbežala v objem drugega. Katastrofa. Vse sem zakopala vase, v meni se je kopičilo nisem reševala stvari, ker se nisem hotela soočiti z bolečino. potem pa je butnilo vse naenkrat. Globoka depresija, ogromno solz, tudi misel na samomor je bila.
Zaživi, spoznaj se. Razmisli kaj si od življenja in od partnerja želiš. Imej svoje standarde in pojdi v tej semri. čaka te sreča. Dobila si priložnost, ne zamudi je. Srečno.

Verjamem…A meni deluješ kot ženska, ki zna biti precej težka, zatežena ter zahtevna. Težko sprejemaš dejstva in če ni tako, kot si želiš, se počutiš prizadeto, kot da je konec sveta.

S tem ne boš rešila svojega problema, ampak le potlačila. Zato obstaja velika možnost, da se bi tudi z novim prijateljem znašla v enakih težavah.
Raje se poglobi v preteklost, poskušaj razumeti s čim si sama prispevala k temu, da je odnos postal tako nemogoč.
Si preveč zahtevala in pričakovala od partnerja ? Kaj je njega motilo pri tebi in kaj tebe pri njem…..

Robi…konkretno napisano, direktno. A se mogoče poznamo 🙂 he he 🙂 Drugače pa ja, moram priznati, da sem tudi zatežena, mogoče prezahtevna. Nesposobna samostojno rešavati reči. In ja, menim, da sem v večji mera sama prispevala k usemu temu. Motilo ga je, da stalno gledam na druge, na to kaj bodo rekli starši, oz. kaj oni od mene pričakujejo. Nisem se dovolj poglobila vase, kaj si želim in četudi sem želela, se mi je zdelo, da sem kr drsala nekaj, samo da bi storila to, kar so mi stalno dajali filing, da moram…živeti z njimi doma, ker nekdo pač mora ostati doma. Nikoli niso dovolili, da popolnoma odrastem. Saj vem, zeeelo narobe in vedno sem to vedela, ampak šele, ko pride enkrat do takšne stiske se znaš postaviti po robu oz. šele ko pridejo taki težki trenutki se zares zaveš, da moraš živeti svoje življenje in ne življenje drugih. In ne želim živeti doma. Nekako je vse skupaj prišlo iz tega, preveč sem ga silila nekaj, kar ne želi. Stalno je to viselo nad nama. In potem pridejo še druge stvari. Tole ga je izredno motilo, najbolj. Da ne znam misliti s svojo glavo oz. rekel mi je, da zame nikoli ni bil prvi. Mogoče res. Pa ne ker ga ne bi imela rada, ampak ker me je stalno spremljalo to, kaj se od mene pričakuje. Pa sem se potem na koncu želela odkrito pogovoriti, pa je bilo že prepozno. Na začetku sem napisala, da sva rinila z glavo skozi zid. To pa zato, ker sva se sama v najemu imela zelo lepo, le tisto je stalno viselo nad nama. Daaaaa moreva it domov, tam bo oh in sploh…kao. Ko ga bom videla (moram še po svoje stvari v stanovanje, kjer sva bila) mu bom povedala kar mi leži na duši in bomo videli. Zaenkrat je najbolje tako. Tole se mora počuhati, potem pa bomo videli kako bo s filingi. Ne vem kako bo, nisva šla narazen zato, ker se ne bi imela rada. Le tako različne poglede na prihodnost sva imela. Jaz nekaj tupila, on pa vedel bolj kaj si želi. Biti na svojem. Noro, zdaj me boste zbombandirali kaj sploh tle težim neki. Kaj je mene motilo – to da se stvari niso nikamor premaknile. Po 11 letih nič kaj posebnega. če bi jaz vedela kaj želim, bi najbrž kaj bilo. Ja Robi, preveč sem pričakovala.

Ne bi vedel. :))
Ko sem bral tvoje komentarje, so se mi v mislih pojavile podobe in ideje o tem kdo si in kako razmišljaš. In napisal sem le to, kar sem občutil.

Tudi to je napisano direkt in iskreno. Kaže na veliko pomanjkanje samozavesti in želel sem, da se tega zavedaš, kar ti bo omogočilo, da začneš delati na tem in izboljšaš kvaliteto svojega življenja.

V tem lahko prepoznaš tisti isti vzorec, kot so ti ga vsilili starši. Silili so te v nekaj, česar ne želiš in sama počneš sedaj isto.
Iti z glavo skozi zid je le posledica tega pritiska, ki ga nosiš v sebi. Je posledica občutka, ki si ga dobila zaradi siljenja in nasprotovanja tvojim željam. In sama le podoživljaš to, ker počneš seveda to, kar so te naučili.
Odrasti ni le naša želja, ampak naraven proces. Namen vsakega odnosa je, da v njem rastemo, smo lahko svobodni in da lahko z nekom počnemo tisto, česar sami ne moremo.. In ljubimo lahko le takrat, ko smo svobodni in ko čutimo, da se s partnerjem dopolnjujemo.

Pikapoka, pomembno je, da najprej pri sebi razčistiš težave, se osvobodiš tega občutka prisile ter v sebi ustvariš okolje in občutke, ki ti bodo dali vedeti, da živiš življenje, kot ga sama želiš. Da si svobodna..Šele potem boš sposobna to tudi nuditi svojemu partnerju.
Prebereš nekaj knjig na temo samozavesti…In to, kar si sama spoznala, začneš uresničevati v svojem življenju.

Tole zadnje sporočilo Robi, mi je nekako dalo misliti, se poglobiti vase. Pomanjaknje samozavesti in delati stvari, za katere nočeš, da jih delajo tebi. O tem nisem nikoli razmišljala. Prvič mi je to nekdo ponudil na pladnju sedaj. Ja res bo treba še veliko narediti na sebi, da bo kasneje boljše. Predvsem se zazreti vase in brez slabe vesti narediti, kot si človek želi. Hvala za vse tole.

Noro, dogaja se… iz pekla pa skoraj do raja in skoraj nazaj do pekla:) Ampak neeee, kar gre, ne pogrešam ga tako zelo. Napisal mi je, da me pogreša, pa da kaj mi je storil…kar polepšal mi je dopoldne in včeraj sem šla z njim na pijačo. S človekom s katerim sem bila 11 let. Ko sem se peljala domov, sem dobila sms, da me je bilo lepo videti in ne vem kaj. Jaz pa, ko sem ga videla…ne vem, nič takega, razočaranje je pač veliko, nimaš nekih posebnih občutkov, sploh ne veš kaj res je. In potem sem mu nazaj napisala sms, da ga zadnjič vprašam ali se vrnem in potem nič. Danes sem dobila odgovor, da me ima zelo rad, ampak da mora najti sebe, da ima meglo v glavi. Tako kot jaz 🙂 In da me pač ne more zavajti dokler ne najde sebe, pa čeprav bo zato najbrž izgubil mene. In včeraj mi je rekel, da je sedaj vse to kar nekaj in da si oba rihtava druge flete (trenutno sem pri starših) in da potem bova pa spet skupaj. A človek manipulira z mano ali ima tako temo v glavi. In danes mi napiše da ne ve če me ima rad na pravi način in kaaar nekaj no si piševa ene brez vezne zadeve. Imam občutek, da dokler bo imel filing, da bom priletela takoj, ko bo rekel, da se tole ne bo nikamor obrnilo. In danes mi ni nič kaj hudo, malo se človek že navadi, najhujše je na začetku. Vendar pa ne vem…po tolikem času iti narazen, da usak nekaj razmišlja po svoje, potem pa dobiti fleš, ko se vse malo poleže in se spet začet spogledovat in na koncu spet biti skupaj. A ni malo otročje. Želim si, da naju oba čaka kaj drugega. Sedaj sem že malo navadila vse sama zrihtati in nisem več tako izgubljena v velikem svetu.

takile pezdetki mi gredo pa na živce. Sedaj bo pa še dve leti manipuliral s tabo in si bildal ego, slabo vest bo skušal naložiti nate, če bo imel jajca polna, se bo oglasil pri tebi.
Če si pametna mu reci, da imaš tudi ti meglo v glavi in rabiš čas brez sms in ostalih for. vsaj za eno leto povsem prekinita stike in če bo potem ljubezen gorela kot suha drva, se dajta skupaj, če pa ne, pa lepo po novi poti. pa 11 let nisi vrgla stran, to je bil čas, ko si živela kot si pač živela. Saj če bi umrl, tudi ne bi trdila, da si vrgla 11 let stran, a ne?

Ma ja ne vem kaj ga serje….se mi zdi tkole, da če mu dam čisto mir, da potem začne nekaj cmevkti. Sam danes mam spet tako krizo. joooooj. Se mi kar vrti. Sploh ne vem, komaj čakam da bo kakšen mesec ali dva mimo, da bo slika bolj jasna, me prav zanima do kakšnih spoznanj bo ta človek prišel. Tko nemogoče se mi zdi, da greš po toliko letih narazen. Nazadnje mi je še rekel, da če bova nazaj skupaj en dan da bo 100% boljše, ne vem kaj bo boljše. A zato, ker zdaj travmiram in me bo izučilo. Pa njega tut. Poleg tega je reku da se lah tu pa tam vidiva. Jaz sploh ne vem kaj je tu odzadi. A ni da če nimaš enga rad, da pač pol tega ne bi počel, vsaj pomojem. Mam kdaj tak filing, da on meni, da bi midva še lahko bla skupaj, vendar pa je zdej taka štala, vsi vejo, vsi o tem govorijo, da pa neb mogla bit kr skupaj, ker bi blo malo smešno vse skupaj. Pol čez kak mesec ali dva se bo pa tole že malo poleglo in bi spet lahko malo začela. Je pa 100% njemu ful lažje, ker ve, da se sam odloči in bom prletela. Ko bi mi le uspelo ne pisat kak mesec. Oz. še boljše, če bi mi uspelo ne odgovorit na njegovo sporočilo.

Jaz tudi ne vem…Razen, če verjameš v pravljice.

Robi he he:) Not. Pozdravček;)