nemški lovski terier
Maša hvala. Si me kar malo pomirila vsaj kar se renčanja tiče. Sem mislila, da se naši že meša. Tudi ona je crkljivka ampak, ko koplje ali je je bolje da se ji ne približaš. Ko pa ima igračo bolje da najmlajša(6 let) ne hodi mimo ker takoj zarenči nanjo. Zadnjič je bila v pesjaku, ko ji je mož dal jesti in je mimo prišla tamala je kar skočila proti njej.
Ali se nič ne bojiš, da bo kaj naredila otroku in tebi, ko renči mislim. Še jaz pomišljam ali jo zagrabit, ko koplje in renči in laja ampak drugače ne gre.
Zadnjič sem prišla iz službe domov in na terasi sedi cel regiment otrok in kaj je bilo. Sin je spustil psičko ven, da se malo prelaufa a je začela kopati in seveda nihče ni prišel zraven ker je samo renčala in lajala na njih. Vključno s sosedom. Saj na en način je bilo smešno a sem se kasneje zamislila.
Hčerka jih ima čez 20 in zato me ni strah. Če pa bi bila majhna, bi bila zelo previdna. Ti kužki postanejo nervozni od vpitja, skakanja…Skratka, otroški živ-žav ni za njih.
Ja, ko koplje miške je hecno. Sicer preneha na besedo- s težkim srcem, ampak popusti, ker ve, da Maša je še bolj trmasta. Včasih (res poredko) pogledam kako delo napreduje in takrat je čisto živčna. Renči, piha, kaže zobke, čisto trda je- res brez strahu jo primem in premaknem. Vem, da me ne bo ugriznila in me ne! Na začetku sem pričakovala, da bo napadla in sem se na to tudi pripravila. In odreagirala tako, da se nisem ustrašila, jo takoj zagrabila, prevrnila na hrbet in jo tako držala toliko časa, da se je skulirala. Po nekaj takih “dvobojih” sva se zmenili, da le ni ona taglavna. Nikoli nič z grobostjo. Prijazno, vendar odločno, je po moje najboljši način.
Kriza, huda kriza pa je odnos do drugih kužkov. Ne prenese, da se ji kateri približa. Zlasti ne samičke. To je pa tako hudo in nisem našla načina s katerim bi jo prepričala, da niso vsi kužki sovražniki. To je pravzaprav edina stvar, ki nas pri njej bremeni. Vse ostalo se kar lepo zmenimo, tukaj smo pa čisto pogoreli.
Mucke!!! Ne mara jih, res jih sovraži. Prepričana sem, da ne bi odnehala dokler bi mucek dihal. Nikdar ni še nobene ujela, ker tako pazimo, da pravzaprav ni imela priložnosti. Smo imeli pred davnimi leti samčka in vem kako to zgleda. Muck je povsod polno. Že po njenem obnašanju vem, da je nekje muca. Če je šel čez “njen” vrt takoj dobi greben in začne tekat in vohat. Če je to na sprehodu, pod kakšnim avtom, v grmovju… vidim kako se pripravi. Takoj sledi NE, FUJ in kadar me uboga in se nekako odtrga od mucke, dobi slasten briket. Je hecna. Včasih se kar sama odloči, da bo pridna in gre mimo in potem se postavi pred mene in zahteva briket. Ve, da je naredila “prav”. Včasih pa pozabi in se zažene. Tukaj se ni za zanest in je treba zelo pazit.
Kar se napadalnosti do drugih kužkov tiče pa sem skopirala iz ene druge teme v kateri je bilo govora o teh težavah. Po mojem mnenju gre pri naši za napadalnost iz strahu (lahko pa, da se motim).:
“Njen strah je definitivno podedovan ali pa privzgojen od mame. Verjetno oboje. Mama je še hujša. Vem, da je naši psički (Tara) pokazala kako se napade drugega kužka in 2x se je kar resno znesla nad Taro. Zdi se mi, da je s tem prenesla svoje glavne “adute”. Na žalost. Sicer pa naj povem, da Tara ni imela niti ene slabe izkušnje z drugimi psi- razen 2x napadena od lastne mame. V pasjo šolo sva nameravali, a so nama sami organizatorji odsvetovali- glede na opisane težave in glede na predhodne izkušnje z mamo. Seveda so se spomnili male psičke, ki je bila edina v skupini ves čas na povodcu, grozila sovrstnikom in kvarila delo cele skupine.”
Ja mi imamo mucka doma in jo je delno on vzgajal(od tega, da ji je nosil miške, kazal kje se zagrabi pod vratom) a se mi zdi da je tudi na njega ratala malo alergična odvisno od volje.
Ampak, ko berem tvoje poste se mi zdi kot da berem o naši psički. Evo ravno me je poklical mož, da je sinu ušla iz pesjaka in išče miške. Revež se jo pa ne upa prijeti in dati noter.ha
No se vsaj kaj dogaja.