Imam naslednji problem. Moja prijateljica se je končno odločila delati izpit
za avto pri njenih 31 letih. Izpit in avto bi v bistvu res potrebovala, saj se mora
zaradi službe veliko voziti. Meni se je zdela njena odločitev pametna in sem
jo vseskozi spodbujal. Potem so se pa začeli problemi. Hodila je na tečaj CPP
in ko bi morala iti pisati društveni test, mi je drugi dan povedala, da sploh ni
šla, ker je bilo po njenih besedah “prevroče”. Potem se je intenzivno pripravljala
in učila kar cele noči za naslednji rok, zraven pa bila precej panična, kaj in
kako bo. Sem jo precej pomiril in povedal vse argumente, zakaj je pametno,
da gre poskusiti in da nič hudega, če ne naredi, bo pač naslednjič. Vse moje
argumente je priznala, pa vendar – spet ni šla. Po drugi strani pa mi govori,
kako bi ona potrebovala velik in močan avto zaradi svoje službe….
Vem, da je zadeva pač njena stvar, vendar sploh ne vem, kako naj jo še
motiviram, da gre vsaj poskusiti. Ni mi jasno, česa se vendar boji?
Ima kdo kako idejo?

Bine pozdravljen!
Jaz to popolnoma razumem – tvojo prijatelico namreč. Absolutno pa imas prav ti. Jaz sembila ista kot tvoja prijatelica in okolica me je zelo sislila. Pri 27 sem koncno na prisilo naredila teorijo. En prijatelj mi je zrihtal enega instruktorja in mu povedal kaksna sem. Ze prvo uro mi je rekel: A vi ste pa prisli sebi dokazat da ne bo slo….No prav, ko ne bo slo bova nehala. Povem ti, da sem bila ZELO storasta in plasna brez primerjave. To mi je potem( kasneje) povedal tudi instruktor. Vendar naredila sem vse prvic in danes si ne znam predstavljati dneva brez avta.
Svetujem ti da stisneš zobe in gres povsod z njo – jo pospremiš. Če pa boš želel št. tega inštruktorja pa se še kaj oglasi.
Vstrajaj!!!”
lp

Izpit za avto sem naredila iz potrebe. Že nekaj let vozim ampak v vožnji do sedaj nisem še nikoli uživala in tudi ne bom. To mi je pač njuno zlo. Smo pač tudi taki ljudje, kateri ne maramo vožnje in smo odlašali z izpitom.

Primi jo za roko in jo odpelji na test.
Če se ti ljubi, lahko nekje dobita stare test in simulirata vso zadevo.
Če sem malo zloben: En voznik manj, saj njih je že tako ali tako preveč. 🙂

Pravijo, da je najtežje narediti prvi korak…pa ni res! Najtežje je narediti zadnji korak…Zakaj toliko ljudi v življenju obupa…ne vztraja? Zakaj se ustavijo tik pred ciljem…Strah? Dvom? Pomanjkanje samozavesti? Je kar nekaj vprašanj…pa en sam odgovor: “Enostavno se nimajo dovolj “radi!”
To sem vam želela povedati…
Bine, predlagam ti, da svojo izbranko spodbujaš vsaj toliko, da bo zgubila strah…
prvi uspehi, ki jih bo dosegla bodo le prvi koraki…zadnjega “najtežjega” pa bo naredila sama, ko bo že imela izpit v roki.
Pa veliko sreče obema!
Angel

Ali pa jo enostavno pustiš in ji dovoliš biti v njenem strahu. Menim, da osebe, ki jih je tako strah niso za na cesto. Predstavljaj si da pred tako plašno osebo skoči otrok saj ne bo znala reagirati. Ali pa sem le preveč kritična ne vem. Vem da imam prijateljico, ki so jo tudi tako silili in je šla in tudi naredila izpit a se od takrtat v avto (za voznikov sedež) več ni usedla. Pravi da jo je tako strah da je groza. In menim, da je prav da ne vozi če jo je tako strah.