S katero sva bila skupaj približno 2 leti. Od tega je že skoraj 2 leti in še vedno se mi kdaj pa kdaj vrnejo spomini, ki me potem totalno zamorijo, kot npr. zdaj ko to pišem.

V glavi se sprašujem, kaj če bi ji moral to povedat, recimo preko maila, toda po drugi strani ne vidim to kot neko pametno potezo. To pa zato, ker se mi zdi da si ne zasluži, da jo kontaktiram. Preveč me je prizadela takrat in od nje nisem dobil niti kanček spoštovanja. Enostavno povedano znebila se me je kot da sem ena navadna smet. Jaz pa se recimo kar dosti cenim in mi dostojanstvo ogromno pomeni. Ne želim se osmešiti pred ljudmi za katere slutim / vem da jim je vseeno zame. Ker če to doživim vem, da mi bo potem še 2krat huje.

V bistvu mi sploh ni jasno zakaj razmišljam o njej. Ker si recimo niti slučajno ne predstavljam, da bi še kdaj bil skupaj s to osebo, jo objemal, poljubljal itd. Verjetno se gre bolj samo za razumevanje na drugi strani. Da bi me razumela kako razmišljam, kaj čutim in da bi potem dobil še kakšen pozitiven feedback nazaj, kar pa dvomim da bi se zgodilo. To pa zato, ker se mi zdi, da me ni nikoli jemala resno, ne glede na to kaj sem ji povedal. Mislim, da bi mi zelo veliko pomenilo njeno opravičilo in kakšna kratka razlaga zakaj se je takrat tako grdo obnašala do mene. Zdi se mi, da če bi slišal kaj takšnega iz njene strani, da bi se potem lažje sprijaznil z vsem kar se je zgodilo. Nekako lažje bi potlačil dol vse te temačne spomine. Toda že spet si ne predstavljam, da je ona zmožna izvesti kaj takšnega, tako da bi se verjetno na koncu spet osmešil. Prej si predstavljam, da bi dobil kakšen negativen feedback nazaj in da bi se mi po tem še smejala, češ kakšen bedak, še vedno me ni pozabil ha ha ha ipd.

Nočem niti prijateljstva z njo, ali pa kakšen dolg pogovor, saj dvomim, da bi bilo še kdaj tako kot je bilo včasih. V dveh letih se človek že kar orng spremeni, jaz vem da sem se. In to definitivno na boljše. Zdi se mi, da me takšni ljudje kot je bila ona naredijo samo še močnejšega. Recimo na faxu mi gre odlično, sem že skoraj diplomiral, nehal sem pit, športam vsak dan, zanima me ogromno stvari, na splošno se mi zdi, da sem postal bolj ambiciozen, delaven in da se dosti bolj cenim kot kdajkoli prej. Da bi si pa našel kakšno novo punco, mi je pa po resnici povedano že čisto vseeno. Bolj se mi recimo zdi pomembno, da delam na sebi, se izpopolnjujem in da delam stvari, ki me veselijo.

Preživlja kdo kaj podobnega ?

Kaj naj ti napisem sadni? To je normalno, faktorjev pa je veliko.

Prvic to, da si sam, kar pomeni,da obcasno tudi osamljen, seveda se veliko zamotis z raznoraznimi obveznostmi, ampak zvecer se vedno sam zaspis, ce vzamem kot dejstvo, da tukaj gor veliko svetujes, pomagas, zelis deliti pametne nasvete,a pomeni, da te to popdrocje na nek nacim privlaci, samo razlog moras se poiskati zakaj. Nihce ni rad sam, vsi globoko v sebi stremimo k temu, da z nekom zazivimo, to je nasa zavedna ali nezavedna zelja, to pac imamo v sebi in ko tako dnevno o marsicem razmisljamo, je normalno, da pridejo na plano tudi pretekli dogodki, saj na podlagi njih usmerjas trenutno zivljenje. Po dveh letih, zbledijo tisti obcutki, ki si jih imel pri slabih dogodkih, seveda se jih zavedas, da so bili, vendar tiste bolecine ne izkusis vec tako zelo mocno, zato se ti poraja vprasanje, ce bi jo zopet kontaktiral, kajti bil si z njo, tudi zaradi dobrih lastnosti in ni imela samo slabe, drugace ne bi bil z njo dve leti.Te dobre so ravno tako v spominu in obcutkih.

To da delas na sebi je super, vendar ne smes delati na sebi samo povrsinsko, ampak predvsem globinsko. Popolnoma vseeno je, kaksno fizicno telo imas, kako si urejen, samozavesten za okolico, da te vidijo sposobnega, delavnega, postavnega, veliko bolj je pomembno, da delas na tistem kar je v ebi, to pa ti prihaja na plan v obliki tvojih misli. Napisal, noces, da bi mislilda, da jo pogresas, to je tipicen znak strahu in ohranjanja samopodobe! Ker se bojis, da bi bl manjvreden pred njo, rad bi ji dokazal, kako si sedaj boljsi in aji dal obcutek, kaj zamuja? Ampak cez nekaj casa bo tudi ta zelja minila, ko bos sposoben se z njo srecati, brez zelja in brez preteklih obcutkov, ampak se bos z njo srecal, zaradi trenutka samega in se mu prepustil, ter ga sprejel takega kakrsenkoli ze bo, bos videl, kaj je biti brez bremena. Za taksno potezo, pa moras delati na sebi, zell, zelo globoko,a vcasih tea poglavja sploh ne razumemo, saj deluje na zelo nezavedni ravni.
Ampak vsi imamo svojo pot, tudi ti in ona in v dolocenem trenutku sta si bila zelo pomembna, da si dan
Es tak kot si in pravis, da si boljsi, se moras zahvaliti prav njej in ne sebi, res, da si delal ti na sebi, ampak ce nebi bilo nje in tega azocaanja, bi lahko bil danes kaksen narkoman , sam hecam se, ampak resno, zivljenje je vcasih nerazumljivo, kam in kako nas pot pripelje in kdo je tisti, ki je najbolj zasluzen za naso pot, ampak vedno bo obstajalo dejstvo, da smo za nase zivljenje odgovorni samo mi sami, tui krivi smo mi sami in vse odlocitve sprejmemo mi sami, torej smo mi sredisce vesolja in ne okolica okoli nas.

Vse je samo pot, ni ne dobra ni ne slaba, tako jo samo mi naredimo v nasih glavah.

Primoz

Zakaj se je tako obnašala? Najverjetneje samo zato, ker se je ustrašila. Ustrašila se je tega, da je nekomu lahko tako všeč. Ko se človek tega ustraši, se umakne, da se občutki umirijo in naravnajo, saj se boji ponovne bolečine. Takemu človek je treba nonstop kazat, da ti je všeč, pa čeprav ob njenih umikih doživljaš občutke zavrnitve. Če vidiš, da sodeluje ob tem in se vsaj malo trudi, vztrajaš. Če ni nobenega odziva, se umakneš. Največja napaka pa je, da v momentu, ko se ona umakne, to vzameš kot zavrnitev tebe in ji zaradi tega zbujaš slabo vest. Takrat dobi občutek, da ti sploh ni mar za njene občutke in da tvoja želja ni nje razumet, ampak jo samo izkoristit. Takrat izgubiš pri njej vso zaupanje. Ženski je treba ves čas kazat, da se ob tebi lahko počuti varno. Za to pa je včasih potrebno veliko dela na sebi, da lahko greš čez vse te ovire, ki te peljejo do njenega srca.

Tnx za obsežen odgovor Primož.

“Napisal, noces, da bi mislilda, da jo pogresas, to je tipicen znak strahu in ohranjanja samopodobe! Ker se bojis, da bi bl manjvreden pred njo, rad bi ji dokazal, kako si sedaj boljsi in aji dal obcutek, kaj zamuja?”

Evo, pa si me dobil. Točno to se dogaja v meni, že od začetka pa do konca.

Naj še nekaj dodam. Ena stvar, ki se mi zdi, ma ne bom rekel čudna, ker recimo, da vidim neke razloge za tem, mogoče izhajajo celo daleč iz otroštva, je ta, da so se nekateri zmožni obnašat popolnoma hladnokrvno, pa naj se gre za katerokoli zadevo že. Jaz definitivno nisem tak in če mi nekaj ni prav me bo to žrlo še dolgo časa, dokler si ne bom nekako razčistil te stvari pri sebi, se sprijaznil z njimi, jih sprejel takšne kakršne so. Recimo pri bivši sem se sprijaznil, da v meni ne vidi nič posebnega, da me noče nazaj, da ji ni do prijateljstva ( čeprav je govorila da ji je ), se pač vidi, da si nekomu v napoto. Kar je povsem logično na koncu, če si je takrat že našla drugega. Gre se za to, kako neverjetno hitro gredo nekateri naprej in čisto brez kakršnihkoli obžalovanj. Recimo kot da bi jaz zdaj šel nekomu, ki mi ni nikdar nič slabega storil je*at vse po spisku in nebi na to kasneje niti razmišljal več oz. še huje, da bi me stvar še osrečila, ker sem nekomu uspel zamoriti dan. Kaj šele, da bi se šlo za nekoga, ki je imel/ima nek velik vpliv v mojem življenju. In ona je definitivno takšna oseba. Na koncu hočeš ali nočeš je še vedno bila edina oseba kateri sem izdal vse skrivnosti o sebi, ji zaupal tako kot še nobenemu. Hkrati sem tudi užival v njeni družbi, razumel njen humor itd.

Zdej pa nevem ane kako daleč smo prišli ljudje. Pač ok, vsi imamo to zmožnost, da se navežemo na nekoga, potem pa se zna zgoditi, da nekega dne zadeva poči, si skočimo v lase in potem si rečemo – je kar je in gremo naprej. Samo ona ni bila kr ena oseba in definitivno je nebom kar tako zlahka “izbrisal” iz spomina. Če računaš zraven še, da sem na njo gledal iz podobnega zornega kota kot na family, potem si ne morem kar rečti – kr ena krava je bla, briga me za njo ipd. Tako bi se zlagal samemu sebi. Nevem, so ljudje, ki jih spoštuješ še naprej ne glede na to kok se sprčkaš z njimi na koncu.

In tukaj verjetno tiči moj problem. Zamori me s kakšnimi ljudmi imaš lahko opravka, ter kako močno lahko vplivajo nate. Nič čudnega zakaj se nekateri na koncu odločijo popolnoma zapreti vase, ter da nobenemu nebodo več dali priložnosti, da jih še malo bolje spozna, se izkaže in ga tako posledično spustili v svoje življenje…

Sadni

Ona ni pravi naslov, da bi o tem debatiral in z njo razčiščeval o svojih občutkih, ampak le nekdo, ki je vreden tvojega zaupnja, saj je bila ravno ta oseba, ki je zlorabila tvoje zaupanje. Prvič, ni te sposobna razumeti, pod drugo pa se ji verjetno žvižga, kaj si čutil in kaj sedaj čutiš, da bi se po tako dolgem času obračal na njo, če ne gojita niti prijateljskih odnosov. In ne slepi se, z njene strani ne boš slišal opravičila ali delil razumevanja.

Zelo lep odgovor, pa vendar: zakaj je moral Sadni srečat to punco, da se še zdaj po dveh letih sprašuje, če se je vredno zaljubit, če ima ljubezen smisel, če niso vse take, kot je ona? A misliš, da ni možno rasti z nekom v srečni zvezi brez občutkov zavrženosti, posmehovanja, z nekom, ob katerem se naučiš sprejemat konstruktivne dogovore…zakaj bi človek nujno
moral imeti izkušnjo ljubezni, ki je šla v franže, še preden se je sploh začela?

Sama imam podoben problem, s tem, da sva midva ostala v nekih prijasteljskih stikih, se pogovarjava kot dva odrasla ali kot otroka, čisto tko kot prej, samo kar se tiče ljubezni, ne obstaja več. Ne do njega, ne za kogarkoli drugega…ko bi lahko do česa prišlo, se zavestno ali nezavedno umaknem, sploh sem, kar se tega tiče, apatična…ne verjamem več v to…on pa…upam, da je vsaj njemu boljše zdaj kot prej, ker sicer se to, da sva šla narazen,pa res ni splačalo…

Po drugi strani imam prijateljico, ki je s svojim fantom skupajže skoraj 10 let, nikoli ni poznala občutka, kako je, če greš z nekom narazen in posledično ne zna ceniti tega, kar imata zdaj že toliko let, ko sta še prilično mlada. Pravzaprav je zelo nesrečna, v njem vidi polno napak…ampak ker je ne vara in ne tepe, bo z njim bolj ali manj nesrečna tudi ostala…kje je pa učna lekcija zanjo?

No to so zdaj konkretni primeri, menda ima vse skupaj skupni imenovalec v ‘Vse je samo pot, ni ne dobra ni ne slaba, tako jo samo mi naredimo v nasih glavah.’
Tega tudi ne bom nikoli razumela. Sem prepričana, da bi za marsikoga, ki se objektivno in s tem tudi subjektivno znajde v težkih življenjskih okoliščinah, ta izjava znala biti do konca posmehljiva in prevzetna.

Več dejavnikov je tukaj na delu – pri njej namreč. Zase itak verjetno boljše veš kot mi ostali.

Prvič, slaba vest. In drugič, strahopetnost. Naj razložim. Ona sama pri sebi verjetno ve, da je ravnala grdo. Namesto, da bi poskušala pojasniti, razložiti (se morda celo pokesati), je bila raje nesramna do tebe, ker je tudi tako mogoče utišati slabo vest. Opravičilo je pa itak za pogumne in pri nas v Sloveniji nas ne vzgajajo v tem duhu, temveč je treba zanikat napako ali krivdo do nezavesti (pomislite samo na to, če nas ustavi policaj ali če imamo prometno nesrečo – v sekundi udari ves Balkan ven iz nas). Mogoče bo čez deset let sposobna reči oprosti, grdo je bilo, ti si pa zelo spodoben človek.

Tretja stvar pa je, da tisto, kar se nam zdi dobro za nas in za drugega, ni nujno v resnici najboljše za to drugo osebo. Ni nujno, da se ona strinja s tvojo oceno in da je kdaj videla zadevo enako kot ti. Samo mi smo včasih tako zaverovani v svoj prav, da sploh ne opazimo ali nočemo opaziti. Tebi je bilo fajn, da imata enak smisel za humor oz. da štekaš njenega, njej je bilo to mogoče popolnoma nepomembno (meni recimo je humor tudi pomemben element … vsem pa ne).

V glavnem, vsi ljudje niso slabi in ni razloga, da se zapiraš. Je pa treba bit previden, to pa vedno. Včasih tudi sami rinemo z glavo skozi zid in si sami kopljemo jamo. Včasih nas drugi zavedejo, ker jim v svoji naivnosti ne pripišemo slabih namer – ampak to pove nekaj o njih, ne o nas.

Ne kar obupat nad sabo.

Sadni zadnje dni se tudi sama ukvarjam s to mislijo, kako ponovno zaupati. Sicer ne pogrešam nič iz preteklost, me je pa preteklost zaznamovala. Zagotovo zapiranje vase ne obrodi sadov. Predvsem vidim pri tebi težavo, da nisi še šel čez to preteklost, ampak ne obremenjuj se s tem, vzemi si čas in nekega dne boš šel tudi čez to. Kot so ti že prej pisali, narobe je da to delaš zanjo, začni to delati zase, zato da se boš ti dobro počutil, da boš poln. Privošči si to sam sebi. Kot neobremenjen s preteklostjo in poln lastnih vsebin pa boš še kako zanimiv za nasprotni spol.
Ampak če se vrneva na zaupanje, pa bi tudi sama rada vedela kako ponovno zaupati. Razen instinkta nimam pametnega nasveta. Marko je v eni temi trdil, da je instinkt črnogled. Pa če pogledam moje zadnje poskuse zaupanja je tudi vedno črnogled 🙂

Izgleda, da sem se malo narobe izrazil zgoraj. Mislil sem samo, da ji sporočim na kratko, da se še vedno kdaj pa kdaj spomnim na njo in nič kaj takšnega. Zdaj verjetno imaš kar prav, da ji je vseeno zame, kaj sem takrat in kaj trenutno čutim do nje, toda to bi nameredil predvsem zaradi sebe. To v sebi držim že skoraj 2 leti, ampak vedno znova se potolažim in si rečem pretiravaš, to ni nič kaj takšnega, ne bit neumen in ne si delat še večje sramote ipd. Sklepam, da če bi dal to ven iz sebe, da bi se bolje počutil, po drugi strani pa, če bi dobil nazaj kaj negativnega bi znalo pa name vplivati tudi obratno. Mogoče se pa preveč sekiram za to kaj si drugi mislijo o meni ?…pojma nimam.

Moram kar priznati, da bi mi veliko pomenilo njeno opravičilo in da bi se dosti bolje počutil, če bi prišlo do tega. Ampak kot sem že povedal, dvomim, da je ona kaj takšnega zmožna naredit ( vsaj pri meni ne ).

Se popolnoma strinjam in tega sem se že zdavnaj zavedal. Sam menim, da sem ji bil takrat dosti manj pomemben, kot se mi je zdelo. In če bi ona enako čutila kot jaz do nje, potem se zadeva tudi nebi tako končala kot se je.

In ne menim, da je ona slab človek, težko bi kogarkoli opredelil tako. Vedno tiči nek razlog za naše besede / dejanja. To je samo posledica, vzrok je pa potrebno poiskati sam pri sebi, samo je za to potrebna volja. Pa ne zapiram se, pri meni bi rekel je prej težava v tem, da sem že v naprej pripravljen na to, da bi me lahko nekdo prizadel in si potem delam kot neko zaščito pred tem. Kar pa zna biti zelo izčrpajoče, ker imaš polno glavo vprašanj, ki se začnejo s – kaj če…?

Obupal pa nisem nad seboj, zakaj bi ? 🙂

Saj to nameravam. Če bi karkoli zdaj naredil bi izrecno samo zaradi sebe. Tudi če bi ji poslal tisti mail, bi ga zaradi sebe, da bi se potem bolje počutil.

Nikoli in nikjer nisem napisal, da so vse takšne kot je ona in če ima ljubezen smisel. Mogoče sem o tem razmišljal po break upu, zdaj pa definitivno ne. Sem pripravljen sprejeti novo punco v svoje življenje, samo trenutno se mi bolj brezzveze zdi vse skupaj, ker imam druge “pomembnejše”( zame ) plane.

No tega si jaz na želim, da bi ostal z njo v prijateljskih odnosih, ker ko enkrat poči, potem poči in nikoli nebo več enako. Marsikaj se je spremenilo tako v mojem kot tudi v njenem življenju, tako da to ni več ista oseba kot je bila 2 leti nazaj.

Pa ej niti me ne zanima več zakaj se je takrat tako obnašala ( za to sem se sekiral 1 mesec po break upu ), mene bolj zanima, kako lahko nekomu tok “dol visi” za vse skupaj in da živi naprej čist brez kakršnihkoli obžalovanj. Če bi jaz bil na enakem položu bi me pekla vest in bi me toliko časa pekla vest dokler se nebi opravičil za slabonamerne besede / dejanja, ki sem jih povzročil nekomu. Toda očitno nekateri ne znajo rečti besede oprosti, tako da posledično kaj podobnega izrečenga tudi nemoreš pričakovati od njih. Ali pač ?

Sadni,

doživel si slabo izkušnjo, zaprl si se vase pred svetom in zdaj to še vedno premlevaš..S tem si preprečil, da bi se izkušnja ponovila, a postal zagrenjen. Točno vem, o čem pišeš, ker sem sam doživljal isto, v malo drugačni obliki sicer. In sam sem počel isto, kar počneš ti, slepil sem se, da ne rabim ženske.

Ne slepi se: rabiš bližino druge ženske. Tako boš spet dobil občutke, ki jih pogrešaš. In potrditev, da niso vse ženske slabe. Ti pogrešaš občutke, ne osebe.

Važno, da si ti zvest sebi in da si takšen kot si, sfejkane ljudi pa prepusti njihovi usodi. Lažnjivci in prevaranti slej ko prej končajo v zvezah, ki si jih zaslužijo: lažnih in neiskrenih.

Lansko leto sem na takšen način pustila kolega (partnerja po njegovem nisva bila!) s katerim sva dolgo v jesen iz poletne romance “bluzila” skupaj. Jaz naivna, sem mislila, da sva par, ko dobim nekaj krepkih od njega na ta račun. Da ne govorim o njegovem obnašanju do mene…
Ko sem stvari vzela v svoje roke in se nisem pustila več tako vlačiti okrog- sem ga čez noč pustila pred dejstvom.

Danes se ne pozdraviva, skoraj ne pogledava.. Daleč od tega, da sem taka oseba, vendar nekdo, ki ima vse ne vidi tega, ko pa izgubi pa se stvari razjasnijo. Poti nazaj največkrat ni… Kljub klicem, SMSem, pesmicam, puščanjem vrtnic pred hišo itd. sem stala za svojo odločitvijo.

Sadni sam se moraš odločiti, zakaj bi jo kontaktiral… če ti bo odleglo in se boš bolje počutil, jo povabi na kavo in se pogovori o čemer te teži…

Kaj pomeni to v narekovajih? Kaj je pa pomembnejšega od ljubezni, no razloži mi to 🙂 🙂
Ljubezen je vse.
Pa sem mislila napisat, da si se res spremenil na boljše 🙂 🙂

Glej,jaz nisem ti, tvoja bivša ni moj bivši ali kaj podobnega… Z nekom takim, kot ti opisuješ svojo bivšo, da zna človeka odpikat po vsem lepem in slabem in se ne spomni več, bi jaz težko sploh navezala nek malo bolj iskren odnos. Posledično se nikoli ne bi znašla v zvezi. V tem je razlog, da sva midva ostala in postala prijatelja, pri vaju je pa druga zgodba, oz. je ni več.
Verjetno je tebe tudi privlačila ta njena po moje precej očitna razlika med vama.

Saj mu ne. Razlog, ki se mi zdi najbolj primeren je to, da se na takšen način izogiba neprijetnosti s soočanjem. Že samo to da ji ven butne na vsake tolk je nemogoče, kaj šele da bi se soočila s tabo. In ji butne, vsem nam, če ne prej pol takrat ko po naključju sliši kakšno pesem ali karkoli, kar jo spomni na preteklost. In to za večino ljudi ni znak da se morajo iskreno pogovorit z določeno osebo, temveč znak da se je treba takoj z nečem zamotit in še bolj okupirat, da se to več ne bo zgodilo. Ampak, vse to nima veze…

…ker ni bistvo v tem, da od življenja dobiš to kar misliš da si želiš, pač pa to da to kar dobiš, s tem shajaš. Tvoja subjektivna resnica je takšna, da si mnenja da si zaslužiš opravičilo, njena je pa drugačna. Preprosto ni ‘fer’ pričakovat karkoli od nje ali sodit nje po sebi. Nekaj kar lahko narediš je, da se prebereš v temi in v prihodnosti ravnaš tako; ko misliš da si nekomu dolžen opravičilo, se mu opravičiš. Tisto, kar misliš da je tukaj bila napaka, ne ponavljaš v naslednji zvezi. Ko narediš to, potem si se iz te grenke izkušnje naučil vse in takrat si življenju za to izkušnjo hvaležen ter je več ne obžaluješ. Nimam ničesar več konkretnega v rokavu za povedat. Mogoče le toliko da…ravnaj tako kot da ne pričakuješ nazaj nič; če ji boš pisal mail, ga napiši tako da nje ne bo obvezovalo na odgovor, ker če bo in ti odgovora ne dobiš, boš razočaran. Jokat se ko si misliš da ti je za jokat; jezi se, ko ti je za jezit…

Kaj pomeni to v narekovajih? Kaj je pa pomembnejšega od ljubezni, no razloži mi to 🙂 🙂
Ljubezen je vse.
[/quote]
Meni je bolj pomembno, da imam jaz sebe bolj rad, kot bi me imela katerakoli oseba. In če imam to imam vse kar potrebujem, da sem zadovoljen in uspešen v vsakdanjem življenju. Trenutno mi je pomembnejše recimo da diplomiram, najdem novo službo, rad bi se preselil na svoje itd. Osrečuje me predvsem to, da si postavljam vedno višje cilje, ki jih nato poskušat dosečti, včasih celo presečti. Tako kot je Michael Jackson dejal v enem izmed njegovih intervjujev – point of living on this earth is learning new things. Nova punca mi definitivno lahko prinese veliko lepega, da bi bilo pa to vse kar bi potreboval, da bi dosegel notranji mir, pa daleč od tega. Nič ni lepšega od tega, ko naenkrat odkriješ nekaj kar te veseli in da tok padš notr v ta sh*t, da si niti ne predstavljaš kako bi bilo brez tega. Pa naj bo to karkoli : formule, politika, ekonomija,…You get the idea ?

Po drugi strani pa ja, sam I guess ne moreš ostat, družba še vedno igra dosti pomembno vlogo. Konec koncev smo ljudje socialna bitja in enostavno čutimo potrebo po tem da bi delili srečo z drugimi. Samo kaj pa družina, prijatelji, to nič ne šteje ? Sam sicer nimam veliko prijateljev, samo tiste, ki pa jih imam mi pa veliko pomenijo. Recimo bolj mi je zanimivo se s frendom za*ebavat, kot pa prenašat kakšno drama queen po cele dneve, ki kljub svojim 20 letom ne kaže nobene zrelosti in bi ji po obnašanlu lahko komot prepisal vsa 10 let manj, kot jih šteje. Pa ne, da se delam pametnega zdaj, ampak večina punc je ravno takšnih, moj čas je pa predragocen, da bi se ukvarjal z njimi. Sicer pa kot sem že zgoraj napisal, nikoli in nikjer nisem omenil, da so vse punce iste. Verjamem, da obstajajo tudi prijetne, takšne, ki so izdelane ravno po mojem okusu, ampak jih je težko najti. Zdaj pa da polovico življenja zapravim samo zato, da si najdem novo punco in da na koncu po možnosti še obupam, končam z eno, ki mi sploh ni všeč in se nato še tolčem po betici in se sprašujem – what is love, kot v tistem komadu od Haddaway pa nebo šlo. Not my style.

Živjo,

Karkoli ti je že storila (ne poznam(o) podrobnosti), bi ji s tem dejanjem samo še bolj “dvignil ego” oz. bi ji pokazal, da ima ona (še zmeraj) (nad)moč pri tebi. Najbolje je, da glede tega res ne storiš nič in rajši (kot si že sam ugotovil) delaš na sebi, čeprav je težko, ker te preteklost, kot sirene iz pečin, kličejo k sebi – ti si pa pripasan (in slep) na jambor ladje.

V Mislinjah (vemo kateri “tajkun” živi tam) je bil tudi nekdo v supermarketu (nekaj časa nazaj) “bitch-slapp-an”. Karma oz. akcija-reakcija vsakega prizadene – je samo vprašanje časa, načina oz. metode, pa tudi določnosti. Namreč povračilo ni nujno, da je oz. bo usmerjeno proti dotični osebi, ki ti je na takšen ali drugačen način škodovala. Tajkunom se lahko zgodi “Madeleine” primer, “kranjska sodnica” ali pa “nenadna bolezen”.
Drugače pa mogoče bo ona doživela ali pa že kar doživlja isto kot ti, ker se je oz. se (še) bo srečala z nekom enakim (in ji bo enako milo za drago vrnil kot je ona tebi).

Kaj veš, mogoče se bosta pa čez nekaj časa srečala in se ti bo prav ponižno opravičila (zaradi “karmičnega uravnovesja” – to kar sem pisal zgoraj). Bo njo “tepla preteklost” (kot trenutno tebe) in bo hotela zmanjšati ta pritisk – in bo zvonila na vrata vseh bivših in se jim opravičevala za slabo ravnanje. Življenje te lahko preseneti.

Čestitke ko boš !

Ja, ja, ja… tako kot sem že nekje pisal – nekaterim je dovolj prva (in edina (slaba)) zveza, da se zaprejo, drugi pa potrebujejo 144 udarcev v srce.

Mogoče takrat, ko bo on imel ravno pravšnji “občutek šibkosti” (drugačen energijski nivo v telesu, duši,..) in bo dovolj susceptibilen za njena “ocenjevanje njega”. Takrat bo videl, da ne ceni tega kar ima in lahko da bo naredil dvoje – flirtanje z drugimi ali varanje. Odvisno od privlačnosti cilja (koliko ima njo rad in ji pusti “nerganje” oz. koliko bo imel ego vloge, želje, da prizadene njo). Kakšen sarkastičen stavek tukaj, “smo se zredili, eh ?” stavek tukaj, potem bo pa tvoja prijateljica že “jamrala” na MON-u. 😀
Sama pa ne bo videla, da je mogoče ravno ona ustvarila “posledico” zaradi svojega “vzroka”. Še to (curious), a ga ona naskrivaj kritizira (govorno; kavice,… in ali elektronsko; mejl, SMS,…) ali odkrito ?

Za tistega, ki slednjega trenutno nima, ne uživa, je pa v njegovem telesu prisoten vzgib oz. pomanjkanje le-tega, bo (na kratki rok) to igralo pomembno vlogo, kasneje manj. Maslowa hierarhija potreb, odvisno kje se (trenutno) nahajaš oz. katere tvoje potrebe so trenutno izpolnjene.
Spet odvisno kateri tip človeka si – “marry&reproduce/inventor”. Imaš ljubezen do sočloveka, živali, do odkrivanja (novih/starih zakonitosti,…), itn.

Nehaj sebe imet za žrtev, njo pa za prasico hinavsko, ampak poišči tud svoje napake. Praviš da si cel mesec posvetil temu, da si se spraševal, kaj je ona takrat čutila ipd. 1 mesec za prebolevanje in analiziranje ni nič. Zato pa nisi sposoben dojet celotne situacije, niti ne moreš razumeti nje, ker se dejansko nisi poglobil v analiziranje vajine veze. Skozi tvoje celo pisanje se čuti tvoja pasivnost in kako si ti žrtev in pošten, ona pa nesramna in nefer. Svet ni črno-bel, kot ga skušaš prikazat.

To, da bi ji rad pisal, nima nobene veze z ljubeznijo, z egom pa veliko. Razmisli.