nemoč in misel na konec

Pozdrav!
Sem 22 letna absolventka, ki svoj čas preživljam trenutno doma. poskušam še dokončati svoje obveznosti in ob vsakem spodletelem poskusu pristanem na tleh in se ne morem spravit k sebi. namreč težko govorim o svojih občutkih oz. sploh ne govorim. zato imam problem tudi s prijatelji, zame značilni stavek je-meni je vseeno, ker se bojim odzivov ljudi. bojim se da bi rekla kaj napačnega in se mi bi smejali, zato malo govorim. bojim se govoriti o svojih načrtih in upih, ker sem že na začetku prepričana da jih tako ali tako ne bom uresničila. težko se odločam in sprejema življenjsko pomembne odločitve. in težko sprejmem poraz, kar pa se v zadnjem obdobju čedalje več dogaja- da je veliko porazov.
včasih se zgodi da se moji občutki izboljšajo in celo dobim zaupanje vase, vendar to obdobje traja kratek čas. sledijo obdobja jeze na ves svet, nemoč, obup, samopoškodovanje in na koncu misel na samomor. vendar mi misel na moje domače preprečuje ta korak, ker smo v življenju doživeli veliko hudega.
bojim se, da boleham za kakšno duševno boleznijo in da bi za to potrebovala kakšna zdravila, vendar se zopet o tem bojim govoriti, kaj bodo rekli drugi in da verjetno samo pretiravam.
mi lahko kdo svetuje kaj naj storim? brala sem knjige o samozavesti pa se vse skupaj ni spremenilo nič. ne vem kaj naj storim da se rešim te notranje bolečine, obupa, tesnobe in nemoči. prosim za nasvet če ga kdo ve.
hvala in lp

Svetujem ti, da si poiščeš strokovno pomoč. Si mlada, veliko lahko še narediš zase, na sebi….

Preberi si knjigo z naslovom osvobojen izdala jo je prenova v duhu.Saj ne boš verjela kdo je vzrok tvojih težav.Priporočam jo tudi drugim.

Draga “brezizhodna89”!

Evo, takoj, ko sem lahko, sem se usedla za računalnik in ti bom poskusila kaj takega napisati, da boš dobila vsaj malo energije in volje do življenja, a prav?! Poglej, NIKDAR in NIKOLI ni nič tako hudo, da bi bilo brezizhodno. NI!!! In če v tistem hipu vse zgleda še tako brezupno, boš tudi v zvezi s tem 110% našla nekoga ali nekaj, kar ti bo nekako pomagalo ven iz tega občutka brezupa. To bi ti najprej rekla.

Potem pa bi ti rekla še nekaj. Če se jaz spomnim svojega absolventskega staža, me kar stisne. Tudi to je bilo zame 1 najtežjih obdobij v življenju, pa še zdaj ne vem dobro, zakaj, Kar bilo je. Imela sem časa, kolikor sem ga hotela, ves pritisk kombinacije študija in dela, da sem si zaslužila za samostojno življenje, je popustil, diplome se mi nekako ni dalo pisati, kar visela sem nekje v nekem medprostoru,… Bilo je točno tako, kot zdaj pišeš ti. Lahko si še tako stabilen, pa te ta po svoje zelo poseben čas vsaj malo zvije.

Lahko, da se te istočasno loteva še kaj psihičnega, a malo dvomim. To je tako, kot ko si mamica in si nenaspana in se ti zdi vse z zvezi z otrokom tako napornooo… Čim pa se naspiš, imaš otroka neskončno rad in uživaš v materinstvu. In lahko, da je zdaj kaj takega iz tebe ven prišlo, kar si prej nekam potlačila in si se z nečim drugim zamotila, zdaj pa je nekako “napočil” čas, da malo pogledaš v svojo podzavest oz. da iz nje pride, kar mora. Najbrž imaš več časa za premišljevanje…

Če te skrbi, da je dejansko kaj narobe, pojdi k svojemu splošnemu zdravniku in mu povej, kaj te muči. Zdravnik je zavezan k molčečnosti, tako da se ti ni treba bati, da bi tvoje skrivnosti na plan prišle. Zdravnik ti bo povedal, kaj bi lahko bilo. In lahko, da res čisto nič ni. Da je vse skupaj povezano s tem posebnim obdobjem, ko se študij počasi zaključuje, v službi pa še nisi oz. si še nisi našla novega prostora pod soncem zase. Če pa je slučajno še kaj drugega na delu, se lahko dejansko obrneš h kakšnemu strokovnjaku po pomoč – če si ne bi uspela pomagati sama, s pomočjo svojih notranjih in zunanjih virov. Tako, kot ti je nekdo že svetoval v svojem odgovoru. In iskanje takšne pomoči ni nič sramotnega, ampak je dokaz zrelosti in odgovornosti. Dejstvo je, da ne moremo vedno vsega sami “poštimati”. Sploh, če so v ozadju še kakšne hude reči, ki si jih omenila, da so se zgodile pri vas doma.

Če bi ljudje vedeli, kako zelo se ti s kakšnim svetovanjem ali terapijo lahko izboljša kvaliteta življenja, bi se tega veliko bolj posluževali. Kajti, ko si poskušaš v kakšnih večjih krizah pomagati sam oz. s pomočjo prijateljev, se večinoma samo vrtiš v začaranem krogu, v okviru več istega. Ko živimo življenje “iz trebuha”, kot rada reče 1 moja prijateljica, smo v bistvu zelo omejeni. Um je omejen, srce pa ni, a ga dostix zaradi raznoraznih vzrokov zapremo, da nas ne bi tako bolelo in potem gremo težko naprej.

In še to bi rekla, da si zaradi nobene stvari na tem svetu ali človeka ni vredno vzeti življenja. Včasih je potrebno tako malo, da oživimo, da dobimo voljo do življenja in lahko da je vse to “takoj za vogalom”. Samo zaupati moramo, biti aktivni pri iskanju pomoči in malo tudi počakati. Nekje sem prebrala, v bolj ezoteričnih tekstih, da je bilo tistim, ki so si vzeli življenje, v tistem istem trenutku, ko so to naredili, jasno, katera bi bila prava rešitev za nekaj, kar jih je mučilo in za kar se jim je zdelo nemogoče, da bi se rešilo. Zelo ti priporočam, da pre-beri knjigi USODA DUŠ in POTOVANJE DUŠ.

Draga ti, toliko bi ti napisala za1x. Upam, da si se vsaj malo potolažila in da boš bolj vedela, kaj ti je storiti. In lepo te prosim, javi se, če bi se rada še pogovarjala in izlila svoje gorje nekomu, da bi našla pot iz te krize.

A prav?!

MISLIM NATE IN DRŽIM PESTI ZATE!

Maja

Pozdrav vsem!
Resnično hvala za vse odgovore in še posebej tebi Maja za toliko vzpodbudnih besed. že samo prebrane te besede in stavki so mi vlili moči, da sem v tem trenutku sprejela odločitev, da se lotim dela, ki ga moram še opraviti in to počasi. ker vem da drugače če si postavim prevelik cilj, potem prehitro obupam. in res je tako kot si napisala, imam veliko časa in namesto da bi uživala, tako kot mi pravijo nekateri, razmišljam in potem se mi po glavi pletejo zelo temne misli. bom prebrala knjige, ker zelo rada berem in upam da najdem pogum. sem se pa odločila da najprej poskušam pomagati sama sebi in si izboriti svoj prostor pod soncem.
resnično hvala.
lepe praznike vsem in hvala da ste mi jih polepšali!

Draga “breizhodna89”!

Čeprav je minilo že toliko časa od tvojega zadnjega sporočila, bi ti vseeno rada zdaj napisala, kako zelo sem bila takrat vesela tudi jaz tvojih besed in predvsem tega, da si dobila vsaj malo energije s pomočjo nekaj naših prijaznih besed!!!

Močno upam, da so se ti stvari obrnile na bolje in da imaš zdaj več volje za vse. Če je le možno, mi spet kaj piši in bova še kakšno “rekli”.

Maja

Pozdrav vsem!

Sedaj v mojem življenju in vsakdanu sije sonce, kljub pretiranemu deževju in oblačnosti zunaj 🙂 Počasi sem začela sprejemati življenje z vsemi prednostmi in slabostmi kot dar ki ga smem živeti. Proces ˝pobiranja˝ je bil kar dolg in težaven, a sem ga zmogla prebroditi. Sedaj stojim pokončno in sem vesela da sem to jaz in da se mi vse tako dogaja kot se. Potrebovala sem malo pogleda nase in v svoj svet še iz druge strani in se zdi kar vse jasneje in lepše.
Vsaka vzpodbudna beseda in Maja tvoji nasveti so mi zbistrili misli. zato še enkrat hvala.
Kot pribito pa drži rek da za vsakim dežjem posije sonce, kajti šele tedaj se zaveš kaj vse imaš 🙂
Lep dan in pogumno novim preprekam naproti 🙂

Draga “brezizhodna89”!

Najbolj na svetu sem vesela tvojega veselega in prijaznega sporočila!!! Sploh ne veš, koliko mi pomeni, ko mi kdo od vas, ki vam kaj napišem, da kakšen feedback – da vem, kako ste, kaj vas je nagovorilo in ste vzeli za svoje, kaj vas je morda malo odbilo ali pa vam je bilo tuje… Super, res! Polepšala si mi ta večer. Moji doma zdaj že vsi lepo spijo, jaz pa sem prišla malo na “komp” pogledat, če imam kakšno sporočilo, kakšne so zadnje novice, katera glasba se vrti,…

Zelo bi bila tudi vesela, če bi mi malo, kot lahko, povedala, kaj ti je najbolj pomagalo, da si se začela bolje počutiti, da si spet dobila voljo do življenja, da zmoreš videti tudi dobro v, če je kaj slabšega. Zdaj 1x naj bi v okviru Med. Over.Net-a spregovorili o načinih samo-pomoči v trenutkih, ki niso najlepši, ko bi se najraje zjokali, odnehali, obupali in bi nam v ta namen prišla kakšna vaša pozitivna izkušnja na to temo.

Morda moje besede res niso najbolj strokovne, vrhunske, top in 100%, a skušam preko teh besed, ki jih zapišem, do vas preliti energijo, ki bo vam samim pomagala najti zase najboljšo rešitev oz. pot. In če mi to uspe čisto malo, ravno za okus, sem že navdušena. Sem pa v zadnjih časih že večx svojim najbližjim oz. tistim, s katerimi se veliko pogovarjamo, povedala, da moramo na čase zdaj, ki niso najbolj rožnati, pogledati z zavedanjem, da je tako tako na mikro kot makro nivoju. Nikomur ni nič prizanešeno, razen morda tistim, ki so res sproti trdo delali. Večina pa itak vseh opozoril in tega ni resno jemala. In zdaj, ko se dogaja na polno, je marsikdo presenečen. Ampak – moramo nekako zdržati in gristi skozi domače naloge, ki jih nismo delali do zdaj. Zdaj jih imamo pa toliko več na1x, a se vse da, če se bomo le malo podvizali.

Spet bom navedla Neli, jasnovidno zdravilko, ki jo velikox omenim – ki je za to leto priporočila, NAJ ČIM VEČ MEDITIRAMO! Z našim strašnim umom ne bomo zmogli vsega.

Srečno vsem, še posebej pa tebi, “brezizhodna89”, ki pa to sploh nisi več, a ne?!

Maja