Rada bi delila z vami zgodbico, stran nekega bloga, ki mi je vrnila nekaj poguma.
»Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. Od vseh živali, mi je bil najbolj všeč slon. Kasneje sem izvedel, da je ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč … a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno vstopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla.
Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila. Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal? Star sem bil pet ali šest let in še sem verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen. Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: “Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?”.
Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na slona in njegovega količka … in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz. Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje: Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek privezan že vse od najzgodnejše mladosti.
Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst. Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi naslednji dan in še naslednji dan … Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo. Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu. In najhuje je, da se nikoli ni resno vprašal o tem spominu. Nikoli … nikoli več … ni ponovno preizkusil svoje moči …«
Ko sem prebrala to zgodbo, sem pred sabo zagledala vse svoje strahove in se vprašala: »Ali bi lahko samo ‘potegnila količek’«? Ne vem, ali mi bo uspelo, ampak vsekakor je vredno poizkusiti.

Pozdravljena

Nekaj časa je že od objave te zgodbe, katere avtor je Jeorge Bucay – Ti povem zgodbo? Zelo dobra knjiga, v kateri je še več tovrtsnih zgodb (priporočam tudi Ti povem še eno zgodbo?), vsekakor pa JE VREDNO POSKUSITI!

Srečno na tvoji poti!
T.