Moram nekaj napisati, ne vem sicer, kje dobiti kaksen odgovor.
Z mozem sva se porocila hitro, po enem letu poznanstva, od tega je tri leta. Otrok še nimava.
Zelo rada ga imam in zelo rada sem z njim, vendar sem v odnosu vedno znova prizadeta in nič ne kaže, da se bova lahko kaj zmenila. Dogaja se, da se dogovori z nekimi kolegi ali še pogosteje s kolegicami in z njimi nekam odide – na izlet, kolesarit… Pri čemer mi ne pove niti imen ljudi, s kom gre. Šele, ko se vrne, mi pove kakšen drobec, kje so bili.
Kadar takole odide, se počutim zapuščeno, izdano, užaljeno in nerazumljeno v mojih potrebah. To sem mu tudi povedala, pa je rekel, da bo on še velikokrat takole šel. Da jaz tako ne predlagam, da bi kam šla.

Ne vem, ali sem res preveč zahtevna in tečna? Sem jaz tista, ki nisem družabna?

Gre za to, da moj mož zelo rad gre kolesarit, v hribe, na izlet, in te vrste skupnim interesom pripisuje, kot jaz zdaj vidim, skoraj bistven pomen za skupno bivanje. Jaz pa ne zmorem vedno hodit po izletih, nimam vedno energije za to, on pa bi šel v soboto na izlet, v nedeljo pa še na kolo. Jaz pa bi raje bi šla pogledat kakšen film ali preprosto na kakšen obisk k prijateljem. On pa kina ne mara, češ, da stane. In nasploh nima posluha za to, da meni takšni njegovi izhodi v smislu, “če ne greš ti z mano, si bom pa drugo družbo našel” prizadevajo bolečino.

Zadeva je v bistvu tako banalna, za dva zrela človeka ne bi smela predstavljati problema, midva pa se ne moreva dogovoriti. Kar strah me je. In se bojim, da sem si zavozila življenje. Kaj bo, če se mu nenadoma zazdi, da pa z mano itak ne more biti?? Izletom in hobijem, se mi zdi, pripisuje zelo velik pomen in jaz očitno v ta predal ne sodim.
Občutek imam, da nimam nobene garancije in da se mi izmikajo tla pod nogami. Ti nesporazumi niso edini, ki se nama dogajajo. Takšnih je še nekaj.
Pa ga ima tako rada.
lp,

Bistvo skupnega življenja je živeti drug z drugim in ne drug poleg drugega. Seveda so za to pomembni tudi skupni intresi, ker nam omogočajo, da prijetna in lepa doživetja lahko delimo s partnerjem, ki ga ljubimo. Moti me način, kako vaš mož reagira na težave, ki jih imata. On se sploh pretirano ne vznemirja, ima svojo družbo in odide. Sprašujem se koliko si on sploh želi biti z vami, ko ima tako rad družbo prijateljev in napisali ste, da še posebno prijateljic. Kako se vi počutite in kaj doživljate, mu sploh ni mar. Niti s kom in kam odide vam ne pove. Glede na vse kar ste napisali, sklepam, da vas ne ljubi.

Alenka B

Ob prebiranju tega posta mi je prišla ena beseda na misel: prilagajanje. Partnerja v skupnosti (bodisi v zakonski ali nezakonski) se morata ogromno prilagajati, sploh pa še, če je v tej skupnosti tudi otrok.
Možnosti sta dve: ali hodita vsak po svoje (ti s prijateljicami v kino), on pa s prijatelji v hribe in kolesarit ali pa gresta enkrat OBA kolesarit in enkrat OBA v kino. Če bosta izbrala prvo možnost, pa se potem nikakor ne pritožujta, da partner nima razumevanja za potrebe drugega. Razumevanje mora biti obojestransko! Včasih je potrebno le malo – kompromis, da sta OBA zadovoljna.
Zagotovo nisi preveč zahtevna in tečna. Pač pričakuješ, da se ti bo partner posvetil. Poizkusita z dogovorom – en vikend po tvojih željah, en vikend po njegovih.
Če ti kaj pomaga, tudi jaz kdaj stisnem zobe in se z možem in sinom odpravim v kakšen hrib (pa čeprav pri tem skoraj dušo izpustim:)), on pa me je zadnje čase 2x zapored peljal v kino. Se pa da po mojih izkušnjah povabilu v hribe fino izognit npr. s kakšnim “nujnim” pospravljanjem, ali učenjem (sem študentka ob delu), samo potem se nikoli sama sebi ne smilim, ker sem sama doma, ampak poizkušam aktivno izkoristit proste urice, ki sta mi jih sine in mož “poklonila”.

Če se že sedaj ne prilagajata eden drugemu, ko sta še bolj “sveža”, potem bo to skozi slabše. Če nimata skupnih interesov, je že tako ali tako zelo težko biti skupaj, vse pa bo z leti še slabše. Preverjeno.

Ljubezen je včasih zelo slepa. V vašem primeru zagotovo. Vaš “partner” je kljub navidezni fizični aktivnosti duhovno in čustveno prelen in precej prazen, pa še povrhu vsega egoističen. Vas pa sploh nima rad in je z vami očitno samo zaradi tega, ker mu ponujate določeno udobje, ki ga sicer sam ne bi imel.
Niste sicer napisali, koliko ste stari, toda ne glede na leta, ne obupujte, življenja si vsekakor niste zavozili. Če verjamete ali ne, na svetu so tudi moški, ki so vredni svojega imena, ki so ljubeči, možati, ustvarjalni in razumevajoči partnerji svojih žensk. Če se potrudite, boste tudi vi našli svojega. Vse je odvisno od vas in samo od vas.

Srečko

pri nas je ravno obratno on bi v kino pa po restavracijah jaz pa po hribih in s kolesom oz.narava.Problem je v tem da jaz že grem z njim v kino ma on z mano kam hodit sigurno ne.In tako da zdaj ne greva več v kino in podobno ker se mi zdi glupo da bo vedno po njegovo,jaz pa grem s prijateljicami kamor meni paše.Če se mi noče prilagodit je njegov problem in vem da ne bo dobro.Sem pa načeloma za kompromise enkrat po moje enkrat po tvoje.