zanima me tole. končala sem pravno fakulteto z nadpovprečnimi rezultati, bila 9 let zoisova štipendistka, diplomirala cum laude, se udejstvovala vseh možnih tekmovanj, ko pa je bil čas za pripravništvo – 70 zavrnjenih prošenj. sedaj delam pri privatniku, kjer kot pripravnica kopiram, pretipkavam, zlagam dokumente, moje ambicije pa kar kopnijo, saj se ne srečujem z nobenim izzivom, saj se počutim popolnoma nekoristno. je le začetek, si pravim, in res je..ampak bolj me zanima, kam s 150-imi diplomiranimi pravniki letno? kje so delovna mesta zanje? kdo bo vzel pripravnika, ki sicer ima neko teoretično podlago, se pa ne znajde v praksi, kar je tipično za vse nas začetnike? in navsezadnje, če vzamete pripravnika, zakaj mu ne date možnosti, izziva, zakaj si ne vzamete časa zanj in ga naučite? pametni smo, dojemljivi, lahko smo vam v veliko pomoč in korist, samo dajte nam priložnost!

Zdravo Saška!

Tvoje pisanje me je do skrajnosti ganilo. Točno je kar praviš. Tista dolga leta učenja, nato pa…nič od zaposlitve. Predvidevam, da si brihtna in korajžna. Takšna tudi ostani. Drugače pa…ni vse v pridobljenem formalnem znanju. Poznam mladeniča, ki je bil vseskozi najboljši (poleg ostalega tudi kot pravnik), ponudili so mu zaposlitev, on pa je šel na svoje. Poglej na http://www.smiljanmori.com in izvedela boš s čim se danes ukvarja.

Življenje je polno izzivov. Odpri oči, poslušaj svojo intuicijo, bodi odprta za novosti, poskusi se tudi s čim povsem novim, če te le zanima. Sam imam v formalnem smislu srednješolsko izobrazbo…neformalno pa sem marsikaj. Sem pedagog, mentor, motivator, organizator, etnolog, zgodovinar, kronist, fotograf, dopisnik v medije, dokončal sem rokopis svoje prve knjige, naturopat (praktik zdrave prehrane)…Celo življenje je učenje. Pojdi po poti, ki ti jo pokaže srce. Formalno znanje ti bo vedno koristilo, še posebej pa sta dobrodošli sposobnosti disciplina in vztrajnost. Najdi v knjižnici knjigo z naslovom “Kakšne barve je tvoje padalo?”, ki na prijeten in uporaben način predstavlja izbiranje idelanega poklica za vsakogar. Toplo priporočam.

Odgovori, na moj mail, če se ti je posrečilo.

Marjan

PS.
Lahko pa poskusiš tudi nekaj drugega. V našem podjetju Iščemo sodelavce, ki si želijo izziva, so pametni in želijo vzeti svojo prihodnost v svoje roke.

Pozdravljena,Saška

zamislil sem se nad tvojim pisanjem.
Iz tvoje kratke zgodbe sem ugotovil,da ravno take osebe iščem jaz.
Za delo,polno izzivov in dokazovanj,kjer tvoje ambicije ne bodo skopnele ampak bodo postale kvečjemu veliko večje…..
Lahko mogoče napišeš od kod si,da se morda osebno srečava…

Boris

Spoštovani g. Marjan,

vaše besede so name delovale kot balzam. Moj dolgi jezik, naj mi vendarle dajo kaj delati, me je pripeljal do tega, da sedaj garam kot zmešana,haha. šla sem do direktorja, rekla, da želim delati, da sem željna znanja, da bi se rada učila in…danes pišem pogodbe, usklajujem zakonodajo, sodelujem pri javnih naročilih, pomagam direktorju…
po faksu sem še čisto naivna vstopila v svet odraslih in tu sem se srečala z ljudmi, ki so tako drugačni od mene..spoznala sem, da se bom morala sama boriti, sama se potegniti zase..na začetku se nisem znašla, poslušno in pohlevno sem sledila vsaki besedi, zagrabila za vsako delo..rada delam..in vsi so kar hodili mimo mene..vedla sem, da zmorem več, da želim več, pa tudi, da je vsak začetek težak..vendar, kaj me stane, če poskusim. izkazala sem se, vse sem naredila, kot so od mene zahtevali in pričakovali. danes mi ponujajo stalno zaposlitev, celo skrajšali mi bodo pripravništvo.

G.Marjan, občudujem vašo življenjsko pot, predvsem bogastva, ki jih opevate, to je stvari, ki jih z veseljem počnete. vidite, jaz v življenju nisem poznala drugega kot študij. uči se, uči se in še enkrat uči se. in sem se učila..nobenih počitnic v času faksa, poletja prebita pred knjigami..pa ne na silo…rada se učim, rada imam pravo – to je moj poklic, moj hobi, moja ljubezen. morda so redki, ki lahko združijo poklic in hobi, vendar je pravo tisto bistvo v mojem življenju. vsak trenutek, ko se ne učim česa koristnega, se mi zdi izgubljen. po drugi strani pa se zavedam svoje omejenosti, ozkosti in prav zaradi tega me je vaše pisanje tako pritegnilo. včasih se mi zdi, da prehitro hočem vse, da prehitevam tok svojega življenja. da ne znam resnično uživati, se ustaviti in poskusiti nekaj novega. odkar sem v službi, je čas začel teči dvakrat hitreje in ne znam ga upočasniti in izkoristiti.
tudi jaz sem več, kot le pravnica, le ustaviti se moram za hip in se najti….

Kaj naj še jaz rečem, ne bom trdila, da sem odlična študentka na pravni fakulteti, ker večino časa namenim preživljanju sebe in ostanek študiju, vendar tudi jaz imam težave, ko je treba najti delo. Vsi želijo pridne, kimajoče delavke, ki se večno smehjajo in bognedaj, da bi mislile s svojo glavo. Če pa šefu še predlagaš, da bi pa to in to bilo mogoče boljša rešitev, je pa to že višek nesramnosti.

Upam, da je kje še več takšnih kot si ti. Ker tukaj v Mariboru je vse samo in izključno na temelju vez in poznanstev, kaj znaš in koliko veljaš pa te nihče več ne vpraša. In na koncu se sprašujem, čemu šola, če pa nas na koncu itak vse označijo za ‘idiote’.

Tebi Saška pa veliko sreče in uspeha pri bolj naprednem šefu.

Natalija