Pozdravljeni,

Opazam da imam vsako Leto vecje tezave z obvladovanjem jeze,negativnih obcutkov…..zdi se mi,kot da postajam poleg vsega narcis….imam tri otroke majhne,partnerja, ki veliko naredi doma, redno sluzbo.

V glavnem, vedno bolj mi gre vse na zivcev, tudi partner in otroci. Ves cas se jezim,kricim,zgubljam zivcev…vse me moti, spravljam se na otroke,partnerja, na pse….vse kar naredijo mi ni prav. Tudi zmerjam jih,ceprav nocem tega in mi je zelo zal za to. Sploh se ne poznam, ne morem se kontrolirati vcasih. Rada bi se zadrzala pa se velikokrat ne morem. Po glavi mi gre vse najslabse….tudi preden grem spat razmisljam negativno,slabo spim. Premalo casa imam za vse postorit. Nabira se mi noter. S partnerjem ne znava niti vec komunicirati, verjetno sem bolj Jaz kriva.

Na otrokih vidim samo napake, jih pa imam najbolj rada. Vcasih bi najraje spakirala in vse pustila za seboj, pa nekako ne morem. Govorim si da bi bilo to zanje najbolje, morda tudi Zame.

Kako naj postanem nazaj normalna, vesela? Se mi zdi da sem taka samo doma z domacini ljudmi….

Pozdravljeni!

Verjamem, da vam je zelo težko! Vsekakor kaže, da se soočate z veliko stisko in je pomembno, da se z njo ukvarjate. Ni nenavadno, da se občasno počutimo preobremenjeni, še posebej, če imamo veliko odgovornosti. Tako kot ste opisali tudi sami. Občasno vsi doživljamo obdobja, ko se nam zdi, da se ne moremo spoprijeti s stresom in da smo neprestano na robu.

Na podlagi tega, kar ste napisali, se morda soočate z neko obliko depresije, čustvene izčrpanosti ali anksioznosti. Izguba nadzora nad jezo, stalno negativno razmišljanje, motnje spanja, težave s komunikacijo in pogosta želja po begu so znaki, ki lahko kažejo na to.

Najpomembneje pa je, da si poiščete strokovno pomoč. Psihoterapevti so usposobljeni za pomoč ljudem, ki se soočajo s takšnimi težavami. Ni vam treba tega preživljati sami, in pogosto je pogovor z nekom, ki je usposobljen za razumevanje in pomoč, lahko zelo koristen.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pripisala bom povsem laičen odgovor. Ker imam do sedaj svojega 40tega leta kar nekaj izkušenj z jezo.

Veseli me, da sami prepoznate, da imate težavo. In to je vaša težava. Od drugih samo zato, ker trpijo. In  verjemite, neznosno trpijo.

Imam očeta, ki ima neznanske težave z obvladovanjem jeze. To se je stopnjevalo leta, desetletja. Zakaj govorim stopnjevalo? Ker dejansko tisti, ki se nekontrolirano jezi se ne jezi od 0-100% prvi dan. Ampak se jeza navzven stopnjuje. Nekako sem sama v tistem obdobju življenja s starši to dozivljala kot, da tisti, ki se jezi to počne postopoma in s tem zvišuje letvico tolerance tako v jakosti jeze kot v pogostosti. Dokler ni bilo vsakodnevno in na koncu tako kruto, da je bilo nevzdržno.

To sem podedovala/se priucila tudi sama. Bila sem hitro in burno jezna. Ker sem po vsakem izpadu čutila čustveno prizadetost in nepopisno jezo do sebe sem si našla samopomoč v obliki knjig. Kako obvladovati jezo, se soočati s s stresom in kako živeti polno življenje.

Sedaj sem v mirnih vodah. No tu in tam sem še sitna in jezna ampak niti senčica osebe kot sem bila.

Tako da na koncu tunela je lučka. V rokah jo imate vi.