Včeraj sem brala članek, da Slovenci razumemo uspeh človeka v naši bližini kot nekaj takega, da sami sebe potem ovrednotimo za manj uspešne, neuspešne… pač neka negativna čustva se zbudijo v nas.

Ne bi rekla, da to velja samo pri nas, to je pač človeška sorta in smo kompleksna bitja ne glede na to, na katerem delu sveta si rojen…

Zanimam pa me, čemu je včasih tako težko se zares veseliti uspehov drugih? Kaj vi menite o tem?

Vsak človek si želi bit srečen, uspešen. Veliko pa jih tega občutka ne pozna, nimajo predstave kaj to pomeni ali pa tega občutka niti ne dosežejo. Tak človek lahko v sebi čuti zavist ali pa potrebo po tekmovalnosti, kadar je drugi poleg njega uspešen ali pa se mu zdi, da je morda celo srečen. Človek, ki se ne zaveda, da je za svojo “srečo” ali uspeh, odgovoren v veliki meri sam, nosi prepričanje, da je za to potrebna LE sreča. In ko je se ta sreča “zgodi” nekomu drugemu, se sam sprašuje, zakaj pa njemu ta sreča ni naklonjena, v tem se lahko tudi ustraši, da je rojen pod nesrečno zvezdo in da mu je takšno nesrčeno življenje naklonjeno in da pri tem nič ne more naredit. Od tod izhaja zavidanja, češ, zakaj ima on lahko, jaz pa ne. Pri tem pa niti ne pomisli, kaj je tisto, kar bi njega resnično osrečilo, ampak je spet le prepričan, pogosto zmotno, da bi to, kar je drugemu prineslo srečo, prineslo tudi njemu. Pogosto potem to tudi nekako dobimo ali pa si nekaj kupimo samo zato, ker si je drugi in spoznamo, da nas to ni osrečilo. Zato je napačno slediti temu, čemur sledijo drugi, ampak moramo najprej ugotoviti, kaj si sami resnično želimo in slediti temu. Prepričanja so tista, ki povzročijo, da življenja drugih razvrednotijo naša.

Je že res, da je to v človeški naravi, vendar je tudi odvisno od okolja v katerem živimo. Ni povsod enako.