Velikokrat se vprašam kako to, da eni ljudje enostavno gredo in uspejo in se jim odprejo poti. V čem je razlika med nami, da eni nikoli ne uspejo, eni pa vse naredijo z lahkoto.

Sama se sprašujem kam in kako naprej, ali čez 10 let želim biti na istem, kam naj se usmerim, katero pot naj uberem. Ali želim biti v neki odvisni službi, trpeti nasilne šefe, stres in nenehne pritiske, ali pa bi raje začela kaj samostojnega, se podala na neko svojo pot. Vsaka plat medalje ima svoje prednosti in slabosti. In ideje imam, pa ne uapm narediti korak. Manjka mi denarja, pa zdaj ni najbolj ugoden čas, pa moram najprej to in ono zaključiti, pa ne vem kaj še…..

Potem pa slišim in preberem kako je nekdo iz Indije se preselil nekam v EU kot novi CEO, ali pa kot glavni inženir ipd. In se resno sprašujem kako to da je enim ljudjem dano da pridejo do položajev, drugim ki so ravno tako izobraženi, imajo ustrezne reference pa ne rata. V čem je point? Zakaj? V čem se ljudje razlikujemo, da eni pridejo nekam drugi ne, čeprav so vsi skoraj enako dobri? Kako to? Kaj in kdo odloča o tem kdo dobi šanso in kdo ne? Kaj odloča, da nekdo uspe in nekdo ne?

Pozdravljeni,

ja tudi o tej temi sem veliko razmišljala in opazovala ljudi, njihovo delovanje. Lahko vam povem svoja opažanja in razmišljanja o ljudeh, ki jim uspe in ljudem, ki jim ne. Dva od glavnih elementov ljudi, ki jim z lahkoto uspe, sta ta, da imajo dobro samopodobo in da so prepričani, da jim to pripada in to na vseh nivojih, ne da se površinsko prepričujejo. “Meni to pripada.” Imajo zapisano v sebi. In sploh ni nujno, da so to najbolj nadarjeni ljudje, kje pa. In na drugi strani smo ljudje, ki imamo težavo s slabo samopodobo, ki imamo prepričanje, da nam ne bo uspelo, da si ne zaslužimo, da nismo dovolj dobri. Jap. In ti lahko reče, ne vem koliko ljudi, da si nadarjen, da imaš talent, znanje, sposobnosti, … pa še kar tiči tisto globoko slabo prepričanje, ki si ga prejel v zgodnjem otroštvu, zelo velikokrat je to prepričanje delno ozaveščeno ali pa potlačeno. (Lahko imaš tudi slabo samopodobo pa ti uspe.)
Potem imamo naslednji element. Si ne boste mislili, kar vam bom zdaj napisala, ampak imam stika z veliko različnimi ljudmi in ljudje mi veliko zaupajo, zato vam lahko povem, kako zelo veliko ljudi, tudi politikov, uspešnih gospodarstvenikov posega po, kako se naj izrazim, da ne bo vse tako resno, po čirubi čiriba pripomočkih. Jap. Resni ljudje, ki tega nikoli in nikdar ne bi priznali, naročajo talismane … Ali delujejo pripomočki ali prepričanja, ki si jih naročniki, na podlagi izdelanega pripomočka vzbudijo v sebi, prepuščam vam na izbiro.
Potem pa je še tukaj tisti element učenja, zopet vam govorim o mojih prepričanjih, ki mislim, da ga imamo vsi v življenju. Življenje nas uči skozi poti do naših ciljev. In včasih so poti do realizacije samozaposlitve, poti našega učenja. In mogoče, kar ne uspe in ne uspe, ampak neuspehi s seboj nosijo naše življenjske lekcije. Kdo bi vedel ali bomo dosegli cilj/željo, ki si jo tako želimo doseči, ki jo čutimo v svojem srcu. Mogoče jo bomo, mogoče ne. Na vse nimamo vpliva. Toda, če nas kliče srčna želja, ali ni prav, da se ji odzovemo in gremo po poti. Mogoče samo s čisto majhnimi koraki, mogoče s koraki dvema naprej in enemu nazaj, mogoče bo veliko bolečine, obžalovanja, strahu,…Toda če bomo delali zavestne korake, če bomo iskali rešitve za težave, če bomo poslušali svoje srce, iskali pomoč pri drugih, bomo pridobili, četudi ne pridemo do realizacije. Toda, sedajle me je prešinilo: kako bi ne prišli do realizacije, če vse vesolje stremi h temu, da nas podpre v srčnosti. Torej, če razmišljam naprej, dodam: je potrebno izbirat srčno izpolnjevanje svojih ciljev, če želimo priti na cilj.
Upam, da sem vam kaj pomagala.

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Meni se zdi, da je to odvisno od prepričanj oz. življenjske usmeritve, ki jo nosi vsak posameznik v sebi.
Eni enostavno vedo, da se bodo stvari izpeljale in potem dejansko se.
Energija nam vse da. Pač ni tako simpl, kot se zdi, ker to po mojem zahteva ful dela na sebi. Na koncu se pa itak izplača.

Zadnje čase bolj kot ponavadi opazujem ljudi okoli sebe in njihovo obnašanje. In bolj ko to počnem, bolj ugotavljam koliko vzgoja in to kar pridobiš od staršev vpliva na kasnejše obnašanje in odnos do življenja.

Kar sama zdaj vidim in lahko ugotovim je dejstvo, da otroci katerih starši niso otrokom postavljali ovire na napačen način temveč so se posvetili vzgoji svojih otrok, kasneje v življenju nimajo toliko težav s samopodobo in preskušnjami. Zakaj? Ker so se že od otroštva naprej naučili, da je treba delati v smeri v katero ti nakazuje srce, um in enostavno delovati brez pričakovanj in predsodkov. Zato se takšnim ljudem kasneje v odrasli dobi uspe znajti ker enostavno delujejo brez strahu, brez predsodkov, brez pričakovanj.

Nasprotno, pa otroci kateri so imeli restriktivno vzgojo, doživljajo v odrasli dobi kar naprej zavračanje že pri samem sebi, kasneje pa tudi od okolice in vsega drugega. Zakaj? Zato ker so tega otroka in njegov način razmišljanja, njegov način delovanja, že od otroštva naprej zavirali in zavračali njegovi straši, kateri bi morali otroka usmerjati in ga naučiti razmišljati ne pa kar naprej ovirati. Ta otrok je odrasel pasivno, njegovo otroštvo je bilo pasivno, in tako tudi kasneje živi.

Npr.
Tipičen primer je ko nek otrok pleza na drevo in mu starš kar naprej govori, da ne ker bo padel in se polomil, in se točno to zgodi. Potem pa imaš otroke, ki splezajo na vse mogoče, njihovi starši to gledajo in mu rečejo, dej zdaj se primi z desno roko pa levo nogo daj gor, nikoli ne padejo in se nikoli ne polomijo.

Tako se potem zgodi, da otrok, ki je vedno usmerjan v pravo smer, pride k staršem z noro idejo in mu starši rečejo: kako pa boš to naredil, kaj boš pa s tem, kdo bo pa to želel imeti, za koga boš to naredil, zakaj hočeš to narediti, koliko denarja rabiš za to, a imaš denar za to…..itd….itd in skozi ta način vzgoje otroku omogočijo, da sam ugotovi ali to res želi in postavijo temelje za kasnejše odraslo življenje, ko se je le treba razumsko odločati.

Druga scena pa je otrok, kateri je vedno zaviran in oviran, pasiven od rojstva, pride k staršem z noro idejo in mu starši odgovorojio: kaj si ti nor, od kod pa ti tako nora ideja, pa vsi se ti bodo smejali, pa kaj ti misliš da to kdo rabi, saj nimaš denarja, itd. itd. In seveda ta otrok odraste in si celo življenje kar naprej nekaj želi in tega nikoli ne doseže ker namesto poti išče sam izgovore, še najbolje še vedno gre k staršem po izgovore zakaj ne bi / ne more nekaj narediti. In s časom postane zagrenjen ali bolje alkoholik. Ker nikoli ni naredil to kar se njegovo srce želi.