ker se tukaj zbiramo tekaci vseh kalibrov je zanimiv naslednji clanek z naslovom KAJ SE DOGAJA S TELESOM MED TEKOM. copy/paste iz domace strani g. Grega Hocevarja, veckratnega prvaka v triatlonu,…priporocam obisk na http://www.grega-hocevar.com

“KAJ DOGAJA” ali

VAŠA MAŠINA POD DROBNOGLEDOM

Stopite v fitnes. Običajno se s tekom le ogrejete, danes pa ste se odločili, da greste do konca. Nič vas ne bo ustavilo, da ne bi v visokem tempu pretekli 10 km. Brez prestanka. Seveda ste se pred tem stehtali. 73 kg! Približate se tekaški preprogi, se malo razgibate, raztegnete mišice nog, v držalo potisnete bidon s pijačo in stopite k monitorju. V računalnik vstavite nekatere parametre, ki jih ta potrebuje za izračun nekaterih količin in poženete trak. V nekaj sekundah se hitrost že ustali pri 14 km/h. Zdaj že tečete. Ste se kdaj vprašali, kaj se dogaja v vašem telesu?

3. SEKUNDA

Možgani prepoznajo gibanje kot tek in začno pošiljati precej zapletene vzorce zaporedij živčnih dražljejev v vaše mišice. Nobenega problema. Telo pa je pravzaprav že po desetih korakih izčrpalo zalogo energetskih ATP molekul, ki so sicer na razpolago ves čas, in je zdaj prešlo na kreatin fosfatni (CP) sistem pridobivanja energije. Zastavili ste si namreč kar visoko telesno obremenitev in vsakih pet sekund mora vaše telo mišicam zagotoviti kar 1 kilokalorijo energije, od katere gre v mehanično delo samo četrtina. Iz nadledvične žleze se je začel sproščati hormon adrenalin (epinefrin). Njegove posledice bosta kmalu čutila tako srčno-žilni sistem kot glikogenske rezerve v jetrih. Srce z vsakim utripom nič hudega sluteč še vedno iztiska le 70 ml krvi.

8. SEKUNDA

Zdaj so se že izčrpale tudi zaloge energije iz kreatin fosfatnega sistema. Mišične celice v naglici prehajajo (iz t.i. anaerobno alaktatnega) na anaerobno laktatni sistem pridobivanja energije. Glikoliza, ki poteka v vaših mišičnih celicah, iz nakopičenega goriva, to je sladkorjev, počasi kopiči prve produkte – mlečno kislino. Srčna frekvenca se je začela drastično višati, vse bolj globoko pa tudi dihate. Čeprav je od vse krvi v telesu še vedno kar 25 % krvi v pljučih, v vašem telesu že gorijo nekatere alarmne lučke.

30. SEKUNDA

Zdaj se je kopičenje mlečne kisline ustalilo, vendar njegovih posledic še ne čutite. Kri je še vedno alkalna, rdečim krvničkam (eritrocitom) se še sanja ne, kako kislo bo okolje (plazma) čez nekaj minut. Srce že dela z 80 % svoje moči, še vedno se povečujeta tudi frekvenca in globina dihanja. Tako se v krvi na hemoglobin veže vse več in več kisika, ki ga mišične celice krvavo potrebujejo. Precej preveč krvi se še vedno ukvarja z resorbcijo hranil v črevesju, vendar bo šla ta kaj kmalu v mišice.

1. MINUTA

Zdaj se je prispevek energije, pridobljen s pomočjo kisika, izenačil z anaerobnim. Prav zdaj pa vam je najtežje. Mlečna kislina, ki se je razširila po vseh telesnih tekočinah, povzroča zaznavanje hudega napora. Tečete v t.i. mrtvi točki. Zakisljujete, zdi se vam celo, da težko kontrolirate koordinacijo gibanja in najraje bi se malce ustavili. Zakislenost organizma, ki jo merimo s pH – jem, je zdaj največja in znaša v mišicah okoli 6,5 (kislo), v krvi pa okoli 7 (nevtralno). Toda iz trenutka v trenutek vam je laže. Kapilare, ki vodijo do vseh mišičnih celic, se počasi odpirajo. Krvni pretok skozi mišice se je zdaj povečal že 20-krat v primerjavi z vrednostjo v mirovanju. Volumen kisika, ki ga vaša kri prenaša v mišične celice na enoto časa (VO2), je že dosegel skoraj stacionarno vrednost.

3. MINUTA

Vzpostavil se je konstantni VO2, ki zdaj znaša okoli 2 litra kisika v minuti! Tudi srce že dela s polno paro, pri frekvenci 180 na minuto z vsakim udarcem iztisne kar 100 ml krvi, pri tem pa se vsakokrat skrči celo pod mirovno velikost. Diastolični krvni tlak (spodnji, ko srce miruje) je ves čas nespremenjen, enak okoli 80, sistolični (ob iztisu) pa je s 120 pred začetkom teka narasel na 200 (merimo ga v mm Hg – živega srebra). V vaših pljučih je zdaj le še 5 % vse krvi, kar je okoli četrt litra. Tako bo vse do konca vaše vzdržljivostne preizkušnje. V vsaki minuti kri kar štirikrat zaokroži po vašem telesu. Koncentracija mlečne kisline je zdaj 4 milimole na liter krvi in se zdaj že počasi zmanjšuje, nekaj se je predela nazaj v sladkor – glukozo (glukoneogeneza), nekaj jo pokuri srce. Ste že iz najhujšega. Telo vse bolj prehaja na aerobno pridobivanje energije. Počasi raste tudi telesna temperatura, zato ste se začeli znojiti. Aktivirali so se tudi prenašalci maščobnih kislin, ki skušajo mišicam prodati vaše zaloge. Ali jim bo uspelo?

10. MINUTA

Telesna temperatura še vedno raste. Termoregulacija je izrazita, telo se skuša znebiti odvečne toplote in vsako sekundo skozi kožo z znojem izloči okoli 0,3 grama vode. Žal je to precej neučinkovito, saj dejansko tečete na mestu in znoj skoraj ne izhlapeva. Stanje stacionarnosti se je sicer že skoraj vzpostavilo. Skozi vaša pljuča se vsako minuto pretoči okoli 100 litrov zraka (od tega jih gre preko nosu le 10), mišice pa v tem času skurijo okoli 3 grame sladkorjev. Po vseh živčnih vlaknih skupaj teče tolikšen električni tok, da bi lahko prižgali manjšo žarnico. Z vsakim odrivom zdrsi na milijone in milijone mišičnih molekul aktina in miozina drug mimo drugega ter se nato spet potegne vsaksebi. Gibanje kontrolirajo strahotno zapletena zaporedja živčnih impulzov, ki jih generirajo možgani na osnovi naučenih koordinacijskih vzorcev. Delo ledvic (diureza) in prebava hrane sta na minimumu. Medtem se je organizem tudi že odločil, da s kurjenjem maščob ne bo nič. Napor je prevelik in s tako skromno močjo maščobne oksidacije, ki jo je vaše telo vajeno (slabo ste trenirali!), takšnih energetskih potreb na časovno enoto ni sposobno pokrivati drugače kot pretežno z oksidacijo sladkorjev. Ko bi vsaj tekli bolj počasi!

30. MINUTA

Telesna temperatura je zdaj stacionarna, okoli 39 stopinj. Vaše mišice so porabile že okoli 90 gramov glikogena, 3 grame maščob, izgubili ste okoli 600 g vode (tudi z izdihanim zrakom), 5 gramov sladkorja pa so porabili možgani, srce in drugi organi. Pri mnogih mišičnih vlaknih je že prišlo do destrukcije (mikropoškodb), telo se bori s prostimi radikali, energetskih zalog je zaenkrat sicer še dovolj, za 13 minut prav gotovo. Ker niste vajeni teči tako dolgo, imate probleme predvsem z utrujenostjo v mišicah, nekoliko je porušeno kationsko ravnovesje med celicami in zunanjostjo (vodikovi, natrijevi in kalijevi ioni), podaljšuje se čas med živčnim signalom in mišično kontrakcijo, utrujene so pljučne mišice, nenazadnje pa ste začutili tudi žejo – pozabili ste na pitje. Izgubili ste že skoraj 1,5 % vseh telesnih tekočin.

43. MINUTA

Konec! Zelo ste utrujeni, pa tudi izčrpani – brez glikogena (izčrpanost in utrujenost ni eno in isto). Porabili ste 550 kcal in ste en kilogram lažji, predvsem zaradi izgube vode. Receptorji v mišicah in drugod zaznavajo izgubo tekočine. Pograbite bidon in na mah spraznite vsebino. Shujšali torej niste skoraj nič, saj ste porabili le 5 gramov maščob! V okolico ste sprostili približno milijon in pol joulov energije. Če bi lahko to toploto pretvorili v električno energijo (dobra tretjina kilovatne ure), bi bila ta vredna bore 5 SIT. V telesu ste povzročili pravo razdejanje, še posebej v mišicah, kar pa je za napredek neobhodno. Vsaka mišica se je skrčila in nato raztegnila kar 3500-krat. Zaradi vseh prostih radikalov se že krepi antioksidantski sistem, ki bo telo naredil bolj odporno, ne takoj, šele čez nekaj dni. Vse opazovane količine se, nekatere hitreje, nekatere počasneje, vračajo k izhodiščnim vrednostim. Sprašujete se, kako, da ste tako utrujeni, če ste ves čas tekli ne mestu. Vendar pa je bila simulacija teka, še posebej, če ste tekli malce navzgor, z naklonom 0,5 %, praktično identična teku na stezi.

PS: Opisane spremembe so zgolj približne, vsak posameznik reagira malce drugače in vsakdo je drugače treniran. Na tekaški preprogi odsvetujem neprekinjen tek pri veliki intenzivnosti, še posebej, če se prej počasi ne ogrejete (lahko tudi s tekom) in če vmes izdatno ne pijete. Ob koncu je priporočljivo raztekavanje in strečing, poseben pomen ima kvalitetna, ogljikohidratna hrana, ki bi jo morali zaužiti v prvih dveh urah po vadbi. Upam, da bo zdaj, ko veste, kaj se med obremenitvijo dogaja z vašo ‘mašino’, prihodnja vadba na tekaški preprogi nekoliko lažja.