“Počasi umira kdor postane suženj navade, ponavljajoč vsak dan enake poti, kdor ne zamenja prestave, kdor ne tvega in zamenja barvo oblek, kdor ne govori tistemu, ki ga ne pozna.

Počasi umira kdor se izogne strasti, kdor ima raje črno od belega in pikice na
“i” kot pa skupek emocij, prav tistih, zaradi katerih se svetijo oči, tistih, ki iz zehljaja narede nasmeh, tistih, zaradi katerih bije srce pred zmoto in čustvi.

Počasi umira kdor ne prevrne mize, kdor je nesrečen na delu, kdor ne tvega gotovosti za negotovost, kdor ne sledi sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.
Počasi umira kdor uniči lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem.

Počasi umira kdor zapusti projekt še preden ga začne, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ognimo se smrti v majhnih odmerkih, vedno misleč na to, da biti živ zahteva veliko večji napor od preprostega dejstva dihati. Le goreča potrpežljivost bo privedla do sijajne sreče.”

Pablo Neruda

Oj, Ajdica J !!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ful si tole dobr prepisala, ej! No, grem še na mail, da ti napišem pisemce!
ČAU, Taja