Spoštovani,

zadnjih nekaj ur prebiram vaš forum in predvsem vaše odgovore na vprašanja. Pa sem se odločila, da vam pišem tudi sama. Pravzaprav konkretne težave nimam, me pa že več ali manj celo življenje spremlja isti občutek, ki mi ne da miru. Še najlažje bi temu občutku rekla radovednost oz. želja po nekaj več, kar pa je po drugi strani tudi lahko občutek nezadovoljstva.
Stara sem 32 let, uspešna, z visoko izobrazbo, zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, dobro službo … trenutno sicer živim pri starših – začasno, zaradi propadle zveze. Ampak to je prehodne narave. Edino področje, kjer bi lahko rekla, da se me ne “drži” sreča, so ljubezenski odnosi. Kar nekaj jih je že za menoj, vsak odnos se konča z “ni bil pravi zame”. In resnično ni bil, v to sem prepričana. Mi je pa uspelo zaradi moje vztrajne narave in večnega optimizma te odnose predolgo vleči.
Kakorkoli, moja notranjost venomer stremi k nečemu, kar bo še boljše. V mislih imam predvsem partnerstvo, v katerem res uživam in si ne morem pomagati, da ga ne bi skušala narediti še lepšega Seveda, če ne gre po mojih načrtih, pa se mi sesuva svet.
Zdaj, ko sem ponovno samska in imam nekoliko več časa, pa predvsem stremim po novih izzivih, uspehih in doživetjih. Recimo, sem že imela ideje, da bi se preselila v nek daljni kraj, pa me je moj realizem pri tem zaustavil. In večno vprašanje, ki se mi pri tem poraja, je, na kaj si pravzaprav želim odgovoriti, če se lotim tako velike stvari. Potem razmišljam o potovanjih kar na lastno pest, čeprav so nekateri kraji dokaj nevarni. Tudi sicer sem v družbi povezovalec, organizator in prekipevam od pozitivne energije. Vsi me sprašujejo, kako, pa pač enostavno tako čutim na notri – življenje je polno presenečenj, pozitivnih in negativnih, ampak ravno zato je zanimivo in zakaj ga ne bi užila z veliko žlico?
Zavedam se, da je ta radovednost in na nek način tudi drznost lahko odlična lastnost, ki me je pripeljala do toliko uspehov. Po drugi strani pa bi včasih rada bila samo jaz – jaz, brez neke notranje želje po – še več. Da bi začutila tisti notranji mir, ko pa mi nič več ni treba in se lahko le prepustim toku življenja.
Upam, da nisem preveč zakomplicirala 🙂 Najlepša hvala za odgovor.

Pozdravljeni,

nikakor niste zakomplicirali. V marsikaterem pogledu me spominjate name. Tudi jaz rada organiziram, povezujem, uživam življenje … Povejte mi, kako dobro znate sprejemati. Glede na napisano, bi dejala, da se vam tukaj zatika. Omenili ste, da vam ni povšeči, če niso stvari tako kot ste si zamislili. In da si želite samo biti. Kljub prevladujočem karakterju, ki ga ima vsak od nas, je za polno, globoko življenje potrebno, da smo povezani z vsemi aspekti nas samih. Pomembna lekcija, ki naj bi se jo vsak naučil je prav tako ravnotežje med prejemanjem in dajanjem. Odlično je, da ste tista, ki drži družbo gor, kot rečemo. Samo poskusite se še v vlogi, samo biti v družbi, pustiti drugim, da “vodijo”. Če ste na primer tako zavzeti v partnerski vezi se kaj hitro zgodi, da lahko nehote in z dobro voljo, pa vendar ne v najbolje tistega drugega v vezi, zavzamete ves prostor in tisti drugi zgubi voljo po vlaganju v vezo kar pa posledično pomeni, da tudi za vas ni več veza o.k., saj bolj malo dobite. Dala bi vam izziv, seveda če ga sprejmete, da se v naslednjih dneh vadite v odnosih do drugih, da samo ste. Ne spodbujate, ne organizirate, samo ste in ste pozorni na to, kaj prejemate od drugih in kako se ob tem počutite.
Kar se pa tiče potovanj, je pa naravno, da ob takih načrtih, kot jih imate, čutite tudi strah. Fino se je v tišini usesti dol in se v miru pogovoriti s svojimi strahovi. Jim prisluhniti, kaj imajo za povedati, nato pa se odločiti iz srca, ali so to srčne želje, to kar si želim in ali sem jim pripravljena slediti.
Taka bi bila moja razmišljanja glede vašega pisma.
Želim vam obilico lepih trenutkov same s seboj in drugimi.

Srečno!

Mateja Debeljak