Ojla!

Opažam, da sem zadnje čase večino časa žalostna. Zakaj? Po štiri letni pravljični zvezi opažam, da ima moj princ vedno manj časa zame…in če ima izbiro med fuzbalom in mano, med žurko s prijatelji in mano…izbere vedno prvo stvar, kar se v preteklosti ni dogajalo. On mi sicer zatrjuje, da me zaradi tega nima nič manj rad, kar je na ostalih področjih najinega odnosa čutiti, vednar je nekako težko sprejeti njegovo početje. Naj povdarim, da ga prej nisem nikoli prosila ali silila, da mora biti z mano, če je imel izbiro…vendar je kljub temu izbral mene. Bojim se, da v njem nekaj umira….

Juliet,

ne bom črnogled in anj ti povem, da v partnerstvu vedno pride do nihanj, včasih nudimo več pozornosti, včasih pa kaj manj, če je vse ostalo v redu in če si zaupamo in smo drug do drugega iskreni, potem je to tako kot razpoloženje. Predejo obdobja, ko smo kar tako brez posebnega razloga močno potrti, ali pa zelo veseli.
Tukaj bi se morala predvsem vprašati, zakaj je sedaj bolj pomemben fuzbal ali prijatelji, kakšen je razlog. Ampka ne sprašuj samega sebe, temveč partnerja in to lepo mirno, da opažaš, da se spreminja in da te zanima zakaj, ali mogoče ti kaj delaš narobe in če ne bo odgovoril, ga vprašaš še ene trikrat, potem počasi odnehaš.

Bistvo je, da se pogovarjata. Sprejmi pa to, da je to skorajda normalno, da se na določeno obdobje, nekoliko spremenimo, če vemo razlog in se zavedamo, da je partner le najpomembnejši, bomo tudi prišli nazaj. Očitno še nimata otrok in naj ti kot moški povem, da se boš takrat tudi ti močno spremenila, spremenile se bodo navade, obnašanja, želje in še marsikaj, tako se bo moškemu ravno tako zdelo čudno, da si se tako spremenila, bistvo je to, da razume, zakaj si se in da to ni nič narobe.

Veliko iskrenega pogovora in potrpljenja, pa bo.

Primož

Z mano je podobno, vendar jaz opžam to pri sebi – enostavno se mi ne da več toliko letat okoli mojega dragega in z njim, ker bi rada kaj počela tudi sama. Ne vem, kako bo, ker včasih kar noče razumet tega in najeda, da se ga sramujem, da ga ne maram …
Seveda je on najpomembnejši in vedno pridem najprej k njemu, povedat kaj se dogaja, vedno se rada pogovarjam z njim, kaj sem počela. Le, da včasih dobivam občutek, da njega ne zanima to, o čemer jaz govorim, le da bi jaz bila vedno zraven in večino časa govorila o stvareh, ki zanimajo njega. Saj ne rečem, da me ne zanimajo, le da bi se rada pogovarjala še o čem, kar trenutno počnem ali se mi plete po glavi, pa ne gre…
Ne vem…

Jaz še tega problema nimam, saj sem še bolj na začetku veze! Kar pa mene muči na to temo pa je to, da se bo to enkrat zgodilo! Strah me je, da bo postal hladen, da ga več ne bom tako zanimala kot ga sedaj! Sedaj je zaljubljen do ušes in mi kar naprej govori, da me ljubi, da si brez mene ne zna predstavljati življenja, da ne bi bil nihče če me ne bi spoznal…skratka – resnično je zaljubljen. Pravi mi, da če ga pustim, da si ne zna predstavljati življenja naprej, da sem zanj edina in da me nikoli ne bo pustil! Načrtuje že najino skupno prihodnost in podobno. Čeprav sama stojim bolj na realnih tleh – sem zagovornica reka, da se zarečenega kruha največ poje – zato mu ne obljubljam stvari in še ne načrtujem prihodnosti, ker nikoli ne veš kaj se ti lahko že jutri zgodi!
Me pa res zanima kaj bo z nama čez 3 ali 5 let. Ali bo še zmeraj ljubezen tako močna kot je sedaj!
No, obremenjujem s temi stvarmi ne, je pa res, da te nič ne sme presenetiti!

Draga Juliet,

največjo napako boš naredila, če ga boš hotela na silo zadržat ob sebi. V življenju moškega vedno pridejo obdobja, ko rabi malo več časa zase in za svoje interese. Malo časa, da gre stran od tebe. Moški so namreč kot “elastike” (iz knjige Moški so iz Marsa, ženske iz Venere by John GRAY – se mi zdi). Malo gre stran in se potem poln ojačanih čustev do tebe spet vrne – kot elastika, ki se nateguje in sprošča. Tudi sama praviš, da te nima nič manj rad, kar čutiš na drugih področjih. Samo ne mu vzeti te svobode, ker bo samo še bolj silil stran od tebe takrat se pa njegova elastika lahko pretga in ne bo ga več nazaj. Samo ne utesnjuj ga. Res ga je bolje pustiti, da kdaj počne kaj po svoje in tam ugotovi, da te že pogreša, da si te želi spet videti in biti s tabo.
Seveda mora ostati čas, ki ga preživi brez tebe v mejah normale. Sicer pa, a si pomislila na možnost, da bi šla na nogomet ali na njegove žure s prijatelji tudi ti? Meni je vseeno kam gre fant, če me stvar zanima ali ne, grem zraven. Zaradi njega, ker si želim biti ob njem. Pa grem tako v kino gledat filme, ki so mi sicer čisto brezveze, a njemu niso. Na ta način ga sprejemam in ob tem niti slučajno ne trpim. V bistvu sem vesela, samo da sva skupaj. Če te pa niti noče vzeti s seboj… ne vem, daj mu nekaj časa zase. Dokler se tudi drugače ne odtuji od tebe – ni skrbi!