Nekaj najbolj osnovnih zadev o ADHD
http://psychcentral.com/disorders/adhd/
http://www.vrtec-kamnik.si/vrtec/images/priloge/svetovalna/Eksplozivni_otrok.pdf
http://www.orbis.si/index.php?2968&backPID=2968&tt_products=4387
http://www.livesinthebalance.org/
Ker je vedno več tem, ki se sučejo okoli sumov ali pa že postavljenih diagnoz ADHD, sem nanizala nekaj informacij, ki so meni ogromno pomagale pri prvih korakih spopadanja z ADHD.
Najprej bi rada vsem staršem položila na srce, naj se borijo za otroka. Naj se ne pustijo odgnati z raznimi puhlicami in floskulami, naj ne čakajao mesece in mesece, nekateri po 6, 8, 10 mes na preglede in termine! To je dragocen čas, ki ga izgubi najprej otrok, z njim pa cela družina. Če čutite, da z otrokom ni vse po standardih, vztrajajte in pridobite napotnico. Vedite, da psiholog ali psihiater ni sramota!!! Ni sramota, iskati pomoč, sramota je, če veš, da imaš problem, pa ga ne rešuješ!! . Če vidite, da se strokovnjak, h kateremu ste prišli, za otroka ne zavzame, iščite naprej, vztrajajte, imejte pred očmi, da gre za vašega otroka, ki je odvisen od tega kaj boste vi zanj naredili. Naj vam ne bo težko, dvignit telelfon, napisat mejl, vprašat znance, prijatelje – včasih se po teh poteh še največ izve.
Zdravila za ADHD v smislu, da se motnja “pozdravi” , ni. Razni preparati, ki se predpisujejo, sicer “zakrijejo” motnjo za nek določen čas, vendar je ne rešijo in ne zdravijo. Največ doprinese čimzgodnejši pristop in poseben, prilagojen način dela, ki upošteva otrokovo motnjo. So pa tudi primeri, ko otrok brez zdravil ne funkcionira, tudi to je potrebno poudariti. Več s strogo strokovnega vidika najdete v gornjih linkih, eden je tudi slovenski, pa če v google vpišete “otroci z motnjami pozornosti”, boste dobili ogromno branja.
Napisala pa bom svojo izkušnjo. Naš otrok je bil od vedno nekaj posebnega. Od dojenčka dalje ni spal, ni jedel, non-stop sem imela občutek, da otrok skenira svet kot nor in si pobesenelo shranjeno vse mogoče informacije. Še tisto, kar je spal, je spal izredno rahlo, se zbujal po 50 x na noč, hodil, pel, jokal, vpil, se premetaval v spanju. Zvečer je trajalo po 2 uri, da je zaspal, dnevno spanje je bilo pobožna želja od 6. mes dalje. Mudilo se mu je shodit, mudilo spregovorit, vse razvojne mejnike je prehiteval za 2-3 mes, pri 18 mes začel dojemati, kaj je to črka, jih pri 21 mes vse poznal (pa ga nikoli nismo učili črk), tekoče bral pri 3 letih VT črke, nekje pri 4,5 let MT črke, kdaj se je naučil barv, številk in drugih reči, sploh opazili nismo. Ko se je naučil brati (SAM; nihče ga ni učil!!), so postale knjige njegova obsesija. Požiral je vse, kar je dobil pod roke. V določenem obdobju smo knjige, predvsem leksikone in enciklopedije, zaklepali in skrivali. Hkrati je njegov govor stagniral – enako, kot je govoril pri 2 letih (brez glasov R,L, sičnikov in šumnikov), je govoril tudi pri 4,5 let. Hkrati je bil otrok zelo nemiren. Stalno dogajanje, gibanje, opletanje z rokami, nogami, miljon vprašanj vsak dan, beganje od ene stvari k drugi, fizično neumoren. Nikoli nismo imeli tipičnih napadov trme, kot so jih imeli vrstniki. Z njim se je vedno dalo vse pogovorit in dogovorit. Pri 5 letih pa so se začele prve “eksplozije”. Takrat smo tudi končno prišli do logopeda, ki pa naju je takoj usmeril v še nadaljnje preiskave. Otroka je pregledal defektolog, psiholog in nato še psihiater in nevrolog, opravili smo več poglobljenih preiskav in KONČNO sem čutila, da nisem jaz tista “nora” mama, ki bi rada ne vem kaj od otroka, ker se mi res ne zdi normalno, da otrok ne zmore pojest juhe, ne da bi jo polil 1m okoli krožnika, ker stalno opleta in brca. Ker se mi ne zdi normlano, da otrok začne risat avto, pa si vmes, preden nariše dvoje koles, 5x premsli in na koncu nastane neko “skrpucalo”, ki ni ničemur podobno. Ker mi ni logično, da otrok gladko bere, ne zna pa narisat sonca, človeka, kaj narisat, še pobarvat ga ne zna. Prvi rezultati so bili grozni. Pri 6 letih smo dobili recept za ritalin. Brez njega, tako so mi rekli, ne bo šlo, nikakor ne. Podn! Hkrati so testi pokazali, da je otrok izjemno nadpovprečno nadarjen, da so njegove strogo inteligenčne sposobnosti neverjetne, da pa socialna in čustvena plat tudi nenormalno zaostaja za kronološko starostjo. Razkorak je veliko prevelik, da bi ga otrok lahko premagal. Vmes nas je dohitel že vpis v 1. razred in težave so izgledale nerešljive in nepremostljive. Pritožbe iz šole so, ma ne deževale, kar preplavljale so nas, ni bilo dneva, da bi ne dobila celih “litanij” v šoli, kje vse moj otrok “spet” ni naredil, kar se od njega pričakuje. Resnici na ljubo otrok nikoli ni bil agresiven, nikoli se ni nikogar lotil, je pa zvesto popravljal učiteljico :), kadar se je zmotila. Ni maral dvigovat roke, snov, ki so jo obravnavali, je on znal že pred kakima 2 letoma in na smrt se je dolgočasil. Dolgčas je najboljša podlaga za vse oslarije. Marsikatero je ušpičil, samo nikoli ni nikomur povzročil škode ali bolečine. Sčasoma je bilo frustraicj v šolskem okolju toliko, da je otrok pregorel. Začel je trditi, da je on itak “luzer”, “drekač”, da iz njega nikoli nič ne bo, da se bo kar ubil. Takrat sem tablete, ki smo jih dobili začela zelo resno ogledovati. Nadvse sem hvaležna naši klinični psihologinji, ki mi je takrat porinila v roko knjigo Rossa Greena Eksplozivni otrok. Takrat sem že kar nekaj vedela o ADHD, knjiga pa mi je odprla nova obzorja. Tablete so spet šle nazaj na polico!
Še isti dan smo uvedli nekatere stvari iz nje. Npr. realno oceno, kaj moj otrok sploh zmore, kaj so njegove veščine, česa je sposoben na čustvenem in socialnem področju. Koliko se je sposoben vživet v druge ljudi? Kako lahko ublažimo nemir, s čim mu lahko pomagamo? Uvedli smo “košare”: kaj je tisto, o čemer se ne pogajamo, o čem se pogajamo in s čim se sploh ne bomo ubadali. Sama sem dejansko dojela, da moj otrok ni tak zato, ker se je sam odločil, da bo tak, ampak ima motnjo, kot ima nekdo drug npr. Tourettov sindrom ali pa disleksijo ipd. Da moj otrok pač ne vidi stvari tako, kot jih vidijo drugi, da jih ne doživlja enako. Da ni spsosben npr. predvidevanja. Da gre skozi njegovo glavo toliko misli, da jih včasih ne zmore krotit, ker pa še vsi okoli njega zahtevajo, da je pri miru, tiho, vljuden, prijazen dvigne roko ipd – je teh zahtev zanj enostavno PREVEČ in otroka raznese. Dobesedno. Kot prenapolnjeno vrečko. Kot voda (ali pa umazanija!) iz počene vrečke ne gleda, kam bo padla, tako tudi otrokov izbruh ne gleda, kje bo pristal, koga bo prizadel in užali. Vendar je izbruh samo izbruh, nič več. Ni osebni napad, ni žaljivo obnašanje, ni objestnost, nesramnost, opokanost, ampak je samo izbruh. Ko smo ga sposobni tako dojemat, smo naredili VELIKAAAAANSKI korak naprej. Vendar pa – naše šole in na splošno naš celoten izobraževalni sistem ve o ADHD veliko veliko premalo. Ne samo, da pedagogi ne vedo, mnogi NOČEJO VEDET. Zatiskajo si oči in namerno ne vidijo, kaj počnejo otrokom. Ker če bi videli, bi morali celo kaj spremenit, spremembe pa niso zaželjene. Pri nas je sprememba pristopa doma dala rezulate, na katere niti pomisliti nisem upala. OStal pa je problem, da je šola vsak dan posebej podrla, kar smo doma s trudom zgradili. Pogovori niso zalegli nič, prošnje nič, ponujena strokovna pomoč zunanjega teama je bila zavrnjena, ko smo jo zgrda vsilili, je bila sprejeta kot “vmešavanje”, skratka bitka s šolo še vedno ostaja. V teku časa smo uspeli doseč, da je otrok preskočil razred in ga vsaj snov precej bolj zanima in že zaradi tega manj moti pouk. Katastrofa so vsi “aktivnostni” dnevi, ko ni trdne strukture in ko učiteljica pač noče priznat, da ima v razredu otroka s težavami in noče delovat prevetivno ter upoštevat namigov, ki jih dobi. Tako da otroka, ki sploh ne more čakat, čakat 45 min in več. Otroku se seveda strga. Naredi si hlev – ampak naslednji dan si ga bo naredila ponovno. Ker ne razume, da otrok NE ZMORE čakat, da rabi med čakanjem neko zaposlitev, karkoli, ni izbirčen, vse vzame. Samo da nekaj dela. Ampak ne – ona ga bo naučila čakat. Doma smo veseli, če počaka 3 minute in čas čakanja podaljšujemo po 5 sek na mesec. Pač, napredek ni skokovit, je pa in to stalen. Kljub vsemu se doma ne damo. Vztrajamo, delamo, garamo. Zdaj že 2. leto obiskujemo tudi posebno senzorično terapijo, ki otroka uči občutiti telo in mu je v veliko pomoč pri težavah s pisanjem, saj piše težko in okorno. Zelo se pozna in upamo, da se bo še poznala, čeprav je star že 11 let.
Delo po Greenovi metodi je pri nas prineslo res osupljive rezultate. Pedopsihiatrinja ga letos ni prepoznala. Ni mogla verjet, da je to isti otrok. Res, da ima za sedenje še vedno klinasto blazino, ima tudi mehko žogo, ki jo gnete v dlani, kadar čuti, da mu “je hudo”, za oboje smo v šoli bili neverjetne križarske vojne, da lahko oboje uporablja. Vendar je otrok neprimerno bolj umirjen. Predvsem ima veliko boljšo samopodobo, zna se pogajati, zna se soočati s frustraciijo, zna jo (do neke mere!) obvladovat, doma izbruhov skoraj nimamo, imamo še odrezavost, včasih ignoranco in aroganco, ki pa je ne stopnjujemo, pač pa nanjo opozorimo – in konec. Popolnoma smo ukinili vse kazni in sankcije, uporabljamo pa veliko pohval. Zelo smo omejili gledanje TV (ga že prej nismo veliko, zdaj ga še manj) in uporabo PC. To dvoje je smrt za otroke z ADHD. Vse redne obveznosti so zapisane na velikem pisanem plakatu, na nujne stvari spet opozarja plakat na izhodnih vratih, da preveri, kaj mora imeti s sabo. Za veliko večino stvari zdaj že zna sam poskrbeti. Počasi dojema, da je malo drugačen od večine in da si mora včasih znati tudi sam pomagat. Vedno ne uspe, a dejstvo, da ve, da smo doma njegovi zavezniki, da se doma skupaj z ekipo krasnih strokovnjakov, z motnjo spopadamo in mu skušamo pomagat, je naredilo občutno in bistveno razliko. Prej smo poleg šole kaznovali še doma, žal.
Zato res vsem staršem še enkrat poudarjam: iščite informacije in iščite pomoč. Ni veliko res dobrih strokovnjakov, so pa. Naš sistem otrokom, ki nimajo vidnih “napak”, ni naklonjen. Znanja je malo, volje do znanja še manj. Vendar je vredno in se splača, vzame pa res ogromno moči, naporov, energije. Vedite, da je znanje vaše edino orožje v borbi z “zunanjim svetom” in samo, če veste, otroku lahko pomagate in ga zagovarjate, ko po krivem postane “dežurni krivec” za vse. Vedite eno, bistveno stvar “NOBEN OTROK NE ŽELI BITI SLAB!” Čisto vsak otrok želi ustreči staršem – samo eni ne zmorejo, pa če si še tako želijo!. Če jim starši ne bomo pomagali – kdo jim bo?
Ko sem brala vaš post, sem imela občutek, da sem to pisala jaz o svojem sinu. Le da je naš še za razliko od vašega tudi agresiven in pride pogosto tudi do tovrstnih konfliktov. Oziroma zdaj že lahko rečem – je prihajalo – ker je tudi pri nas napredek ZELO VELIK.
Se popolnoma strinjam z vami.
Upam, da bo ta post odprl oči in pomagal strašem, ki so še na začetku dolge in utrujajoče poti na poti odraščanja otrok.
Lep pozdrav
Hvala vam za ta post. Moj sin ima sicer Aspergerja, a saj to niti ni pomembno. Veliko, zelo veliko problemov se manifestira na podoben način in tako, kot opisujete sami. In to, kar pišete za šolo in ljudi v njej, je še kako res. Dokler šolski delavci ne želijo ali ne zmorejo uvideti, da otrok, ki je na videz enak drugim, v sebi pa močno drugačen, ni tak, ker bi bil “žleht”, ampak je to posledica razvojne motnje, je dialog res zelo zelo otežen. Sama skušam razumeti učitelje, da niso usposobljeni za delo s takšnimi otroki, ampak … ali smo starši? Ne, nismo, a smo se morali naučiti določenih stvari, pridobiti nekatera znanja in prav bi bilo, če bi tako ravnali tudi učitelji. Konec koncev, otrok z ADHD, aspergerjem in drugimi motnjami je vse več in če se učitelji ne bodo priučili z dodatnimi specialnimi znanji, kako bodo delali s temi otroki?
Prvi naslov je vedno otrokov pediater, ki z napotnico otroka usmeri k psihologu ali/in pedopsihiatru, najprej v lokalnem ZD, po potrebi pa potem oni usmerjajo dalje. Vse druge poti so samoplačniške in povezane z nezanemarljivimi stroški (npr. Zavod Aleksandra ipd). Lahko se pri šolskih otrocih lotite zadeve tudi z druge plati – preko Zavoda za šolstvo, kjer zaprosite za usmeritev otroka,ker menite, da ima posebne potrebe, potem pa oni presojajo, ali te PP obstajajo ali ne in tudi napotijo na ustrezne strokovne preglede. Včasih je ta pot celo hitrejša 🙂
Tudi jas imam takšnega sina,star je 14 let,samo moj sin se zelo teško uči v šoli,sproti pozablja stvari,teško piše,ni sposoben prepisovati iz table v zvezek,medtem pa pri poslušanju nima problemov. Če ga kakšna stvar zanima,prav požira besede. V šoli do sošolcev ni agresiven,če spoštljivo ravnajo z njim je tudi on prijazen,v nasprotnem primeru pa se je pripravljen skregat tudi z učiteljem,sploh če se ta vsakodnevno dere na njega. Letos je meni poden utrgalo in sem šla do ravnateljice in jo prosla naj mi v zvezi z učiteljem pomaga,ker ne spoštujejo tega kar se dogovorimo. Učitelji so nabili na njega miljon in miljon štemplov,ne znaš ,spet ti,tak otrok je za posebno šolo,vedno je bil kriv, včasih po krivici,pa vedno je zraven pri vsaki kozlariji. V sinu se je začela nabirat jeza in nato izbruh,po obeh rokah se je z škarjam porezal. Takrat šola seveda ni bila nič kriva in takoj so naju poslali k pedopsihijatro,tam je dobil tablete,ki sem mu jih dobesedno vsilila,ker upam da si bo s tem lažje kaj zapomnil. Iz šole ne prinese nobenega znanja hljub temo da ima dodatno pomoč in vse stvari ga moram jas naučit.Ravnateljica je bila zgrožena ko sem ji povedla da se najprej jas naučim fiziko nato pa naučim še njega. Učim ga vsak predmet,z mojim znanjem in trudom je prilezo v deveti razret in tudi tega bo naredil z mojo pomočjo. Ampak sem že tako sita tega,v šoli zahtevajo naj ga spustim iz rok,da se mora začeti sam učit,nevem na kak način naj to naredim saj ne zna ničesar sam najti iz učbenikov niti iz zveskov . Saj vem da sem zato kriva sama,samo on je ponavljav drugi razred ker se ni mogel naučiti črk,pa v drugem in v sedmem razredu so mi povedli da naslednega ne bo naredil.PA GA JE. Mi lahko kdo da kakšen nasvet.
Moje osebno mnenje je, da to kar delate, otroku ni v pomoč. Sicer je zdaj že na koncu obveznega šolanja – kaj bo pa po tem? Boste srednjo šolo tudi delali z njim? Eno je, če otrok potrebuje NEKAJ pomoči in NEKAJ vzpodbude, da se SAM (!!!) uli, drugo pa je, če se starš uči namesto otroka in nato vtepa znanje v otrokovo glavo. To ni v redu! Ne vem, do kod ste prišli pri strokovnih pregledih otroka, ampak predlog o prešolanju se na osnovi danih podatkov ne zdi slab, vendar bi se moral zgoditi že davno, ne pa na samem koncu. Zdaj verjetno res nima več smisla, razmišlajjte pa, kako menite, da bo šlo naprej??? Pa v službi recimo? Boste hodili z njim v službo in delali namesto njega?
Razreda ni naredil sin – naredili ste ga vi!
Tanja1, imam 16-letnega sina s podobnimi težavami – koncentracija, fina motorika, pisava. Nikoli ni bil agresiven, je pa izredno počasen. Sam se je naučil brati in računati, tudi hitro si zapomni stvari, ki jih sliši in ga zanimajo, drugače pa je pri snovi, ki jo sam prebere. V zadnjih razredih OŠ sem ga večkrat pustila samega, da bi se na vprašanja, ki jih je dobil v šoli, sam pripravil in naučil. Celo popoldne je potihoma bral snov v zvezku, ko pa sem mu zastavila vprašanja – ni imel pojma. Z razredničarko, ki je bila strokovno usposobljena in z njim delala tudi na fini motoriki in koncentraciji- sva ugotovili- da si bolj zapomni stvari, ki jih sliši, torej si naj bi bral doma na glas ali pa bi skupaj posnela snov na CD in bi si ga sin nato lahko sam predvajal. Tako smo si malo olajšali učenje.
Sedaj obiskuje drugi letnik srednje šole, ima prilagoditve pri slo, ang. in mat.- dodaten čas pisanja testov zaradi počasnosti potrebuje samo še pri mat. Od majhnega ga zanima strojništvo in to je njegovo močno področje, zato tudi pri strokovnih predmetih nima nobenih težav, te so se pojavile predvsem pri tehničnem risanju in športni vzgoji, ampak to v šoli tudi upoštevajo, da pač ima odločbo s primankljaji na določenih področjih.
Od 1. razreda dalje ima odločbo in poskusili smo vse, kar se je v teh letih poskusiti dalo. ( Ritalin Concerta, Stratera ), vendar v manjših količinah. Ko je bilo treba na začetku 4. razreda preveriti ustreznost uporabe zdravil in sem pedopsihiatrinji omenila, da bi za dva ali tri mesece želela prekiniti z zdravili, so mi na odločbo zapisali, da citiram “mati odklanja delovno terapijo”. Ne morem opisati, kako sem bila užaljena. Po vseh neštetih obiskih pri nevrologu, delovni terapevtki, pedopsihiatrinji, v razvojni ambulanti, psihologinji, fizioterapevtki, po samoplačniških obiskih pri bioenergetiku, se mi je zdelo, kot, da sem jaz tista, ki svojemu otroku noče pomagati.
Poleg tega sva z možem obiskovala različna predavanja v tej smeri in na koncu ugotovila- doslednost, pohvala in ljubezen najinemu sinu najbolj pomagajo. Ne uči se za šolo, ampak za življenje.
Vse dobro tebi in pa mami otroku z ADHD – njena zgodba je zelo podobna naši, predvsem kar se tiče uvajanja novosti v pedagoški proces in pa kakšno sliko o njem samem naredijo vrstniki, ki ne sprejemajo drugačnosti in ga definirajo kot “luzerja”, tako pa se lahko kasneje vidi tudi sam
Vse dobro
Pozdravljeni!
Ker je tole tema, kjer naj bi se dobilo razne informacije o AD HD, sem se odločila, da svoje vprašanje umestim kar vanjo.
Mož se je pogovarjal s pediatrom in ta je rekel, naj poiščeva pedopsihologa in sina naročiva na test za AD HD. Zdaj iščeva dobrega pedoosihologa za to. Mi lahko kdo svetuje koga. Smo iz okolice LJ.
Gre pa za sledeče stanje pri nas:
Pri sinu z možem že od rojstva opažava, da je zelo zahteven, hkrati pa pri nekaterih stvareh nesamostojen, hudo raztresen, njegov spomin je zelo kratek, saj ko nekaj odloži, čez minuto pojma nima kam je odložil, nikoli ni pri miru (razen pred ekranom), zaveda se kaj je prav in kaj ne in kakšne so lahko posledice posameznih dejanj ali dogodkov, a jih kljub temu prezre (pravi, da si ne more pomagat, da sicer ve, da ni prav ali da bo koga bolelo, da bo prizadet, a v tistem trenutku to naredi ne glede na to; kasneje sicer obžaluje, a čez nekaj ur je pripravljen to ponoviti navkljub vsemu). V šoli nisem slišalča veliko dobrega o njem, razen, da je izredno bister in zaenkrat nima učnih težav. Slednje bodo nastopile, saj imamo z delanjem naloge že zdaj težave, namreč po začetku dela se kaj hitro zaigra, pa potem malo WC in spet malo naloga in med tem se zvija in leze po stolu sem in tja in je obrnjen in na glavo in na bok, dostikrat nalogo naredi stoje za mizo, učenje je problem (dokler bo šlo tako, da bo nabiral znanje za šolo iz preteklih izkušenj, bo šlo, kaj pa potem?!). Se pa zelo hitro uči, je strašno radoveden in je odličen v navezovanju stikov in komunikacije s precej starejšimi od sebe in precej mlajšimi od sebe (obožuje otroke in živali), s sovrstniki tega ni sposoben. Socialni stik ali pozornosti pri vrstnikih ne zna pridobiti drugače kot, da nekoga porine, udari, mu kaj vzame, reče kaj neprimernega… Je pa tudi precej posesiven do tistih, na katere se naveže, naveže se pa močno.
Sama sem učiteljica razrednega pouka in že zato nekaj vem o takih motnjah in sina že dlje opazujem. Brala sem tudi neko tujo literaturo in moram reči, da semi sin resnično zdi primeren za tako diagnozo (saj, ne da bi si tega želela, le pomagati mu želim, če je tako). Pred kratkim sem možu omenila znake za AD HD, ker naju včasih popolnoma spravi s tira in je kaznovan, pa vem, da se tega takim otrokom ne sme delat. Zdaj poskušam umirjati žogico in gledam nanj drugače, zato mu skušam stati ob strani in ga poskušam razumeti, ko nekaj naredi, ko naju hudo razjezi, mož pa je popolnoma druge stroke in se s tovrstnimi zadevami še nikoli ni srečeval, zato malega težko razume in ne ve kdaj je prav da se ga ustavi in kdaj mu je treba poskusiti pomagat preskočit neko oviro, kdaj je v stiski, kdaj potrebuje namesto vlečenja v sobo objem, spodbudno besedo in mirno ozaveščanje situacije.
Smilijo se mi naši malčki ali pa tisti malo večji s to motnjo. Sama se jih v šoli trudim prepoznat, jim pomagat, se jim individualno posvetit, delat z njimi tudi izven delovnega časa in več časa posvečam njihovim staršem, da bi skupaj čim bolj uspešno predihali vsaj prvo šolsko obdobje in da se otrok ne bi počutil slabo. Je pa tudi res, da je mnogim mojim kolegicam popolnoma vseeno: razvajen je in doma mu vse pustijo, tega se je doma naučil. Tako govorijo. Verjetmite, da je učiteljem, kot semjaz potem toliko težje, saj nam taki podirajo vse tisto, kar si s starši in takimi učenci zadamo za uresničitev.
Vsem skupaj želimsrečno in uspešno, predvsem pa tistim, katerih malčki še niso v šoli ali pa so v 1. ali 2. razredu, želim, da v vaši šoli naletite name. Zakaj se hvalim? Ker se moram. Nimam službe, a vem, da sem v mnogočem boljša od večine in privoščim vam, da bi vas razumela tudi učiteljica in da bi se težave lotili z roko v roki!
V bistvu za to, da otroku pomagate, ne rabite diagnoze. Potreben je pač drugačen pristop in način dela. Diagnoza pravzaprav bolj pomaga okolici, da otroka lažje sprejme, ker ni “samo razvajen”. Pomaga šolskemu sistemu, da se lahko za nekaj skrije, sam od otrok pa od diagnoze nima kaj dosti, žal. Če ste po izobrazbi pedagog in ste to s srcem, boste itak brali otroka, namesto knjig. Isklai boste načine, ki otroka umirjajo in mu hkrati omogočajo, da izživi svojo energijo. Taki otroci običajno ne zmorejo več kot 10-15 min koncentracije, torej se moramo temu prilagodit. Če se dela v pravi smeri, se tudi ta obdobja počasi, a zanesljivo daljšajo. Sicer je določen % otrok, ki ne zmorejo brez ritalina ali drugih sredstev, a jih je veliko manj, kot pa jih dejansko te tablete jemlje – za tiste pa so preparati dejansko pot v življenje.
Testiranje boste verjetno izpeljali na PK, tam je odična psihiatrinja, pa tudi nevrologi. Največ se boste naučili od otroka samega, če ga boste poslušali – meni je ogoromno pomagal tudi Greenov Eksplozivni otrok. Knjig na to temu je veliko, sama se več naučim iz izkušenj – svojih in tujih.
Za ATeyo-Sicer zase res ne rabite diagnoze-vam pa priporočam da si jo čim prej pridobite zaradi šole,da bo imel že odobreno pomoč.Sami smo jo dobili šele konec 2 razreda,ker so vsi govorili saj bo šlo-pa ni-traja pa kar nekaj časa da daste vse postopke skozi.Mi smo zdaj v 3 r in so začeli problemi eskalirat ker je vedno večji pritisk-tudi ocene so sedaj spet v 3r.Moram povedat da se tudi s šolo še zelo lovimo glede tega kako pomoč uporabit,ker striktno zavrača pisanje.
Drugača pa Ataya tudi moj mož dolgo ni verjel da je kaj narobe-češ razvajen mulc-sedaj po 2 letih pa že malo bolj razume,da gre za nekaj več.LP
Fidget Cube je mala kocka, ki jo brez težav skrijete v svojo dlan, žep, torbo ali kakmorkoli že.
Na njenih ploskvah najdemo smerni gumb, ki oponaša igralno paličico, stikalo, ki ga je mogoče pretikati, tri »klikerje«, ki oponašajo gumb na kemičnem svinčniku, pri čemer je eden glasen kot pravi kuli, dva pa to delata v tišini, potem kolešček, ki ga je mogoče vrteti, pa vdrtina za tapkanje s prsti, za najbolj »zahtevne« pa je tu še ploskev s tremi gumbki in vrtljivo kroglico. Skratka – protistresna igrača za vsakogar.
Najboljša igrača za premagovanje stresa je povsem prepričala uporabnike portala KickStarter!
https://www.kickstarter.com/projects/antsylabs/fidget-cube-a…
Več informacij in nakup možen na uradni spletni strani https://www.shoppiverse.com/products/fidget-cube?variant=378…
Za vprašanja o nakupu ali izdelku lahko pišete na: [email protected]
Starši, pozdravljeni. V naši psihološki ambulanti za otroke, mladostnike in starše izvajamo delavnice oz. skupinske obravnave otrok in mladostnikov z motnjo ADHD in pridruženimi težavami. Skupine, v katerih obravnave potekajo, so majhne (3-5), kar otrokom omogoča visoko kvalitetno skupinsko izkušnjo v intimnem okolju. Z jesenjo 2017 načrtujemo nov cikel delavnic, zato vljudno vabljeni, da se nam pridružite tudi vi! Se vidimo na uvodnem pogovoru.
Lepo vas pozdravljamo, vaša Prima pomoč – zasebna psihološka ambulanta (Ljubljana)
