Imam nekaj pripomb na račun slušno-govorne rehabilitacije oglušelih. Pred 10 leti sem zaradi bolezni nenadoma izgubil sluh. Nato sem imel nekaj slušno-govorne rehabilitacije. Toda, kaj sem se tam naučil? Naučil sem se malo odgledovati, in to je vse! Zakaj surdopedagogi ne naučijo tistih, ki oglušijo, živeti z gluhoto, sprijazniti se z gluhoto? Ko gledam razne filme, ko je kdo imel prometno nesrečo in je nato hodil na rehabilitacijo, vidim, da tam invalida (v prometni nesreči se je tako poškodoval, da je na invalidskem vozičku) naučijo živeti z invalidnostjo, naučijo ga spretnosti, ki jih bo potreboval, prav tako pa mu tudi vrnejo samozavest! Pri rehabilitaciji oglušelih temu ni tako. Ko sem jaz oglušel, sem imel približno 5 ur (na dva tedna, da se razumemo) govorne vaje s surdopedagoginjo, ki me je uvedla v odgledovanje, po petih urah (oz. petih obiskih) pa je surdopedagoginja vso skrb za učenje odgledovanja preložila na mojo mater. (Takrat sem bil star 14 let in pol, torej sem bil v puberteti). Prav nobene besede pa ni surdopedagoginja rekla o tem, da se bom moral z gluhoto sprijazniti in kako bi se lahko z njo sprijaznil. Kasneje sem samoiniciativno še nekaj časa hodil na vaje za odgledovanje (k drugi logopedinji), vendar tudi tam nisem dobil nazaj samozavesti in samozaupanja, ki sem ju izgubil ob oglušitvi. Niso me naučili živeti z gluhoto, niso me naučili sprijazniti se z njo!

Posledica: Še danes, po desetih letih, mi je težko prenašati, da se npr. cela moja družina živahno pogovarja, jaz pa v pogovoru ne morem sodelovati. Prav tako mi je še danes grozno, ko vidim, kako se drugi ure in ure pogovarjajo po mobilnem telefonu, jaz pa se ne morem (mnogi ljudje, zlasti moji sorodniki, nočejo uporabljati SMS sporočil, eden mojih stricev pa mi je že zabrusil, da ga zajebavam, ker mu pošiljam SMS sporočila!!!) Posledično sem večkrat slabe volje, potem so pa moji starši jezni name, češ, kaj bo pa v službi.

Pred dvema letoma in pol sem sicer dobil polžev vsadek, vendar pa mi ta ne pomaga toliko, kot sem si želel. Z njim sicer slišim razne zvoke okolja, vendar pa se ne morem pogovarjati in se vključiti v družbo slišečih, ne da bi hkrati odgledoval. V bistvu se mi odgledovanje ni čisto nič izboljšalo! Edino to je boljše, da slišim, da zvoni telefon in vem, zakaj mama kar naenkrat zapusti prostor, kjer se pogovarjava. Prej tega nisem vedel in je bil vse prevečkrat ogenj v strehi, ker je mislila, da sem ljumbosumen, ko sem ji rekel, da ni lepo naredila.

Mogoče otroke, ki so v zavodu za gluhe in naglušne, surdopedagogi res naučijo živeti z gluhoto in se z njo sprijazniti, vendar pa sem jaz bil vseh osem let v OŠ odličen in bi bila velika škoda, če bi šel s tako lepimi osnovnošolskimi ocenami v zavod za gluhe, kjer so predvsem taki, ki v redni osnovni ali srednji šoli ne bi zmogli. Obiskoval sem gimnazijo, kjer sem bil vsa štiri leta prav dober, pa tudi maturo sem izdelal z zelo dobrim uspehom. Vendar je to učni uspeh, uspešnost mojega sprijaznjenja z gluhoto pa je še danes na ničli!

Še več: po oglušitvi sem bil podvržen raznim diskriminatornim ukrepom mojih sošolcev in profesorjev ter mojih sorodnikov, da o tem, da so večkrat pozabili, da sem gluh, niti ne govorim. S temi ukrepi se je moja samozavest še dodatno zmanjšala.

Kaj lahko danes, po 10 letih še naredim za povrnitev nekdanje samozavesti, samospoštovanja, samozaupanja in kaj lahko naredim, da se bi sprijaznil z gluhoto. Star sem 24 let, zaključujem univerzitetni študij (redni), dvakrat tedensko hodim na slušne vaje k surdopedagoginji (zaradi polževega vsadka) v upanju, da bom enkrat zopet dobro slišal.

Lp

Melmex

Ker bom v odgovoru precej “oster”, naj v izogib nasporazumu najprej zapišem, da sočustvujem s tabo in te skušam razumeti. Res pa je težko drugemu popolnoma razumeti nekoga, ki se spoprijema z “rečmi”, s katerimi se njemu samemu ni treba. Vendar zato še ni nemogoče.

Bi ti pa v razmislek podal nekaj drugega.

Iz tvojega pisanja je razbrati, da krivdo oziroma odgovornost za svoje stanje v glavnem pripisuješ drugim. Zato se posledično sam seveda ne moreš sprijazniti z usodo in se tako tudi nikoli ne boš.
Razmišljaš že v pravi smeri, ampak menim, da premalo storiš. Omenjaš, kako v zavodu surdopedagogi druge naučijo živeti z gluhoto, – DA, naučijo jih, ampak tisti, ki ga učijo, mora biti “znanje” pripravljen sprejeti!
Ti pa se le smiliš samemu sebi in “jokaš”, kako te drugi ne sprejemajo in ne opazijo in ne učijo in s tabo ne komunicirajo…, pa kako te ne tolažijo, pa ne “skačejo” okoli tebe…, prenehaj že s tem! Prenehaj se smiliti samemu sebi in se vzemi v roke. Počasi, korak za korakom. Ne prehitevaj, vzemi si čas – saj ga imaš – in se loti najprej svoje glave. Druge za začetek kar lepo pusti na miru. Na njih ne moreš vplivati tako, kot si želiš. Nase lahko.
Ali res misliš, da te bodo drugi spoštovali, sprejeli in razumeli, ko pa še sam sebe ne spoštuješ, sprejemaš in ne razumeš? Ne, tako ne bo šlo.

In če skušam še konkretno odgovoriti na tvoje vprašanje, kaj lahko danes še storiš za povrnitev samospoštovanja in samozavesti…
Nadaljuj s slušnimi vajami. Nadaljuj z zaključkom študija (pohvalno!), kot si zastavil. Nadaljuj z rečmi, ki jih rad počneš…, kakšen hobi, šport…, če ga nimaš, si ga omisli. Poišči novo družbo, nove ljudi, s katerimi boš lahko “iz nule” zgradil odnos. Predajaj se pozitivni energiji. Zaključil boš faks…, pa verjetno imaš želje in načrte v življenju, kaj, kako in kje boš kaj počel (pa NE takšnih, v katerih se osredostočaš na druge, ampak takšne, v katerih se osredostočaš NASE!!!). Zastavi si nove, višje cilje, za katere si boš z navdihom prizadeval…, skratka, mnogo, mnogo lahko storiš! Vedi, življenje je pot, ne cilj.

Vendar pa hkrati ne pozabi opustiti vsega tistega, ki te zadržuje, ki ti ne odpira novih poti, ki te greni in zbija voljo…, opusti druženje s “strici”, “tetami” in vsemi tistimi, ki ti ničesar ne nudijo, opusti druženje z ljudmi, ki te ne sprejemajo, ne razumejo oziroma ne želijo razumeti, in bi radi le jemali. Opusti vse dejavnosti, ki ti ne omogočajo dolgoročne osebne rasti in napredka! Umakni se iz okolja in družbe, ki ti ne ustreza. Ko boš enkrat začel dosegati zastavljene cilje in si hkrati postavljal nove in višje, potem te bo težko kaj ali kdo pri tem zaustavil. In potem boš svet videl v drugačni luči. In morda, če že ne prej, bo to čas, ko boš tudi sam sebe “postavil” na mesto, ki ti pripada… Drugi, tisti, ki te danes ne spoštujejo, te bodo lahko potem samo zavistno opazovali in se čudili, ali pa te bodo sprejeli takšnega, kot si in ti sledili.

In zapomni si, da bi bil srečen, zadovoljen, samozavesten in da bi se spoštoval, ne potrebuješ drugih. Vse to in še več si lahko že samo zaradi sebe!

Lp.