Naj vam naklonim topel pozdrav na začetku leta 2018 vsem vam, ki berete moje besede.

Včasih, ko imam čas ali, ko odgovarjam na vprašanja, ki jih dobim, si predstavljam oziroma bolj ugibam, koga imam na drugi strani. Kakšna so vaša življenja. Potem si predstavljam, kako smo vsi povezani, z nevidnimi nitmi skupnega delovanja.

Težko je kvalitetno in prilagojeno posamezniku ter njegovi situaciji svetovati na forumu, ker so življenjske situacije kompleksne ter jih je kot prvo težko zapisati – zajeti vse, kot drugo jih niti ne moremo v celoti sami videti in kot tretje, bi potreboval človek veliko časa, da bi vse napisal in da bi svetovanec počasi spreminjal svoj pogled na situacijo. Včasih si mislim, da bi bilo najlažje, da bi samo napisala: saj bo, nekako se bo situacija razrešila. Pa vendar se mi zdi, da je to premalo, preveč poenostavljeno, preveč … Ne vem, ampak z vsem ostalim pa tudi tvegam, da ne bom pravilno razumljena. In tako lovim ravnotežje med poenostavljanjem in pred “globokim” odzivom. Včasih mi uspe, včasih ne. Upam, da ima kljub izzivom nepoznavanja širše slike in ljudi, ki me sprašujejo za nasvet, moje pisanje več pozitivnih posledic kot negativnih.

Eden od glavnih problemov, ki jih sama opažam pri našem zapletanju v življenjskih situacijah, je, (govorim v prvi osebe množine) da preveč energije usmerjamo v iskanje krivcev za našo situacijo. Je razumljiva reakcija in to ne pomeni, da ne bi morali delati več na tem, da bi bil naš svet bolj prijazen, da bi bilo manj nasilnih vedenj in da ljudje niso odgovorni za to, da izvajajo nasilje ter ostala neprimerna vedenja, in bi morali nositi s strani družbe posledice. Pa vendar, če se odločimo, da bomo delovali v smeri spreminjanja družbe, bo to zelo dobro za vse nas, ampak ostalo bo še vedno delo z nami samimi. S pogledom vase, s pogledom na boleča jedra, ki so del nas. Meni je zelo žal in hudo, da toliko ljudi skriva pred drugimi, da vsi v sebi nosimo tudi boleče/ranjene dele sebe, ki smo jih bodisi podedovali ali jih “pridelali”sami. Nemogoče je, če živimo v tako kruti družbi: kjer je najbolj pomemben kapital, kjer se zanika najbolj osnovne potrebe naših teles kot so: ples, objemanje, dober počitek, … kjer profesionalno pomeni, da ne izražaš svojih čustev, pogledov, ki so drugačni, ampak se naučiš imeti na sebi najbolj pristen nasmeh kolikor gre in “glumiš” pred drugimi, da ti je uspelo, da ti je uspelo, da si premagal ves strah, nemoč, obup, občutke nevrednosti in živiš samo še uspeh. Zmešan svet, zmešana družba pravim jaz. 🙂 Pa vendar še vedno je veliko ljubezni, topline, sprejemanja, iskrenosti, samo včasih jo je potrebno zbezati izpod druge navlake ali se podati na pot, drugam, kjer trenutno smo.

Za leto, v katerega smo pravkar stopili, vam želim, da boste ostali oz. se podali, če še niste, na pot raziskovanja samega sebe. Brez obtožb, da bi morali biti drugačni kot ste, brez iskanja krivcev, ampak z enim globokim sočutjem do sebe, z iskanjem vzrokov in posledic, da boste lahko spremenili svoje odzive, sprejeli dele sebe, ki še kličejo po vaši ljubezni in da boste zadihali z bolj globokimi pljuči. Tako kot pri vsem v svetu, je tudi pri delu na sebi potrebno oboje – združiti nasprotji – sprejemanje stanja kot je in spreminjanje.

Ker iz večine pisem, ki jih dobim, pa tudi drugače, čutim potrebo ljudi po tem, da bi lahko bili del skupine, kjer bi bili lahko taki kot so, kjer bi lahko pokazali svoj pristen jaz ter varnem okolju iskali nove načine delovanja v svetu in v sebi, sem se odločila, da v letošnjem letu v okviru našega društva Društva VseDobro organiziramo delavnice za delo na sebi. Vse zainteresirane vabim, da mi svoj morebitni interes po udeležbi vodenega dela na sebi, pošljete na naslov: [email protected] tako da vas bom lahko obvestila bolj podrobno o tem, zakaj, kako in kaj.

Hvala, da me berete, hvala da pišete, hvala da ste!

Srečno v letu 2018!