Imam prijateljico, ki jo poznam več let. Z njo preživim ogromno časa in ker dobro vem, kaj je anoreksija, dam roko v ogenj, da je ona nima oz. da vsaj v psihološkem smislu nima klasične motnje hranjenja. S hrano in psotavo ni obsedena, ne prešteva kalorij, ni obsedena s postavo, je družabna, tovrstnih motenj nikoli ni omenjala oz. imam občutek, da jih niti ne pozna (anoreksična dekleta pogosto teoretično zelo dobro poznajo te motnje, čeprav jih zase ne priznajo).Pravi, da ima redno menstruacijo. Res pa je, da je v zadnjih letih izgubila precej las in je precej plešasta – morda je v zrok v premalo hrane? Opažam pa, da je kalorično zelo siromanišno, izredno malo ter po koncu obroka omeni, da ne more več jesti. Pri glavnem oberoku recimo poje 3 žlice riža, majhen košček mesa in že pravi, da je sita. Na mojo oceno dnevno ne zaužije več kot 500 kalorij, včasih več, ko si privošči kaj kaloričnega – vendar tudi tistega par grižljajev, nato je baje sita. Vem, da obstajajo ljudje (sicer redki), ki jih hrana preprosto ne pomeni užitka, večkrat pozanijo jesti, pravzaprav ne jedo radi – podobno kot mali otroci, ki hrano zavračajo in za njih res dobesedno velja rek, da jejo zato, da živijo. Tudi zanjo mislim, da spada med te ljudi. Toda ona res poje izredno izredno premalo, tehta pa 46 kg pri višini 168 cm. Staram je 27. Malo me skrbi zanjo, za posledice, nikoli pa se vanjo nisem vtikala in je spraševala.

Zanima me, kakšne posledice lahko ima takšno prehranjevanje zanjo, kako ji lahko nevsiljivo pomagam? Hvala.

Alexis, pozdravljena!

Neješčnost je lahko posledica fizičnih bolezni ali psihičnih težav. Njena teža je zaskrbljujoča, saj gre že za podhranjenost. Posledice dolgotrajne podhranjenosti po so lahko resne, od utrujenosti, slabljenja imunskega sistema, do slabljenja mišic, srčne mišice (celo odpoved srca), pretirano nizek krvni tlak, hormonsko neravnovesje, eliktrolitsko neravnovesje, osteoporoza, depresivno razpoloženje, itd. itd., med drugim tudi izpadanje las. Lahko se podrobneje pozanimate pri zdravniku, kakšne vse posledice lahko prinaša podhranjenost. Vsekakor pa bi bilo smiselno, da gre vaša prijateljica na pregled k zdravniku, če tega še ni storila.

Vaša skrb je upravičena. Ne boste vsiljiva, če izrazite svojo skrb, ji poveste, kaj opažate in jo povprašate, kako je z njo. Mogoče je kaj bolna in je že bila pri zdravniku in je v fazi zdravljenja. Mogoče pa se nekaj drugega dogaja in prijateljica ne želi videti in se ne želi s tem soočiti. V tem primeru bi se lahko prijateljica odzvala negativno, mogoče celo jezno. Nič hudega. Pomembno je vaše vprašanje, da izrazite skrb in da ste pripravljena jo poslušati brez obsojanja in jo spodbujati, da poišče pomoč zase. Če to zavrne, je verjetno še preboleče zanjo, mogoče pa ji bo dalo vsaj za misliti. To je na videz zelo malo, a v bistvu zelo veliko, kar lahko naredite. Vendar več kot to ne morete.

Upam, da bo z vašo prijateljico vse v redu, vam pa srečno!

Vesna

Najlepša hvala za odgovor.

No, pozabila sem še omeniti, da prijateljica (čisto mirno, brez da bi kaj naredila na področju zadostnega prehranjevanja) načrtuje nosečnost. Ravno zaradi tega me je zaskrbelo, saj si ne predstavljam, kako bo z njo, če se praktično strada in če bo tako jedla še v nosečnosti – sicer ne namerno in nalašč. Njena teža sicer stoji, hujša na srečo ne, ampak redi se pa tudi ne. Toda to je na nek način še huje, ker se zadeve niti malo ne zaveda, tudi vsi ostali okrog nje najbrž ne, razen mene. Za njo preprosto ne verjamem, da bo v nosečnosti dobila nek zdrav apetit.

Živjo Alexis, ker je Vesna na dopustu, jo začasno nadomeščam, zato ti tokrat odgovarjam jaz.

Tvoja opažanja in dileme glede prijateljice so realne. Če oseba ni dovolj okrevala od MH, to lahko v nosečnosti pride na dan in se pojavijo težave. Kot se sama zavedaš se telo zelo spremeni, poveča se teža že zaradi otroka in če ni tega prijatlejica dovolj predelala se lahko pojavijo težave. Nekaj o temi nosečnosti in MH si lahko prebereš na spletnis trani Ženske svetovalnice in sicer /www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/motnje-hranjenja/motnje-hranjenja-in-nosecnost in o tem poveš prijatlejici. Več pa na žalost ne moreš narediti, ni v tvoji moči. Je pa že to dovolj. Mogoče bo zadostovalo, da si bo pred dokončno odločitvijo poiskala kakšen nasvet pri ginekologinji, zdravniku ali terapevtu. Vsekakor bi bilo dobro, da bi imela psihološko spremljanje v času nosečnosti, vendar je končna odločitev odvisna od nje.
Vedi, da si res naredila vse kar si lahko – odločitve, ki jih bo sprejela bodo njene in glede na odločitve bodo tudi posledice potem njena odgovornost.

Vse dobro,

Tatjana Romih