Upam, da ne boste jezni, ker nimam podobne izkušnje kot večina na tem forumu. Ko preberem vaše zgodbe mi je tako hudo. In enostavno ne razumem. Zakaj se to dogaja? Pravijo, da se vsaka stvar v življenju zgodi z enim namenom. Načeloma se strinjam, ampak v takih primerih pa ne najdem razlage.

Ne vem, če se ti lahko zgodi kaj hujšega kot če ti umre otrok. Me tako stiska pri srcu, ko vidim, kaj vse se vam zgodi. Si prav želim, da bi vam lahko pričarala otroke nazaj. Sem mamica dveh prečudovitih fantičkov in če samo pomislim….

Jaz vas spoštujem že zato, ker preživite to grozo. Želim vam najlepše v življenju in da se to ne bi zgodilo nikomur več.

Srečno!

Delfinka hvala za tvoje sočutje. Res je grozno, da umirajo otroci in še najbolj grozno je, ko se tebi to zgodi. Ko ostaneš brez otroka sredi gruče otrok, vozičkov, nosečnic in sonca… in ne veš kako preživeti to grozo. Ljudje planirajo dopuste, praznovanja, se zabavajo, ti pa ostajaš sam s tako znano bolečino in poskusiš preživeti dan. in oddahneš si v svoji hiški, v samoti.

Ampak to se dogaja in vse je še ok dokler smrt otroka ne prizadene tebe ali koga tvojih bližnjih.

Meni velikokrat rečejo, da se pogovarjajo o meni, kako mi je hudo.
želim si, da bi se o tem bližnji pogovarjali z menoj.
Veliko že pomeni sožalje, stisk rok, topla gesta… pogovor, skrb, iskreno vprašanje kako zmoreš, pridem na kavo in ne pričakujem, da mi moraš “dobro delo” vrniti!
vse to lahko narediš in pomagaš staršem, ki jih je doletela smrt otroka. In bodi srečna, da tebe ni in morda ne bo.

Torej pomagajmo si! Življenje ni praznik.
želela sem napisati, da je sočustvovanje ok, bolj pa so še pomembna dejanja.