pozdravljeni!
ker sama več nevem kaj naj storim sem se odločila, da pišem vam. moja zgodba je precej zapletena in dolga, vendar bom poskusila čimkrajše opisati…
stara sem 24 let, mož 23, imava sinčka ki bo sedaj dopolnil 3 mesece in sva se razšla. hudo boli!
razlog za razhod je bil ta, da je bilo med nama zadnje čase napeto, veliko kreganja, njegova odsotnost od doma (odprl je s.p. in je cele dneve delal, jaz pa sem želela da se usaj malo ukvarja s sinčkom).. po dobrem mesecu takega življenja in pritiskov nanj mu je prekipelo in rekel naj odidem. to sem tudi storila, vrnila sem se k staršem kjer nimam nobene čustvene podpore, kjer mi je še težje. šla sem z zelo težkim srcem in z upanjem, da bo spredvidel, da mu s sinčkom veliko pomeniva in da bi se vrnila nazaj.
mož pravi da mu še ni do pogovora z mano, naj mu dam čas… čas me ubija… sem mnenja da samo čas ne bo rešil stvari ampak bo potrebna tudi komunikacija med nama, kar pa on noče trenutno. včeraj po 1 tednu ko sva narazen sva se dobila, da sem mu pripeljala sinčka, ki vem kako ga pogreša. videla sem žalost v njegovih očeh, a povedal mi je, da noče še enkrat čez ta pekel, da sva prevečkrat že poskušala, da bi bilo spet 1 teden ok, potem bi pa zašla na stare tire… ne verjame več v to, da se dejansko lahko kaj spremeni.
pred srečanjem je rekel najprej da želi brez debate o nama, potem je pa sam začel, da so čustva še ista kot so bila da me je pogrešal ampak da sva že tolikokrat rekla da se bova spremenila in res ne verjame več, da gleda dolgoročno na vse. umes me je že vprašal kdaj pridem po ostale stvari, potem je govoril da bo šel za pol leta v drugo državo delati tudi (je imel ponudbo ko sva bila skupaj ampak takrat je bil mnenja da samo če ne bi imel družine), sedaj ne vem ali je to rekel da vidi mojo reakcijo ali misli resno?! čez nekaj trenutkov je bilo govora o tem naj se spravim v red, pa se bova potem pogovarjala kako naprej, d dajva času čas pol se je spet full poslavljal od mene na način da naj tamalmu lepe stvari o njemu govorim, naj lepo skrbim zanj itd.. sem mu rekla a mam občutek da se poslavljaš, pa je reku JA ni pustu da ga objamem niti, se je odmaknil… potem sva šla vsak po svoje in sem mu poslala še sms ker sm bla full žalostna če je to potem res slovo pa še cel roman zraven zakaj jst nebi tega, kako se lahko potrudiva itd… je pa napisu da še sam neve če je to res konec, da naj mu dam čas, da na to vprašanje ne more oz. zdaj ne zna odgovorit, da bo čas pokazal svoje in naredil tako kot je najboljše.
najtežje mi je, ker mu ni do tega da bi ga zasipala s smsji – se počuti utesnjenega, pravi da ga s tem še bolj odrivam od sebe.
kako naj mu dokažem, dopovem da samo čas ne bo prinesel svojega pač pa bo potrebna tudi komunikacija? to sem mu napisala pa sem dobila tisti odgovor naj ne rinem vanj…
mene ta čas ubija, boli ko nevem pri čem sem… hudo mi je za sinčka, ki sva si ga oba močno želela, ki je bil ustvarjen iz ljubezni…
naj še dodam, da mu trenutno nič ne pisarim, dajem mu čas, ampak tale čas me res ubija.. vsake toliko povpraša po sinčku in mu samo o njem odgovorim nazaj, o meni noče slišati besede..
obupujem :,(

Lepo pozdravljeni!

Resnično se me je dotaknilo vaše pismo. Navdalo me je z žalostjo. Razumem vas. Po eni strani razumem tudi vašega moža. Je mlad in ambiciozen moški, a kljub močni želji po otroku, morda ni popolnoma kos situaciji. Ni lahko imeti srečne družine in ustvarjati poslovne poti. Umetnost je v življenju to dvoje spraviti v harmonijo. Po drugi strani pa vaša situacija…mlada mamica, z malim otročkom, ki potrebuje veliko nege in ljubezni, vi pa v strahu kaj bo z vašim partnerstvom, nesrečna.

Poskušajte morda vašemu možu nakazati, da je vajin sinček z dneva v dan starejši in da z dneva v dan razume več in čuti vse kar se dogaja. Danes smo, jutri nas ni. Povejte, da ne želite ustvarjati presinga nanj, vendar težko živite v negotovosti, ker se vam para srce (kar seveda čti tudi malček). Lahko mu predlagate (če bi sami želeli), da poskusita s psihoterapijo. Lahko vam dam tudi svoj kontakt, če se odločita.

Držite se in lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka