negativna
kje naj začnem..stara sem 25 let, s končano pravno fakulteto, dobro službo, stanovanjem, avtom, potovanji, žuri, lahko bi rekli, da vsaj trenutno živim popolno življenje.problem se pojavi v karakterju, mojem odnosu do ljudi, problem v samopodobi. vedno sem bila bolj samotar, moje življenje je bilo do sedaj izpolnjeno z nenehnim učenjem, knjigami, sanjarijami. v družbi se ne znajdem, zelo težko se vklopim, zato me imajo ljudje za domišljavo, v resnici pa sem bolj vase zaprta, čeprav navzven izgledam neznansko samozavestna. v življenju imam vedno samo enega človeka, ki se mu lahko približam, odprem, sem odvisna od njega in stalno na voljo, mu/ji v vsem ustrežem..če ta človek odide, sem sama…ampak enostavno nimam potrebe po ljudeh okrog sebe. rada sem v družbi, vendar kot opazovalec..zakaj? bojim se razočarati ljudi, bojim se ne ustreči jim, želim, da me imajo za dobro dekle, težko prenašam kritiko na svoj račun..bojim se biti prizadeta, trpeti..ko začutim, oziroma si to samo domišljam, da me nekdo ni sprejel, me zgrabi panika, sem na koncu z živci in na koncu postanem skorajda nesramna (to je moja obramba) in enostavno odidem. tudi v vezi..ne znam več biti jaz-vedno skušam biti nasmejana, pozitivna, na voljo, dokler me to ne izčrpa in enostavno eksplodiram. starši so me vedno poveličevali, hvalili, postavljali na piedestal, dokler ni šlo kaj narobe-če sem se zaljubila, sem bila kurba, če nisem naredila izpita, sem bila lenuh, in že od srednje šole imam stalno potebo, da se staršem dokazujem – z nenehnim učenjem, z oblačanjem v kostime, bog ne daj, da bi kaj naredila “narobe” (“to ti pa sploh ni podobno, sploh te ne poznava več, in najhuje-razočarala si naju..” )obtožbe so največkrat popolnoma neutemeljene, krivične in bolj ko dopovedujem da ne delam nič narobe, če grem s kom na pijačo, manj mi verjameta in potem ne spregovorimo po teden dni. razočarana sem nad tem. veliko sem že dosegla, pa sem v njunih očeh še vedno tista punčka, ki jo morata voditi skozi življenje, ji dajati napotke, ji prepovedati stvari, zaradi katerih bi bila lahko kasneje v življenju nesrečna (npr. neprimeren fant). to prekleto dokazovanje, da sem vredna spoštovanja in zaupanja..in prav to počnem z vsemi ljudmi okrog sebe-dokazujem se, da sem fejst punca, poštena, in če prileti kritika na moj račun, me psihično čisto sesuje, postanem sovražna v svojem strahu in obrambi. zato ne maram ljudi, se jim izogibam..sekiram se za vsako svojo potezo, če je pravilna, če so bile moje besede na mestu, če sem dovolj prijazna…
kaj naj storim?
Draga Marta!
Sami ste ugotovili, da potrebujemo za srečo nekaj več kot samo avtomobil, stanovanje, izobrazbo ali denar. Samo z iskanjem notranjega miru ter ob pravi ljubezni do sebe in drugih, lahko zaživimo (po)polno življenje.
Vaši problemi izhajajo pretežno iz vaše nizke samopodobe in vzorcev, ki sta jih v vas utrdila vaša starša. Ti vam povzročajo veliko krivico s tem, ko vas neopravičeno in prekomerno obtožujejo. Priporočljivo bi bilo pretrgati to zelo čvrsto vez s starši, ki vas veže kot nekakšna popkovina in samostojno zaživeti. Zelo dobro se zavedate težav, ki jih imate z njimi ter tudi svojih obrambnih mehanizmov, ki ste jih skozi čas razvili. Misliva, da ste že zaradi tega na dobri poti. Pomembno je, da pred drugimi ne igrate lažnih vlog. Za tem početjem zagotovo stoji želja po ustvarjanju umetne, želene podobe in strah pred zavrnitvijo.
Zato morate ljudem kdaj reči tudi ne (preberite si knjigo Dobro je reči tudi “ne” avtorja Le Boutillierja). Ne smete se v nedogled žrtvovati za druge, saj se s tem v vas kopiči nezadovoljstvo, ki občasno nekontrolirano izbruhne iz vas. Ne ustrezite vedno vsakomur. Morate se začeti bolj ceniti in prenehati s pretiranim dokazovanjem, saj vam preprosto ni potrebno vsakokrat napraviti vtis na druge. Ne razmišljajte o tistem, kar nimate, pač pa o tistem, kar imate in bodite na to ponosni. Raje poglejte, kaj vse ste v življenju dosegli in storili. Sprejmite se in ne pričakujte od drugih, da vas bodo osrečili. Sreča je v vas, le poiskati jo morate.
S prijaznimi pozdravi,
Tanja in Bogdan