– negativizem
Dragi tisti, ki to berete. Naj vam razložim svojo situacijo.
Stara sem 26 let. Objektivno gledano lahko rečem, da sem
srečno poročena 2 leti – mož je krasen, imava se čudovito!
Redno sem končala faks, takoj
po diplomi sem se zaposlila in poročila. S partnerjem sva
kupila stanovanje in sva na svojem. Oba imava povprečni
službi – skupaj zasluživa cca 2.500 evrov ali več. VSE LEPO
IN PRAV, ampak:
Problem: imam tako zelo slabo mnenje o sebi, da me to
vedno bolj ovira v življenju. Imam goro kompleksov, če bi
se lahko tako izrazila in sposobna sem iz muhe narediti
tako velikega slona, da je neverjetno. Ves čas sem potem
okupirana v mislih z negativnimi vzorci in mislimi o sebi.
Že pred diplomo sem na nekem položajo v službi nadomeščala
porodniško. Bili so zadovoljni z mano, tako da sem na položaju
ostala – kljub temu, da za svoje delovno mesto nimam ustrezne izobrazbe-
(imam 7.
stopnjo, a ne prave smeri).
Sicer mislim, da svojo službo navzven opravljam uspešno, (ocenjena
sem bila s 5) a vseeno sem danes prišla domov z mislijo, da
najbolje da neham z njo, da sem nesposobna itd. Tako imam v podzavesti ves čas to,
da nisem ustrezen kader, da nisem dovolj, da so drugi bolj sposobni…
in na koncu dneva imam glavobol in sem vsa apatična…
Imam tudi kar nekaj kompleksov in najhuje je to, da zadnje čase nisem sposobna
na primer risanja- imam občutek, da ne zmorem, da mi ne gre – da sem nesposobna.
Že misel na to, da moram nekaj skicirati me spravi iz tira. Ko se dela lotim dejansko
res ni takšno, kot bi moglo biti. Če pa mi primer v službi nekdo reče, Špela, v xy programu
prosim naredi xx zadevo se v trenutku počutim ogroženo, oblije me vročica itd.
Drugi kompleks- angleščina. Sicer razumem, ampak izgovorjava mi dela težave. Problem imam s
izgovarjanjem sičnikov v slovenščini – kar je moj VELIK KOMPLEKS, ampak v angleščini tega res ne moram nadzorjevat. V slovenščini se namreč besedam lahko izognem, jih zamenjam z drugimi – v angleščini pa mi to ne gre. Ko je pred mano kakšen sestanek v tujem jeziku me pred njim teden dni boli glava in sem spet vsa čudna, apatična…na sestanku sem seveda tiho kot miš, počutim pa se nelagodo, utesnjeno… najraje bi se pogreznila v zemljo. Ta občutek poznam še iz gimnazije ..
Kadam imam pa govor v slovenščini mi spet misli delajo 100 na uro. Iščem besedem sopomenke, ki jih lahko uporabim, da ne bi vsebovale ćrke ž, š… skratka je vsebina mojega
govora pogosto prilagojena temu. Včsih zaradi tega izgubim rdečo nit… H logopedinji sem
lani hodila a ker ni bilo napredka oziroma mi niti upanja ni dala, da bo, sem to opustila.
Ampak dejansko se sprašujem, zakaj imam ravno jaz govorno napako – vsebinsko sem
odličen govornik, imam res dober besedni zaklad itd, ampak mi govorna napaka onemogoči,
da bi bila samozavestna oziroma bi dejansko lahko povedala to, kar bi rada. Misel na
govorno napako, že samo tisti občutek, da izgovorim besedi in da vem, da ni sičnik tak,
kot bi moral biti – me spet obda z negativnimi občutki, tesnobo, sram me je in nemočna sem.
Potem je še pot v neznano…zgodi sem, da moram nenapovedano službeno iz Mb v npr KR. V trenutku dobim spet občutek nemoči, panike…prebava mi ponori..saj imam občutek, da se bom ugubila do tja, da ne znam poti…itd. Pa poti dejansko ne znam, saj imam slabo orientacijo – ampak vseeno, tudi če jo vsaj približno poznam me skrbi,,.,in sem živčna dokler ne pridem do cilja.
Skratka, ne vem kaj naj naredim, da se teh občutkov znebim, Niti ne vem ali so realni ali niso.
vsekakor pa sem si na primer naredila seznam, kako se kompleksov stvarno rešiti oz. jih premagati:
– npr: ko greva z možem kam v neznano vozim jaz itd
Na papirju mi uspe, ampak očitno se tako zelo bojim neuspeha, da se zadev me lotim. mogoče vztrajam dan ali dva, ampak potem pa se raje kompleksom izognjem in ne delam na tem, da bi jih premagala. Ko si splaniram, da bom na primer vadila angleščino ratam zaspana, brez energije, lahko da me boli še glava … skratka, kot da bi se telo upiralo temu, da bi naredila korak naprej!
In ko se že počutim kot “za en drek” grem v hladilnik in pojem tono čokolade – kar da piko na i moji postavi – sem se zredila 10 kg – kar pa je še najmanjši problem v tej zgodbi.
Špela
Lahko bi nadaljevala, ampak močno upam, da sem nekako opisala situacijo.
Spoštovana Špela,
Ves ta negativizem občutiš zato, ker se ne sprejmeš takšno, kakršna si.
Od sebe zahtevaš nekaj, česar nisi sposobna. Pa čeprav dobro veš, da nisi tistega sposobna, še naprej vztrajaš in se obsojaš, ker nisi takšna, kot verjameš, da bi morala biti.
Ne moreš biti samozavestna, če ti ni mar do tega kdo si. Samozavesten človek je tisti, ki se sprejema takšnega, kot je. Ne glede na to, če izpolni pričakovanja ali pa ne.
Verjetno te nikoli ni nihče sprejemal takšno kot si in ti pokazal pozornosti in ljubezni, ne glede na to, če si izpolnila zahteve ali pa nisi. Zato se bojiš neuspehov, saj te je strah občutkov, ki jih boš občutila, ko se boš spet obsojala.
Občutki so seveda zelo realni. Nerealna so le tvoja prepričanja in način razmišljanja, saj so le spomin, katerega v tebi znova in znova prebuja določena življenjska situacija.
Mogoče je ta vzorec razmišljanja tako močan v tebi, da je skoraj vseeno kaj storiš, boš vedno našla nek razlog, da si boš očitala, da ni bilo popolno…..
Kdo od tvojih staršev je bil takšen perfekcionist ?
Sčasoma boš spoznala, da niso pomembna dejanja, zato se ne obremenjuj s tem.
Vprašaj se, zakaj tako močno verjameš, da si vredna obsojanja ?
Glede neznane poti…Kupi si navigacijo..bo vsaj en strah manj.
Robi.
Draga “ŠPELAA”!
Najprej se ti moram opravičiti za tako pozen odgovor, a razloga za to sta 2: 1. je ta, da nam je nekaj nagajal računalnik in nekaj časa nisem dobila tvojega sporočila, 2. pa je ta, da sem zdaj septembra kar dosti službeno odsotna. Ko pa sem v službi, tudi nočem kar na hitro nekaj odgovoriti, samo zato, da je pač odgovorjeno. No, na srečo imam danes možnost, da ti nekaj v miru napišem.
Že 2x sem prebrala tvoje sporočilo in obakrat sem zelo močno začutila tvojo notranjo stisko. Rekla bi ti dvoje: Če lahko, si poskusi čim bolj pomagati sama-ker bistvo je, da znamo potolažiti sami sebe in ko naredimo to, tudi ostalo deluje. Če pa nimaš dovolj moči za to, bi bilo najbolj zrelo, da bi si poiskala strokovno pomoč-nekoga, ki bi ti bil blizu in ki bi te razumel. Najbolj pomembno je, da na to temo najdeš nekoga, s katerim se ujameš. Če ni te osnovne kemije, te še takšen strokovnjak lahko samo odbije. In tako bi ti morda kakšna druga logopedinja lahko pomagala glede govorne napake. Na tvojem mestu bi še poskusila na tem področju.
Drugače pa bi šla pri tebi bolj v smeri tega, da imaš najbrž v sebi neko psihično blokado, zaradi katere se ti potem dogajajo vse te neprijetnosti. Le-te so zgolj simptomi, nekaj sekundarnega. Pomemben je vzrok in poiskati bi bilo potrebno tisto primarno, kar ti ne pusti dihati.
Če hočemo obvladati samo svoje simptome, vzrok pa ostane nepoznan, je to tako, kot če bi stanovanje, ki ga je potrebno pospraviti, samo malo “pošpricala”, da bi lepo dišalo. Ne, najprej je treba odnesti smeti in potem diši že samo, če malo odpreš okno.
Tako menim, da če boš našla tisto osnovno pri sebi, kar ti nagaja, se bo vse ostalo uredilo samo od sebe.
Če potrebuješ še kakšen nasvet glede tega, na koga se obrniti, javi!
Maja
Ga. Maja,
morda ta odgovor ne bo objavljen, ker vam morda ne bo všeč. Ker je posredi tudi malček kritike. Vse lepo in prav, kar ste zapisala. V stiski pomagajo tudi besede. Kar je vzpodbudno in zaželjeno, da poskuša človek najti pot iz “čarobne” situacije. Ker je tudi beseda čudež za človeka v stiski, da prebrodi. Sama sem tudi v stiski, v drugi tematiki, kjer hvala bogu ni moderiranja, pa človek dobi vsaj takojšni odgovor, ker si ne predstavljam, da bi odgovor zaradi moderatorja dobila šele po 14 dnevih. In to menim, da ni prav, da imate moderirano v najbolj perečih temah. Objavite sproti, pobrišite, če je kaj sporno. V duševni stiski se pa res ne more čakati v nedogled, dokler nekdo ne pride z dopusta, ali pač?
Nadalje,poznam človeka, ki niti s strokovno pomočjo ni rešil nič. Nobenega napredka. Neštetokrat poskus samomora, je bil (človek) hospitaliziran, a je vse zavrnil in ponovno delal “protest” s takšnimi odzivanji. Želim le poudariti, da večno naslavljanje na strokovno pomoč le ni vedno priročna rešitev. Toliko o tem.
Odgovor ga. Špeli:
poskušajte biti bolj samozavestna. Veste, da zmorete, ocenjena ste bila s 5. Če veste, kakšno delo opravljate, se zavedajte, kaj je vaša prioriteta pri delu. Če imate prave argumente, katere tudi podpira vaš nadrejeni, se nimate česa bati. V skrajnem primeru, če ste kot odlična, vam bodo kot v doprinos odobrili tudi tečaj tujega jezika. Samo, to morate malo sama pomigati.
Rade volje bi zamenjala z vami. Mene so ženske degradirale v celoti. Zato verjamem, da boste zmogla, saj imate veliko odprtih poti. Želim vam dobro.
Draga “Štefka”!
Evo, končno!!! se lahko v miru spravim k računalniku in ti napišem, o čemer premišljujem že ves čas, odkar sem prejela tvoje sporočilo.
Kljub temu, da si bila “huda” name, sem zelo vesela tvojega pisanja! Dejstvo je, da me ne morete ves čas vsi samo hvaliti in da je gotovo tudi vmes kaj takega, kar ne “štima”. Zato sploh ni dileme, ali bi se to objavilo ali ne. Večinoma se vse objavi, razen če je kakšno sporočilo zares neprimerno oz. neustrezno oz. čisto izven konteksta. A takih zadev je bilo do zdaj zelo malo.
Zdaj pa bi rada povedala še nekaj zelo osnovnih zadev okoli Foruma. Nekdo od vas se npr. odloči, da nam bo pisal. Sporočilo me počaka na mojem mejlu in takoj, ko ga dobim, ga preberem in odobrim. Svoj odgovor napišem takoj, ko lahko. Na Ozari sem edina, ki se ukvarjam s tem, tako da je včasih potrebno malo počakati, da odpišem, saj sem zaposlena z zares veliko stvarmi. Vsi ostali, ki pa tudi berejo zadeve na Forumu, lahko ravno tako napišejo svoja mnenja. Kar se strokovne pomoči tiče, je ponujena največkrat zato, ker je večina ljudi že poskušala sama ali s pomočjo koga drugega rešiti svoje stiske in težave-pa žal ni šlo. Menim, da je v takšnih primerih prav, strokovno in etično, če povem za koga, ki lahko morda pri tistem problemu pomaga. Tudi kakšna knjiga ima moč odpreti oči in pomagati. Pa vedno spodbujam vse vas, da si čim bolj med seboj pišite in povejte, kako si je kdo od vas pomagal, kaj se mu je zdelo OK itd. Včasih tudi sama, ko pišem odgovor, čutim, da sem omejena z znanjem in si želim, da bi šla na kakšno izobraževanje, kjer bi se zares na vse načine naučila pomagati takole na Forumu. Ni pa vse čez noč.
Štefka, upam, da sem ti vsaj delno odgovorila na tvoja postavljena vprašanja in dileme. Če imaš še karkoli v mislih, si z vsem zelo dobrodošla! Veliko mi pomeni, da je med nami živa komunikacija.
Za danes toliko, za naprej pa najbrž spet kaj!
Maja
PS. NI TISTI TVOJ PRIJATELJ, KI TE HVALI, AMPAK TISTI, KI TE GRAJA…
Aja, in še nekaj, pa četudi se ti bo zdelo mimo. Šla sem gledat datum tvojega sporočila: 08.10.2010. Tisti dan nisem mogla čisto nič na računalnik, ker je bil cel dan v pisarni računalničar zaradi menjave računalnikov. Čez vikend ne odgovarjam na sporočila, ker nisem v službi. V ponedeljek sem bila na dopustu. V torek, sredo in četrtek se ven nisem videla iz vseh tekočih zadev, ki niso mogle po-čakati. V petek sem bila v LJ na superviziji. Zdaj je bil spet vikend in tako ti odgovarjam šele danes. Menim, da če nekdo hoče razumeti-da bo razumel. To, da odgovora ni takoj, ni nekaj, kar bi delala nalašč, ampak enostavno prej ne morem in mi je žal zaradi tega. A če še jaz rečem, da tega ne bom več delala, je vprašanje, kdo bo to sploh delal-vsaj v tem trenutku. Na Ozari smo vsi zelo zelo zasedeni. Morda bi vse skupaj lažje razumela, če bi prišla za 1 dan k meni v pisarno, da bi v živo videla, kako zgleda moj delovni dan.