Pozdravljeni

Stara bom 45 let. Življenje me je pripeljalo, da sem si doma v hiši staršev naredila svoje stanovanje, ločeno od njih. Za mano je kar nekaj let psihoterapije in dela na sebi, očitno še zdaleč ne dovolj.

Moja mama je nedostopna mama in meni je izjemno težko. Sedaj sem dva dni bila na bolniški, nič jima nisem rekla, da sem doma, le počivala sem. Po dveh dneh, me je mama nekaj rabila in je prišla do mene vsa jezna, da nič ne ve kaj je z mano. Rekla je da najbrž imam delo, da me ne bo motila, da delam to in ono, vsa zaskrbljena je hitela razlagat, kako ona mene ne uspe dobiti, ker sem pac VERJETNO zasedena. Nic me pa direkt ni vprašala. Sam nadzor. Tudi ni nic vprasala po zdravju… Mene je to spravilo v stres. Napisala sem ji, da me njen način spravlja v stisko in naj me drugič direkt vpraša kako sem, če jo zanima.

Zvečer mi je nekaj prinesla od tete, vsa jezna. Nic ni govorila z mano.

Končno sem ji postavila mejo in sedaj se kaže njena prava narava. Kontrola, strah…

Sprašujem se, kak človek sem potem jaz, če nisem sposobna nekih zdravih mej.

Ne vem kak odnos bova lahko imeli. Je zelo močna ženska, skrbi za očeta s parkinsonovo, je trdoživa. Bojim se pa, da ji ne bom kos na trenutke, ko bom utrujena in bo zame njeno obnašanje se dodaten stres.

Kako se iz tega postaviti zdravo?

Razumem, da so meje tu bistvene. Najbrž bo na začetku treskala z vrati, kot vedno, potem bo pa že sprejela. Hudo mi je, ker z njo vec kot nekega osnovnega odnosa ne bo možno.

Sicer je pa res že čas, da odrastem.

Ona moje odraslosti ne bo nikoli sprejela.