Pozdravljeni

Stara bom 45 let. Življenje me je pripeljalo, da sem si doma v hiši staršev naredila svoje stanovanje, ločeno od njih. Za mano je kar nekaj let psihoterapije in dela na sebi, očitno še zdaleč ne dovolj.

Moja mama je nedostopna mama in meni je izjemno težko. Sedaj sem dva dni bila na bolniški, nič jima nisem rekla, da sem doma, le počivala sem. Po dveh dneh, me je mama nekaj rabila in je prišla do mene vsa jezna, da nič ne ve kaj je z mano. Rekla je da najbrž imam delo, da me ne bo motila, da delam to in ono, vsa zaskrbljena je hitela razlagat, kako ona mene ne uspe dobiti, ker sem pac VERJETNO zasedena. Nic me pa direkt ni vprašala. Sam nadzor. Tudi ni nic vprasala po zdravju… Mene je to spravilo v stres. Napisala sem ji, da me njen način spravlja v stisko in naj me drugič direkt vpraša kako sem, če jo zanima.

Zvečer mi je nekaj prinesla od tete, vsa jezna. Nic ni govorila z mano.

Končno sem ji postavila mejo in sedaj se kaže njena prava narava. Kontrola, strah…

Sprašujem se, kak človek sem potem jaz, če nisem sposobna nekih zdravih mej.

Ne vem kak odnos bova lahko imeli. Je zelo močna ženska, skrbi za očeta s parkinsonovo, je trdoživa. Bojim se pa, da ji ne bom kos na trenutke, ko bom utrujena in bo zame njeno obnašanje se dodaten stres.

Kako se iz tega postaviti zdravo?

Razumem, da so meje tu bistvene. Najbrž bo na začetku treskala z vrati, kot vedno, potem bo pa že sprejela. Hudo mi je, ker z njo vec kot nekega osnovnega odnosa ne bo možno.

Sicer je pa res že čas, da odrastem.

Ona moje odraslosti ne bo nikoli sprejela.

Spoštovani,

iz vašega zapisa je razvidno, da že zelo dobro razumete dinamiko odnosa z vašo mamo ter svoje doživljanje in stiske ob tem, ko mama ne upošteva vaših meja. Obenem že delate pomembne korake v smeri razreševanja te težave. Odraslo ste ji sporočili, da vas njen način spravlja v stisko, in jo povabili, da vas v prihodnje tudi ona neposredno in odraslo vpraša po vašem zdravju in počutju.

Vsekakor ste povsem v redu oseba. Videti je, da ste v otroštvu razvili prilagoditveni način, ki vam je takrat pomagal preživeti, tako, da ste se mami močno podredili in se ji prilagajali. Ta način vam je bil nekoč v pomoč, danes pa vam v odraslosti ne koristi več. Zdravo in smiselno je, da te stare vzorce postopoma predelujete v bolj odrasle: da krepite svoje meje, postajate vse bolj avtonomni, samostojni in notranje močni. To nikakor ne pomeni, da ste nesposobni, temveč da se učite novih veščin postavljanja meja, odrasle komunikacije in tudi tega, kako zdržati z maminimi frustracijami, ki se ob teh spremembah pojavljajo. Mamini odzivi so normalni in kažejo, da se mama na svoj način odziva na vaše nove, drugačne načine vedenja.

Normalno in ustrezno je, da se v odrasli dobi od staršev nekoliko distanciramo, prekinemo simbiozo iz otroštva in postopoma zaživimo bolj odraslo in avtonomno življenje. Ob materini pripravljenosti se je z njo smiselno odkrito pogovoriti, jasno izraziti svoje doživljanje, potrebe in kakšen odnos si želite. V primeru, da odraslosti ne bo zmogla sprejeti, je povsem legitimno postaviti določeno distanco ter hkrati razvijati  odnos, ki vas ne bo več izčrpaval. V skrajnih primerih se nekateri odločijo tudi za prekinitev odnosa.

Ob vsem tem so občutki žalosti, razočaranja ali izgube povsem normalen in razumljiv del tega procesa in vam ponujajo priložnost za postopno razvijanje prizanesljivosti, ter ljubečega in podpornega odnosa do same sebe.

Lep pozdrav,
Nastja Dolinar