Zdravo !

Prosila bi vas za nasvet:

Po več kot desetletni zvezi, za katero lahko rečem da je bila idealna, ugotovim, da moj mož flirta po računalniku z drugimi ženskami na zmenkarijah in podobnih straneh.Najbrž ni potrebno opisovati kakšen šok sem doživela, ko sem ga našla, da se s svojo sliko in imenom ponuja naokrog. Seveda je sledil pogovor, v katerem je našel vse možne izgovore (da je kliknil po nesreči, da je bil firbčen, ipd). Ker po naravi nisem ljubosumna, sem mu razložila, da me to moti in naj s tem preneha. Res mi ni bilo prav, a sem si mislila, da saj tudi avta ne pustiš v jarku, ko te prvič pusti na cedilu. Še posebej ne za to, ker je drugače ljubeč mož in krasen oče, priden in delaven, res mu nimam kaj očitati.
Težava je zdaj v tem, da sem naenkrat izgubila vso zaupanje vanj. Čeprav mi na vse pretege prisega, da me ima rad (v kar tudi ne dvomim), ne morem mimo tega, da v tej svoji krizi srednjih let (40) išče nekakšne potrditve, da je še vedno macho (ker drugače kot tako si ne znam razlagati njegovo početje) in sumim, da še vedno počne iste stvari, le da je sedaj bolj previden.
Sedaj se je s svojimi prijatelji, ki ves čas tarnajo nad svojimi ženami, odpravil na počitnice v 1000 km oddaljen kraj, ki slovi po dobri hrani in poceni lepoticah. Še do pred kratkim si zaradi tega sploh ne bi belila glave, ampak zdaj se mi zdi njegova odločitev da gre s prijatelji ki zelo očitno ne morejo brzdati svoje testosterone tako bedna, da mi gre na bruhanje. Občutek imam, kot da mu tisto “lizanje ekrana” ne zadošča več in išče kaj konkretnejšega. Ne vem. Mogoče se motim. Ampak ne gre mi iz glave, da si je to dovolil še posebej zato, ker je sam izjemno ljubosumne sorte in sem imela vedno precej težav, če sem hotela kam iti, čeprav ni imel nobenega razloga za ljubosumje. Zdi se mi, da je izgubil občutek, kaj je prav in kaj ne…

Sedaj ko je na poti me sicer ves čas kliče in mi pošilja sms-e, ampak jaz enostavno ne morem tega prebaviti. Naj povem še to, da ko sva se spoznala, sva bila oba revna kot cerkvene miši. Ker sva ves čas drug drugega podpirala, zaupala in si pomagala, nama je obema po poslovni plati uspelo. Zdi se mi, da ga je njegova uspešnost tako zanesla, da si je zastavil nekakšne višje cilje, jaz pa preprosto nisem oseba, ki bi to prenašala in živela v večnih dvomih kdaj mi bo obelodanil, da mu jaz, stara žena, ne pašem več v njegov novi avto.

Kaj naj naredim? Vsi okoli mene mi govorijo, naj se zbudim iz pravljice in da večna zvestoba v katero sem tako zelo verjela, ne obstaja.

Vesela bi bila vašega mnenja.

eva2012,

nič se ne motite, vi kar zaupajte občutkom, šok in razočaranje sta povsem ustrezni besedi za opis doživljanja prevare in zahotelo se je, da ste partnerja enkrat »ujela pri deliktu« sramu, gnusa in krivde, pri čemer je povsem pričakovano, da mu ne zaupate več. Partnerska zveza naenkrat ni več to, kar je bila doslej. Grozno je spoznanje, da mu vi niste dovolj. Da flirtanje ni nikoli nedolžna afera, ni potrebno poseči po strokovni literaturi, temveč je dovolj prisluhniti bolečini, ki jo s tem povzroči ta, ki jo je zakrivil. Zgodila se je prevara, ki ima svojo dinamiko in ozadje, do katere bosta prišla sčasoma – tako, da vam partner pojasni kaj se dogaja z njegovim počutjem v zvezi in tudi sicer ter ali je pripravljen vzeti v roke odgovornost za posledice (da vas je globoko ranil ter da je s tem ponižal tudi sebe in družino). Gre za izziv, ki če smo ga pripravljeni prevzeti, lahko veliko obeta v osebnostni rasti.

Sicer je običajno tako, da kdor se predaja skrivnostim in »prepovedanim« rečem v intimnem odnosu, svojemu partnerju nevede sporoča, da je iz določenih vzgibov zašel v stisko in posledično v neodgovorno vedenje. Po dinamiki zasvojenosti trpeči postane žrtev občutkov, ki ga sicer na površju sproščajo, s čimer je podvržen vzorcu vedenja, ki mu prinaša trenutno ugodje. Seveda je to obrambno vedenje, ki vzdržuje distanco do težkih čutenj zavrženosti, sramu, krivde in gnusa iz zgodnejših obdobij. Kot zapisano v začetku, ta čutenja so prisotna in sproščena v ravnanju, pri katerem ste ga ujela in tak začasno utišana. Skratka, gre za boleč vzorec, ki če se s težavo ne soočimo dovolj hitro, sčasoma le še bolj utrdi in ojača.

Pogovorita se o tem, rešitev obstaja. Ko enkrat priznamo stisko, smo že na dobri poti k rešitvi, težje je, če jo zanikamo. Morda se je gospod znašel v stiski zavoljo določenih stresorjev, o katerih z vami še ni spregovoril, v ozadju se je tako prebudila rana v navezanosti, ki jo je pričel lajšati s flirtanjem ipd. Potrebno je vse skupaj šele sprejeti kot problem, razdelati, nasloviti in predelati. Za to je potrebna odločitev (odgovornost) in vztrajnost (čas). V kolikor bi imela težave pri komunikaciji in soočanju s problematiko, se lahko vedno obrnete na bližnjega zakonskega in družinskega terapevta, s katerim boste varno in učinkovito postali kos izzivu.

O večni zvestobi ljudje radi filozofiramo in diskutiramo, ker je tema, kjer smo ljudje najbolj ranljivi, saj zadevamo neposredno v vprašanje za-upanja (ali sem zate najbolj pomemben/na?). V varnih odnosih je je v startu vedno 100%. Pomislite na izvor oz. kje/kako se razvija > med otrokom in roditeljem, v prvi vrsti z materjo in nato z očetom, tam je otrok povsem odprt, ranljiv, predan, zaupan, sledi svojemu »objektu« in če je skrb in odzivnost ravno takšna, potem njena vsebinska raven ne upade, krepi se tudi njena struktura (kako jo vzdržujemo). Toda ker se vsak starš in otrok na poti učita in razvijata, so na njej vzponi in padci, zato sta zaupanje in zvestoba veji iste ranljive bilke, za katero je potrebno VSAK DAN skrbeti, jo spremljati, zalivati … če je tam ostala nezaceljena rana, potem je velika verjetnost, da se bo – nepredelana in nevzdržna bolečina, ki se ji prilagodimo s simptomom – v odraslem intimnem odnosu ponovila in jo bo pač treba predelati oz. na novo zgraditi. Ampak se da, ker tako kot je odnos živ organizem (čeprav ga ne vidimo, ga občutimo), sta zaupanje in zvestoba prav takšni in potrebuje svoje “polnjenje”.

Situacija, v kateri se je znašel vajin odnos, še zdaleč ne pomeni, da je njegove zgodbe kar konec, in ne vem zakaj ne bi vidva zmogla iz tega nekoč narediti vajino zgodbo, ki bo vam in nekoč otrokom pomenil bazen partnerske modrosti. Srečno!