Pa še to včeraj: Kako veš, da svoje zakonske obveze bivši ne izpolnjuje, če do pred dnevi sploh še nisi imela pravnomočne sodbe?

ko sem morala jaz na sodišče glede dodelitve hčera -imela pa sem “samo” 25 let, kar je dosti manj kot povprečje tukaj, sem nesla socialni delavki fotografiji mojih hčera. zelo dobro se spomnim, da sem ji med solzami rekla naj prosim pogleda ti dve fotografiji, saj odloča o teh dveh otrokih. je katera druga tudi naredila to?

btw: pred časom sem spoznala žensko, ki dela v onkološkem laboratoriju, kejr dnevno pregleduje tkiva ljudem, obolelim za raznimi težkimi boleznimi. pa sem jo vprašala če ima na kartotekah imena teh ljudi ali številke in kako se počuti, ko vidi po podatkih, da gre za osebo, ki jo pozna? je rekla, da imajo številke na veliko napisane, imena pa na malo, to pa zato, da se laboranti ne bi obremenjevali s čustvenim delom svojega dela. podobno je pri drugih podobnih rečeh. recimo CSD-ji. imajo mapce, na njih so imena uporabnikov, a prepričana sem, da v svojih mrežah nimajo naših imen, pač pa številke primera – odločbe. zakaj? da se odstrani čustvena plat, da se ne odloča na podlagi čustev, temveč na podlagi zakonov. mrtvo hladno. poskusite razumeti.

še en primer: ko sem delala v tacenskih dvorih beljenje stanovanj, tam jih je ogromno, res ogromno, meni nobeno stanovanje ni pomenilo nič več in nič manj kot kvadratura mojega dela. pa sem videla občasno prihajati kupce le teh, ki so postopali med temi stenami tako čustveno, božali stene in to, ampak zame je bilo njihovo stanovanje samo 100 m2 več v obračunu del. zanje je bilo pa to celo življenje, vsi prihranki in jasno je, a bi si nadvse želeli, da bi tudi jaz tako čutila do njihvoega stanovanja.

ko se odstrani čustveni del ostanejo samo še številke, ki ne bolijo, o katerih se ne razmišlja, ne prizadanejo. se mi zdi, da marsikdo ravno tako dela z našimi življenja. saj menda veste, da nas identificirata naša emšo in davčna številka, mar ne. mi smo ljudje s čustvi in razumom, telesom in dušo samo za svoje bližnje. od insittucij pričakovati tako dojemanje nas pa je … iluzorno? naivno? nekaj takega.

Naše slike je kar v živo videla 🙂

Kaj ostane, če nas zreducirajo na številke, šifre, EMŠO? Kaj smo potem mi? Kaj smo mi drugim? Kam potem gremo? Kam se pustimo zreducirati?
Za tvoja primera: laboratorija in beljenja nekako razumem. Človek bi čustveno izgorel, če bi se popolnoma prepustil le empatiji in razmišljanju o kruti usodi, bolezni.
Vendar od delavk na CSD vsekakor pričakujem neko podporo, razumevanje, vživljanje, trud za pomoč; nekaj več, ker so si to delo izbrale. Osebni pristop in zavzetost za dotičnega človeka, ki je prišel k njim po pomoč. Ker ni imel kam drugam iti. Kolikor vem imajo one supervizije, timske sestanke, da se vsaj malo razbremenijo čustveno.
Kakršni bomo drug do drugega, takšna bo naša okolica, takšen svet bomo imeli. Iluzorno, ja.

Tudi tukaj na forumu se lepo vidi. Sodelovanje in prispevek.

ne, fighter, ljudje is ne izberejo poklicov zato, ker si bi imeli določene lastnosti zanje. vsaj načeloma ne. koliko pa je zdravnikov, ki so empatični, ki se vživljajo v bolnika? ali medicinskih sester, ali učiteljev, ali vzgojiteljic v vrtcu? ne pričakuj, da bodo soc. delavci na CSD kaj bolj empatični kot je povprečen zobozdravnik.

glej, meni je zelo žal, ker ti to pišem, a to sem tudi sama doživljala in se pi*ila zaradi tega. še bolj pa zato, ker ne samo, da miniso znale / želele / mogle pomagati, niti napotkov kam naj se obrnem, nisem dobila. ko bi ti vedela koliko soc. delavcev ravno zaradi tega ne dela na csd-jih. ker nočejo postati birokrati, ker nočejo ljudi gledati zgolj skozi “primere”. po drugi strani pa … pregoriš, če se vživljaš v toliko tragedij, če nase vlečeš toliko žalosti in negaitivizma.

in ja, ti si za državo samo emšo in davčna številka. nič več. 🙁

dodajam:

zato pa mislim, da bi se morale medsebojno organizirati in si pomagati. veš, to je v slovenski krvi. da si med seboj pomagamo, da se združujemo, stopimo skupaj. država je od pamti veka za slovence preveč imaginaren pojem, da bi jo resno jemali. tudi sedaj. in to je razlog zakaj se ji me zdela ideja skupin totalno dobra ter primerna za naš okoliš. mesebojna pomoč. tudi če je treba na csd kaj uredit. če npr. ena ne more sama ali se boji csd-ja ali ne pozna postopkov, ali jo je strah kaj vprašati, pa gre z njo nekdo, ki ima te kompetence, ki se zna postavit, zna vprašat. razumeš? dostikrat se zaje*emo tudi zato, ker nimamo znanja, ker nas je strah ali zamrznemo.

Govorim iz sebe. Jaz sem si ta poklic izbrala. In še mnogo, mnogo tistih, ki so v mojem poklicu. Dela srčno, predanostjo, ljubeznijo. Ne dovolim, da par ljudi, ki ni za ta poklic meče slabo luč na vse nas, ostale. V vsakem poklicu je tako. Osebno sem spoznala same krasne socialne delavke, ki so res delale, kot sem opisala zgoraj. Ne bi nekaj posploševala. Poklic z ljudmi je specifičen, če ga ne zmoreš pojdi delat s stvarmi. Ker do ljudi moraš imeti čut, moraš imeti odnos in moraš imeti neko stopnjo empatije. Na CSD sem imela negativno izkušnjo le z eno, ki je bila le birokrat. Pravnica, ki še o zakonih in pravilnikih ni imela pojma, kaj šele o empatiji. Pišem iz izkušenj z dvema CSDjema.
Vsak gleda svet iz svojih čevljev, iz svojega vidika. Meni so vsi pomagali, maksimalno kolikor so lahko.
Da na CSDju ne dobiš vse pomoči, ki ti pripada, da te ne usmerijo po pomoč, kjer jo – zunaj CSD – še lahko dobiš, kam se lahko še obrneš, je sistemska napaka. Ki bi se jo dalo spremeniti. Najprej morajo biti informirane delavke na CSD, potem pa lahko usmerjajo in pomagajo potrebnim. To bi moralo biti del njihovih nalog. Saj to ni neka bum sprememba, ki se je ne bi dalo uvesti.
Ne pregoriš, ker moraš imeti (in imaš) ene meje, en realen vidik na življenje, eno zdravo odstojanje, ki ga žal moraš imeti. Se pa strinjam, da je potrebna večja podpora in čustvena razbremenitev na več načinov.

Popolnoma se pa strinjam s tem, da bi si morali med seboj pomagati. Nekaj naredimo tukaj, z nasveti in mnenji. Nekaj si ti naredila s svojim društvom. Nekaj lahko naredimo, da predlagamo spremembe na nivoju države in zakonov. Največ pa lahko (mora) človek naredi(ti) sam.

Podpis Fighter!

Jaz tudi ne “kupim” ideje, da naj socilana delavka, zdravnik, fizioterapevt, medicinska sestra, psiholog “pozabi” na osebne stiske svojih pacientov/varovancev/klientovin jih zreducira na številke primerov temveč, da za tak poklic pač moraš biti tudi “poklican” in ga delat s srcem, z ljudmi!

Ne vidim težav pri labortorijskih delavcih, ki morajo izvesti analizo in direktnega kontakta s pacientom nimajo. Pri njih je to čisto dopustno, morajo biti profesionalni in strokovni seveda, da ne delajo z materialom kot “svinja z mehom” ampak se zavedajo kaj njihove analize pomenijo. Več kot to ne.

Torej, če te zanima medicina in nimaš človeškega čuta, potem pač pojdi delat v laboratorij. Tko izi. Ne delaj pa s pacienti.

Enako socialno delo, če nimaš čuta za ljudi, njihove usode in občutka za empatijo pač postani občinska uradnica na okencu z osebnimi dokumenti…

Tudi učitelji imajo premalo čuta za svoj poklic, marsikdaj, … pa seveda kot smo že ugotovili predvsem sodniki in tožilci – ki bi tudi morali biti primerno karakterno opremljeni za opravljanje poklica ne za prebiranje suhoparnih aktov (pa kot vidimo še teh v marsikaterem poklicu ne poznajo, ker očitno ljudje, ki to delajo še za to nimajo smisla!!!). Da o etiki odvetnikov ne govorimo!

Povsod pa smo našli srčne izjeme! Še več takih bi moralo biti.

Obstaja nekaj, kar sicer ni dano vsem, in to je zadovoljstvo nad opravljenim delom. Ne rabiš biti čustven, ampak predvsem angažiran in korekten. Mislim, da je za večino poklicev to čisto dovolj.
Od socialne delavke ne pričakujem, da bo jokala z mano, pričakujem pa, da se bo angažirala in poiskala rešitev, ker bi že po definiciji morala oz. bi lahko bila seznanjena z več možnostmi kot jaz. Da o zakonih sploh ne govorim.
Ena gospa mi je že pred leti povedala, kako je bilo na Švedskem, ko se je preselila tja … Ni trajalo dolgo, ko so jo poklicali z njihovega CSD, kako so, kako se rihtajo, kaj rabijo, so že izbrali zdravnika, gre otrok v vrtec ali rabijo mogoče kako varuško (brezplačno), finančno … Dali ime in priimek, na koga naj se obrne, če bodo karkoli potrebovali.

histerija:
jaz pa sem nekaj mesecev nazaj po naključju peljala domov fanta, ki se je poškodoval pri drsanju. ko sem prišla v njegov dom sem mislila, da me bo kap zadela, tako zanemarjeno in bedno je bilo. sem premišljala kaj naj naredim in se odločila, da grem na csd ter “prijavim” zanemarjanje otroka. in kaj sem doživela tam? ko sem jim povedala za koga gre je dotična rekla “oh, saj to družino smo pa obravnavali, ampak res že dve leti nismo bili pri njih doma. smo mislili, da je vse ok, ker ne prihaja do nobenih negativnih informacij s strani šole.” si lahko samo misliš, kako me je sesula ta reakcija. očetu so ob ločitvi dodelili otroke, čeprav je psihično bolan. otroci, bilo bi naj jih več (4 ali 5) naj bi, tisti, ki so že lahko, šli živet k mami, ta mali pa so bili pač pri očetu. njegova mama naj bi skrbela za čistočo njihovega doma. in ko so to uredili so na CSD primer lepo zaprli češ, saj je urejen. in tako že dve leti niso vedeli kaj se dogaja v družini.

kot je rekla fighter: nekateri strokovni delavci se res zavzamejo in pokažejo človeškost pri svojem delu, nekateri pa so strogo uradniki, ki jih zainmajo samo številke. ko sem zgoraj omenjala laborantko … njo bi sesulo, če bi na kartonu pisalo, da je tkovo od kakega njenega sorodnika. recimo. to je sama rekla. da noče vedet, ker potem ni čustveno prizadeta ob rezultatu.

si človek ali pa nisi. nekateri z leti otopijo, drugi preko nas zdravijo svoje frustracije, tretji se distancirajo, četrti … matic munc je zapustil CSD moste, ker ni zmogel biti uradnik. recimo.

Želimo popraviti tisto, kar ne deluje; dopolniti tisto, kar manjka; ukiniti tisto, kar ne funkcionira; vzpostaviti vzvode, ki bodo ljudem (še bolj) pomagali in, po drugi strani, čim bolj uspešno sankcionirali kršitelje ob neupoštevanju, ignoriranju, izogibanju določenih zakonov. Da bi ljudje, ki delajo na teh mestih bili ljudje za ljudi. Da bi zakoni služili ljudem.

Iluzorno? 🙂

Dvomim, da res to želiš, ker zdaj funkcionira vse v korist ženske, matere in se nihče nikoli ne vpraša kakšna je in kaj dejansko počne. Ob tem se vedno na široko govori o koristi otroka, na koncu pa obvelja le korist ženske, matere in je zgolj to pomembno, otroka nihče več ne omeni in se ne vpraša kaj se dogaja z njim….

Modrival: Veš kaj bi bila za tele tetke smrtna obsodba? Uzakonjeno skupno skrbništvo. Sprejemanje odgovornosti za resnično vzgojo otrok v sožitju in ne več tole kar je sedaj. Olastninjenje otrok in cuzanje preživnine, ker “tako mora biti”. Na njihovo žalost gre pa vse v tej smeri:-).

V bistvu niti ne vidijo kaj se jim pred lastnim pragom dogaja. Gotove so:-)

Pripombe k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1C), EVA 2014-2030-0
http://www.drustvo-dnk.si/novice/325-pripombe-k-predlogu-zakona-o-spremembah-in-dopolnitvah-kazenskega-zakonika-kz-1c-eva-2014-2030-0.html

http://www.24ur.com/novice/slovenija/nasilje-druzina.html

nasilje – praktični vodnik po sodnih in upravnih postopkih
http://images.24ur.com/media/document//61594099.pdf

Sem videla, ja, Jalur. Krasno, da so koraki naprej in, da morda bodo spremembe. Vsaj za prihodnje rodove. Vendar dela je še ogromno…………