NEDELJSKO DELO
To bi bilo lepo, ampak kaj, ko je ravno takrat poceni elektrika in lahko moj pralni stroj opere nekaj rund… 🙂 Sicer pa je treba postopati nekako takole – zjutraj natrpate pralni stroj, ga nastavite, nato hitro na izletek, nato nazaj, nalozite novo perilo, vmes skuhate kosilo, nato novo perilo, nato popoldanski sprehod po kosilu, nato novo… 🙂
Morda se motim, vendar imam obcutek da Franjo, ki je zacel to debato ni imel v mislih taksnega nedeljskega dela. Mislim da je mislil bolj na debato o nedeljskem delu, ki se zadnje case vrti po Sloveniji – torej polemika o nedeljskih sluzbah (predvsem trgovk).
Pa bom rekla takole: Nov sistem zahteva od vseh nas spremembe. Stara sem 29 let in se nisem imela sluzbe za nedolocen cas. Vse to je tudi mene “prisililo” da se dodatno izobrazujem, in si solo seveda placujem sama. Niso bili redki razgovori, pri katerih so me delodajalci sprasevali kdaj nameravam imeti otroke, oz. se bolj indiskretno namignili da nisem zazeljena v primeru nosecnosti. A je to prav? Ne, ni. A je prav da je ogromno ljudi zaposlenih na crno? Ni. A je prav, da ogromno ljudi sploh ne dobiva plac? Kaj sele vsega ostalega kar jim pripada.. A je prav, da si v svoji preteklosti niti zboleti nisem dovolila, ker je bil strah pred delodajalcem premocan? Pa nimam otrok ali koga drugega, ki je odvisen od mene. Razen sebe. Zadnje leto sem delala vsak dan najmanj 10 ur. In tudi nekaj celih noci. In kaksno delo imam? Kot tajnica v pisarni. In to s koncnano gimnazijo, izobrazevanjem v tujini in tik pred univerzitetno diplomo. A zavidam ljudem, ki imajo sluzbo za nedolocen cas in 8 urni delavnik? DA! Zakaj jim zavidam? Zato, ker imajo vec casa, ki ga lahko porabijo v odkrivanju “novega sveta”. Ker imajo cas, da se lahko udelezijo tecajev, delavnic.. Skratka lazje storijo nekaj zase, pa karkoli to ze je. Ob taksnem delavniku kot je moj pa so koraki v tej smeri zelo pocasni.
Mislim, da bi moznosti za nedeljsko delo morale biti podane. Odlocitev pa naj pripade posamezniku. Zakaj bi jaz odlocala o tem, ce bo kaksna delavka v sluzbi ali ne? Kako pa naj jaz vem kaj si ona sploh zeli? Morda ji pa dodatni denar pride zelo prav. Morda pa si ne zeli denarja ampak druzino.
Skratka: odlocitev je njihova.
Opravicujem se, za malce daljse pismo, morda niti ni v pravem forumu – zelela sem le pojasniti tudi svojo delovno zgodovino.
Lp
Jeradna
S stalisc, ki ste jih navedli, seveda ni razloga, da bi se trgovke nedeljskega dela ogibale – se vec, vesele so lahko, da ga imajo.
Meni pa je vendarle silno vsec, ce kdaj velecentri tudi obmolknejo. V cerkev mi tacas sicer ni treba, ampak obcutek, da je vsaj en dan prezivet brez zapravljanja, je kar lep! 🙂 Po svetu imajo nevladne skupine taksne akcije, da pozivajo ljudi – buy nothing day – danes nicesar ne kupite. To je odklanjanje danasnjega izrazitega porabnistva. In me nic ne moti, ce me k temu prisili urnik trgovine.
Kar ste se razpisali o delu ob nedeljah doma, po malem velja tudi zame in mojo družino. Več ali manj smo si kar podobni.
Kar se pa tiče nedeljskega delavnika trgovk, pa takole. Včasih smo čist lepo preživeli brez,da bi na nedeljo kupovali. Jaz osebno grem tudi v nedeljo po svež kruh, ker ga pač sedaj imajo. Verjetno so nas razvadili s tem.
Trgovke so na splošno ob nedeljah bolj zadržane kot med tednom (verjamem, da so preobremenjene čez cel teden). Toda kljub temu, nekatere pravijo tako, rade vidijo stranke ob nedeljah. Zato, da ne prihajajo v službo “kar tako – zastonj”. Verjetno je velika večina njih nezadovoljnih, ker nimajo proste nedelje, kot ostali državljani. Toda med njimi so tudi take, ki jim nedelja prinese boljši zaslužek (seveda, če imajo tako urejeno z delodajlcem) in iz tega razloga celo rade vidijo, da so trgovine ob nedeljah odprte. Od posameznika do posameznika je stvar drugačna. Težko bo pa za vse prav. Morda bi za začetek bila dobra izmenična dežurstva, da če res nekdo nekaj nujno rabi, le lahko tudi na nedeljo dobi.
Jaz brez problema lahko zdržim s sobotnim kruhom in mislim, da še marsikdo.
Sicer so pa še drugi poklici, ki sploh ne morejo razmišljati, da ob nedeljah ne bi delali, pa se okoli njih ne dviguje prah. Morda zato, ker se okoli trgovin razvija le bolj potrošniška mrzlica, redkokdaj pa tudi nuja.
Odločno sem proti nedeljskemu delu (razen za neobhodno potrebne dejavnosti – zdravstvo, policija, del gostinstva …), saj je večina ljudi že čez teden preobremenjena, v stalnem stresu in tekmi s časom. Vse več je psihosomatskih bolezni, ki izvirajo iz preutrujenosti in zasičenosti, da o medsebojnih odnosih, zlasti v družini, niti ne govorim. Žrtve so otroci, prepuščeni sami sebi oziroma ulici in televiziji. Kaj bo nastalo iz njih? In v končni fazi – kaj bo z zdravjem ljudi, ki so prisiljeni delati po takem nečloveškem urniku. Zelo dvomim, da katera od trgovk, ki ima prost dan npr.v torek namesto v nedeljo, ta dan porabi za fitnes, kozmetičarko, klepet s prijateljicami ali kakšno drugo vrsto sprostitve. Kot vem, sti prosti dan porabijo večinoma za gospodinjska dela. Otroci in mož so tedaj v šoli in tudi če bi hotela biti z njimi, tega pač ne more.
Sprašujem se tudi, kaj je z ljudmi, ki se gredo na čudovito pomladno nedeljo drenjat v hrupen trgovski center. Mislim, da je med njimi le malo takih, ki čez teden ne utegnejo po nakupih (izjeme naj mi odpustijo).
Sama se trudim, da je nedelja zares namenjena sprostitvi v naravi. Delo sem si organizirala tako, da vse postorim že čez teden. V četrtek nakupujemo za cel teden in operemo eno “žehto”, v petek pa pospravljam in operem še dve žehti.
V soboto dopoldne grem s sinom na sprehod ali na kakšno prireditev (oziroma na tržnico), popoldne pa likam ali postorim še kaj za službo. Včasih gremo še malo ven ali pa se igramo doma. Nedelja pa je zares naš dan!
Neverjetno, kako enim uspeva. Naj povem je še jaz svojo verzijo nedeljskega dela.
Nimam še 30, živim na kmetiji, oba z možem sva zaposlena, tast je umrl, tašča je stara čez 70. Imava 2 otroka. Če bi rabila denar za preživetje, bi torej lahko živela iz rok v usta in se tako preživljala. Je pa stvar malce drugačna, mož je kot zadnji otrok podedoval kmetijo 10 ha. Ker tu živi že od otroštva se je na zemljo navezal in sedaj za vse skrbno skrbi, vendar so za to žrtvovane vse nedelje in prazniki. Zelo naporno je npr. vsak dan iti v hlev zjutraj in zvečer, vmes poskrbeti najnujnejše za otroke, skuhati, kaj postoriti,… Skratka včasih ne dohajamo. Sama mu seveda pomagam po svojih močeh, ker se mi zdi to edino prav. Kako pa naj uživam nedeljo, če pa bi on cel dan garal in bil utrujen še od petka pa od sobote. Veliko stvari sva že obnovila, privoščiva si malo če sploh. Včasih nama zmanjka volje, pa je drug dan spet sonce. Tako gremo včasih tudi v nedeljo v tavelik shopping in to se mi zdi tudi prav. Ne da privoščim tistim trgovkam da naj kar delajo ob nedeljah, ampak tudi večina drugih ljudi ima takšne in drugačne opravke, od tega pa so nekateri še neplačani. Moje mnenje je torej kdor hoče živeti mora tudi delati. Iščimo si zgled v ljudeh ki delajo še bolj kot mi.
Občudujem pa tiste, ki si lahko nedeljo popolno privoščijo. Očitno imajo (ne samo čas ampak predvsem) DENAR. Moram reči, da me zelo motijo npr. kolesarji, ki se vozijo po našem podeželju, ko jaz okopavam krompir in se potim (to je za mestne fitnes se mi zdi, ali pa aerobika), otroka čakata doma, da pridem in jih dam spat … Ob tem pa računam, koliko bi lahko lahko vsak od teh koristnega naredil ….
Skratka nedokončana debata. Sprašujem vas, kdo ima boljšo idejo za moje življenje oz. delo ob nedeljah?
Ž
Vsak ima prostega časa kolikor si ga hoče vzeti (upa). Mislim, da ne bi nič zamudili, če bi krompir okopali v ponedeljek ali torek, če pa ste ga preveč zasadili, potem bo to šola za drugo leto. Če pa bo krompirja še za prodajo, je treba pač misliti na kako pomoč na kmetiji. Potem bi si lahko vzeli nedeljo zase, za družino, morda obisk cerkve ali prijateljev.
Ne vem, zakaj bi vas zelo motili kolesarji? Mislim, da vas motijo zato, ker ste zagrenjeni. Vasa zgodba se bere, kot da se nenehno zrtvujete, obcutek pa imam, da ste zanemarili predvsem sebe in svoje zelje. Naj ne bodo opravila izgovor, tudi vi si morate privosciti kaksno urico zase! Veliko je druzin, ki zacne tako kot vidva. Oba dvojno delo, morda popoldne na crno, zvecer se zvrneta v posteljo. Ne mine dolgo, ko se zakonca popolnoma odtujita drug od drugega. Palaca, ki sta jo zgradila s tezko prigaranim denarjem, pa postane mucen kraj molka.
Malo za šalo: “Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje.”
Drugače sem pa za to, da so nekatere trgovine odprte tudi v nedeljo. Nekateri ljudje imajo tudi take službe, da delajo cele dneve, tudi v soboto, tako da je nedelja edini dan ko si lahko naredijo zalogo hrane za naslednji teden. In za take je Mercator v nedeljo idealna rešitev.
Tudi sama grem včasih v nedeljo v trgovino, ampak to še ne pomeni, da takrat odpadejo vsi izleti. Če grem zjutraj, nakupim vse v pol ure in imam potem še cel dan za izlet v naravo.
Časi so se spremenili in delovnik tudi. Vsak pa si izbira poklic in se sam odloča. Če poklic vključuje tudi delo ob nedeljah je to pač treba vkalkulirati.
Sama sicer ob nedeljah skočim le v najbližjo trgovino po tisto, kar sem v soboto pozabila kupiti, vendar bi zdržala tudi brez teh nakupov (ali čisto dobro shajala z nekaj dežurnimi trgovinami). Konkurenčni boj na trgu pa je hud in verjamem, da se trgovci v velikih centrih borijo za stranke tudi na tak, do zaposlenih manj do strank pa bolj prijazen način.
Na družinsko žeivljenje to vpliva – ampak saj ne gre za delo vsako nedeljo. Konec koncev so še drugi poklici, kjer so dežurstva v nedeljo normalni delavnik (kompletno zdravstvo, mediji, cestninske postaje, gostinstvo, telefonske informacije, …).
Špela