aja, to je pa super, MAČKA5, da imajo ločen prostor in se lahko igrajo, samo jaz se v živo spomnem kako sem se celo otroštvo dolgočasila v cerkvi in spraševala mamo kako dolgo še…nedelja dopoldan mi je bila res groza od groze, celo otroštvo dokler mi enkrat po birmi ni bilo treba več hoditi v cerkev in lahko si mislite da sem od takrat do danes bila hudičevo malokdaj, mogoče bi pa danes kdaj z veseljem šla prostovoljno k maši, se pomolit bogu, če ne bi bilo tako obupno-nujno in vele pomembno obiskovanje maš tako pomembno v celem mojem otroštvu, tako da žal … ne bom ponavljala takšnih travm na svojih otrokih, razen ko bodo želeli in predvsem vedeli zakaj tja!!!

Zanimo kako znate / znamo iz enega preprostega vprašanja preiti na ti nisi veren – jaz sem. Ali pa obratno. Kakorkoli … ne hodim v cerkev. Vendar pa nikoli nisem razumela zakaj za vraga otroci ne bi smeli tja. V kolikor bi to bila baptistična cerkev (večinoma) se veselo poje in poskakuje. Kdo pa je rekel, da otrok ne more popestriti s svojimi komentarji vse kar se dogaja.

Strinjam se s Primožem, da otroka ne moreš samega pustiti doma in oditi v cerkev sam. Primerjava med kinom/predstavo in cerkvijo pa je zame popolnoma neprimerna. Zakaj? Zato ker menim, da bi prav v cerkvi morali biti ljudje odprti do otrok. Četudi mama ali oče pride skupaj z otrokom v cerkev, ne bi smelo biti nič čudnega, da se čez nekaj časa odpravita ven. Pa čeprav se ne vrneta več noter. Če drugega ne se bo otrok s časoma prej navadil na celoten ritual.

V razmislek … “Ali je res potrebno, da morajo biti otroci v cerkvi tiho?”

Mene pa nekaj zanima in ni provokacija, ampak čisto resno vprašanje. Vem, da je malo off topic, ampak če smo že na tej temi.

Tisti, ki ste verni želite vzgajati otroka v krščanskem duhu.
1. Zanima me kaj si razlagate pod pojmom vzgoja v krščanskem duhu? Konkretno me zanima, kako to zgleda.
2. Kaj bi storili, če bi se vaši otroci odločili, da jih krščanska vera ne zanima in bodo postali ali agnostiki ali ateisti ali celo prešli v kakšno drugo vero? Posledično me pa zanima, kaj bi naredili, če bi si vaš otrok izbral partnerja, ki je bodisi druge vere ali popolni ateist?
3. Kako bi nasplošno sprejemali odločitve vaših otrok, ki so v nasprotju z vašo vero?

Sicer tega ali otrok spada k maši ali ne, ne bom komentirala, ker mi maša nič ne pomeni in ne morem izhajat iz tistega, ki veruje in mu to nekaj pomeni.

Vzgoja v kraščanskem duhu pomeni, da skušaš najprej sam, nato v partnerstvu in nato skupaj z otroki, živeti po Kristusovih naukih. Da skušaš biti vsak dan boljši, da skušaš svoja neprimerna dejanja najprej prepoznati, nato priznati in nato skleniti, da jih skušaš odpraviti. Da živiš v skupnosti, ki se ji reče Cerkev in spoštuješ običaje te vere.
Da otroka krstiš s čistim srcem in vero (in ne zaradi mode), da npr. zvečer skupaj moliš, da se pogovarjaš tudi o drugih in ne le vedno o sebi, da npr. posvetiš molitev (ali kaj materialnega) drugemu in ne vedno le sebi in svojim, da mu predstavljaš boga njegovi starosti ustrezno.
Mnogo otrok se v odrasli dobi odloči, da pač ne bodo verniki, da jih ta vera na zadovoljuje, ampak malo jih postane nevernikov ali ateistov. Lahko opustijo vero, versko življenje, vzgojo lastnih otrok, ostaja pa jim tisto, kar so jim starši dali. Mogoče najprej kot nek lep spomin, nekaj trdnega, nekaj po domu dišečega. Potem pa s starostjo počasi počasi pridejo nazaj. Ali pa se odločijo za drugačne filozofske poglede ali religije, ampak saj to pravzaprav ni pomembno. Temelje imajo in to je važno.
Pri 3. vprašanju je odvisna starost otroka. Mali otrok ne sprejema odločitev, ki so v nasprotju z nazorom staršev. Jaz nisem pristaš permisivne vzgoje in ker mislim, da sem skrbnik otroka, otroka pač usmerjam tako, da je celotno delovanje pač v nekem okvirju. Ko pa je velik in odrasel in sam odloča o sebi, je za svoje dejanja tudi sam odgovoren.
Zelo na splošno (res, to ni nobena znanstvena teza) pa je vera eden najbolj protektivnih dejavnikov za odraščanje mladostnikov in čeprav zabluzijo, imajo dovolj trden temelj. Če ne prej, se vrnejo, ko imajo svoje otroke.

1. Zanima me kaj si razlagate pod pojmom vzgoja v krščanskem duhu? Konkretno me zanima, kako to zgleda.

Pač vzgoja, ki vključuje in priznava Boga, 10 zapovedi, pa Jezusov nauk . težko ti to stlačim v par vrstic. Vzgoja v duhu, da ni vse samo tukaj, da je kaj še tam, da človek ni samo naključje in “Napaka narave” ipd Zelo zelo pavšalno povedano. Sem spada seveda tudi molitev, dobra dela, nedeljska maša….

2. Kaj bi storili, če bi se vaši otroci odločili, da jih krščanska vera ne zanima in bodo postali ali agnostiki ali ateisti ali celo prešli v kakšno drugo vero? Posledično me pa zanima, kaj bi naredili, če bi si vaš otrok izbral partnerja, ki je bodisi druge vere ali popolni ateist?

Ko bo otrok polnoleten, ne bo več otrok in takrat bo mislil in delal po svoji glavi. Če me bo vprašal za mnenje, mu ga bom povedala, sicer pa mu bom pustila prosto pot. Popotnico bo dobil, ali jo bo vzel ali ne, je njegova stvar. Moj mož ni veren – mislim, da je s temodgovorjeno drugo vprašanje te točke.

3. Kako bi nasplošno sprejemali odločitve vaših otrok, ki so v nasprotju z vašo vero?

Isto kot prej: poveš svoje mnenje, če je zaželjeno, če ni, pa itak nimaš kaj. Upaš, da si poslanstvo vzgoje dovolj dobro opravil, da se otrok, četudi odrasel, zna odločati tako, da je zanj dobro in prav. Ne vem, recimo, splava ne odobravam, vendar ne bi nikoli kakorkoli prisiljevala v drugaačno odločitev, bi pa povedala svoje mnenje in argumente. Na koncu bi otrokovo odločitev pač podprla in mu stala ob strani po svojih močeh, četudi s težkim srcem.

Hvala za odgovore kocinca in Skr bna. V bistvu je zelo zanimivo, da o vzgoji razmišljamo zelo podobno, pa sta vidve verni, jaz pa ne. In potem folk na forumih šizi in se prepira glede vere, v bistvu pa si sploh nismo tako različni.
Na ta vprašanja bi jaz odgovorila zelo podobno (no, če bi bila prilagojena nevernikom). Izpustila bi Kristusove nauke in Boga, bistvo bi pa ostalo isto.
No včasih lahko takšna debata pripelje do zelo zanimivih zaključkov.

Se opravičujem, da sem malce off topic. Če mislite, da je OK, so odgovori še vedno dobrodošli.

Ja, ksantipa, pomembno je le, kakšen je človek. Če ima poštimano podstrešje, predvsem pa srce, je dejansko nepomembno, če je priključena tudi vera. To je le še jagoda na vrhu smetane, ki pa ni nujno potrebna, da je tortica dobra:=)

Kaj Smo gledali stigmato? Če smo tako verni in krščansko usmerjeni, se ne bi smelo poglabljati v Tomažev evangelij, ki je “prepovedan”. Vsekakor stojim za Tomazevim evangelijem, ker ga nekaj razumem. Ne stojim pa za krščanstvom. Luč, ki je nad vsem pomeni, da je (bil) v Jezusu eden in najvišji Bog, najvišja svetloba. A, kljub temu je (bil), poudarek na bil, Jezus samo navadni smrtnik iz mesa in krvi, dol s pravljicami. Jaz sem vse, beseda vse se spet navezuje na samo enega Boga, ki edini obstaja, vse ostalo je lažno, je iluzija, v katero ste všteti tudi vi. Žal ne spadate pod “vse”, ker še niste našli tega enega in edinega Boga. On se sicer nahaja vse okoli vas, tudi na kavču, na katerem sedite, saj je On ustvaril celotno stvarstvo, a to še ne pomeni, da ste Ga našli. Zaposlenega tudi ni rečeno, da boste našli na delovnem mestu, pa čeprav tam dela, saj je lahko na bolniški. Šivanka se tudi lahko nahaja v senu, a še ne pomeni, da če zagrabite kup sena, da boste ravno tam našli to Šivanko. Dokler boste trpeli, Boga ne boste našli. On je večno veselje. Že malo nejevolje je prisotne in že ni Boga. Ste razdeljeni, zato trpite, (Tomažev evangelij), ker nimate enega Boga. Če bi bili v Njemu, ne bi bili razdeljeni “na tisoč in en del”, ampak bi bili nedeljivi, nobeno čustvo vas ne bi več ločilo, da bi še naprej trpeli. Po njemu žalosti ne poznate več. Našel sem božje kraljestvo, vem kje se nahaja, a vam žal tega ne povem. Ni ga več v Jezusu. Kar je minilo tega več ni, to je preprosta logika. Božje kraljestvo je treba iskati danes in predvsem zdaj. Možnosti da najdete večno življenje (po duši) so 1:100000000. Sem eden redkih v Evropi, morda edini v Evropi, ki je našel nirvano, samsaro oziroma božje kraljestvo.