Pozdravljeni! Rojena sem v znamenju ognjenega konja (in kolikor vem, vem pa bolj malo, ni kaj prida). Zato prosim za dodatne informacije. Morda pa je le kaj zapisanega in določenega vnaprej v zvezdah in so naša dejanja in ravnanja posledica le-tega.
Lep pozdrav in hvala za odgovore. mis (ampak ne miss temveč miš)

Hmmm, ne vem, kaj napisati. Nekateri dajo veliko na ta znamenja,
drugi nic. Imam prijateljice in znanke, ki vsqkegq novega moskega,
ki ga spoznajo, vprasajo zelo hitro, kaj je po horoskopu. Veliko je
ljudi, ki za tezave v zivljenju in partnerstvu dostikrat “krivijo” horoskop.

Priznam, da sam ze vec let nisem bral horoskopa. Mislim, da se
moramo v zivljenju predvsem sami potruditi, da iz njega nekaj dobrega
napravimo.

Na astrologijo se ne spoznam preveč, toda če si konj je to sigurno v redu.
Na vsak način boljše, kot kakšna podgana, a ne?

Oglašam se zato, ker sem tudi jaz ognjeni konj! Ne spoznam se prav hudo na horoskop, včasih pa le kaj preberem. Baje naj bi na Kitajskem včasih take otroke, sploh deklice, kar zavrgli, ker naj bi pozvročali razdor v družini. Kaj pa vem, če sodim po sebi, bi rekla, da se da zlepa doseči pri meni marsikaj, na silo pa prav ničesar! Skoraj podivjam pa, kadar kdo želi omejevati mojo (ali tujo) svobodo v razmišljanju ali ravnanju…

MIS
Tudi jaz sem rojena v letu ognjenega konja. O astrologiji sem že veliko prebrala in upam si trditi, da, če začneš slediti podatkom v knjigah starim več stoletij so rojstni podatki zelo pomembni na različnih področjih življenja.(Zahodni horoskop ali kitajski). Jaz nič ne obupam, da sem rojena v letu ognjenega konja. Obstajajo lepe lastnosti, kot so: živahnost, mladostni videz na stara leta, veliko prijateljev, komunikacija, rabimo dosti gibanja, ljubimo potovanja.
Ponavadi hitro ognjeni konj zapusti domače ognjišče in si ustvari družino po svoji glavi.Smo takšni, da svojo ljubljeno osebo idealiziramo in spregledamo vse njene napake samo, da smo ob njej. Slabo pa je , da smo zelo zaletavi, kasneje pa določene stvari obžalujemo. Prehitro si zastavljamo cilje, potem pa begamo sredi poti naproti drugemu cilju. Kar se pa bolezni tiče, smo nasplošno konji nagnjeni k rakavim boleznim in že v mladosti imamo probleme z zobmi. Sprijazni se sama s sabo, ker vsako znamenje ima tako dobre kot slabe lastnosti. Po tvojem mišljenju slabost ognjenega konja je v tem, da se ženska ne pusti pokoriti možu, kar pa je v Aziji v nasprotju z mišljenjem zahoda.
P. S. Ognjeni konj je bil nazadnje leta 1966, naslednji ognjeni konj bo čez 60 let(2026)
Upam, da si zadovoljna z mojim odgovorom in piši mi kaj pa želim ti veliko sreče v življenju. Pozabila sem ti še to napisati, drugo leto je leto konja (ni ognjen), zato iskoristi vsako pozitivno priliko, ker je to najino leto oz vsemh,ki so rojeni v letu konja.
L.p. BRIGITA T. PIŠI KAJ BAY

Dober prijatelj, ki je tako kot ti ognjeni konj, ima popolnoma enake značajske poteze.

Vsako znamenje ima nekaj dobrega in nekaj slabega (jing-jang) odvisno od nas je kako bomo izkoristili dane darove. Jaz sem podgana po kitajskem horoskopu (pa mi ni nic hudega 🙂 ), pa se zato prav nic ne sekiram. Podgana je namrec lahko zelo prikupna, dobrosrcna, pa skrbi za svojo druzino, itd..
Ima pa tudi svoje slabe strani, …

Skratka, ne obremenuj se prevec z horoskopom, zivi kot zelis ziveti in kot lahko zivis. Vse pozitivno izkoristi, negativnemu pa se ogni, ce se le lahko 🙂

LP Manca

To je pa lepo slišati – da sta dobra prijatelja :)!

Ojla BrigitaT.
Hvala za tako obsežen odgovor. V marsičem sem se našla, upam samo da se bova izognili bolezenskim napovedim in dolgo dolgo srečni in zdravi živeli.Mogoče me v mojem značaju najbolj motita trma in pa jeza (če se razjezim se težko težko pomirim), drugače pa mislim da imamo ognjeni konji res kar precej ognja v sebi, pa še tako zelo redki smo. Pa še nekaj mislim da drži: za dobrim konjem se prah dviga …
Lep dan ti želim.- mis

Hoj, Brigita, tudi jaz sem ognjeni konj in sem tudi takšna kot pišeš. Sicer pa sama o sebi priznam, da sem ekstremist, da sem izredno temperamentna (predrzna?) in tudi zaletava.

Miški pa priporočam, da si prebere horoskop o konju v Veliki sanjski knjigi (ali nekaj takega). Spomnim se, da sem se prav nasmejala ob svojem horoskopu, ker me je tako nesramno razkrinkal.

To ali verjamemo v nebesna znamenja, je pač stvar posameznika, sama menim, da je človek nekakšna mešanica genov, vplivov okolja in vpliva nebesnih znamenj. Verjemem, da si lahko sami krojimo usodo – vendar le do določene meje. Nekje sem prebrala eno prispodobo in jo kar posvojila, ker se mi je zdela dobra: predstavlja človeka, ki hodi po galeriji in si ogleduje slike. Ob vsaki sliki ima možnost, da se odloči ali bo naslednjo pogledal levo, desno ali tisto za hrbtom. In tako iz sobe v sobo, od slike do slike. Torej imamo v življenju možnost izbirati le med slikami, ki so v naši galeriji. Nekaj takega:))

Hotela sem še dodati, da sem sama prav ponosna, da sem ognjeni konj. Tako kot praviš, za dobrim konjem se dviguje prah in prav to je tisto – okrog nas se vedno kaj dogaja, ljudje kar derejo v našo bližino in vseh prijateljev oz. tistih, ki bi to hoteli biti, se komaj otepaš. Meni je moje življenje čisto všeč.

V zvezi z boleznimi pa bi rekla, da je verjetno tudi precej res (problemov z zobmi sem imela kot otrok ogromno), po drugi strani pa za obolenje z rakom potrebuješ tudi druge predispozicije, pri tem pa je zelo pomemben način življenja pa tudi dednost. V naši družini še nikoli ni bilo rakastih obolenj, pa se zato zanašam, da se tudi meni ne bo zgodilo kaj takega.

Lep pozdrav vsem konjičkom, pa tudi ostalim. Ja pa vse najboljše, letos smo vendar dopolnili 35 let! (Jaz jih bom naslednji mesec)

Zelo dobra in to že 20 let (od mojega 13 in njegovega 15. leta in vedno samo prijatelja!).

To je pa res enkratno lepo! (kar zavidanja vredno ;)))!

Hojla Mojca!
Glede usode razmišljam podobno – jaz to vidim kot neke poti, začrtane okoli mene, katero pa bom ubrala, je odvisno od mene.
Sem pa približno pol leta starejša od tebe (pa mi sploh ne gre v glavo, da bom kmalu že štirideset….ob tem mi gre kar na smeh).

Dej nehi. Men se zdida sem bliže 20-im kot pa 40-im (če pozabm na otroke).

mis – saj si kar prav napisala – saj v bistvu ni nič drugega kot 20 na 20 podlage…. Tako jaz tudi povem – nekaj na nekaj podlage 🙂

Baje je lastnost, nas konjičkov, tudi ta, da dolgo izgledamo mladi. Tudi sama ne morem verjeti kam so zletela vsa leta, ker se še vedno počutim kot dvajsetletnica (čeprav sem po drugi strani izredno hvaležna za izkušnje, ki sem si jih nabrala na tej poti in ne bi nikakor želela še enkrat skozi vse tisto).
Računam, da bom čez deset let še ravno tako mlada, ker se mi zdi, da je tudi starost (in mladost) – kot vse drugo – le state of mind.
Pozdravček!

In verjamem, da tud zgledaš tako! Jaz že vem, da mi zlo paše, ko me razni mladoletniki tikajo, ker mislijo, da sem ful mlajša.

Se mi je pred kratkim zgodilo, da je enega pobčka skoraj pobralo, ko sem po kakšni uri zafrkancije povedala koliko sem stara. Cel čas je ponavljal: “Dve let mejn ko moja stara…!” :)))

Mislim, da folk vsepovprek razmišlja, da je pri tridesetih vsega konc, jaz pa ugotavljam, da mi gre vedno bolje in celo zgledam vedno bolje. Zdi se mi pa, da je v okolici še vedno splošno mišljenje, da je kup stvari za katere se ne spodobi, da bi jih počela, da sem že “prestara”, pa se mi totalno fučka. To je spet ena konjska: počnem kar se mi zljubi.

Jupi!

To je beseda, le tako naprej. Sašo.

Ja, očitno je to res značilno za konjičke. Meni je tudi vseeno kaj drugi pravijo, živim svoje življenje s polno paro. Bi morala biti pri 35. ful resna? Ni šans, še vedno grem rada ven v družbo, plešem, se smejim. Življenje brez tega.. bek. Tud mene mlajši “vrebajo” in se poj čudjo da sem že tolk stara in da imam 2 otroka. Jih je pa fletn mal zezat. Verjetn je to tudi zato, ker se rada mladostno (bolj športno) oblačim. V kostim se res težko spravim. Ker sem suha imam tako kot frkljice tudi jaz rada kratke majčke in oprijete hlačke, pa ne vidm v tem nič slabga. Tudi mojmu lubčku je tako ljubše.