ne znam več naprej

moram napisati nekaj stavkov,danes,ko se počutim tako na dnu in tako žalostno…pred 3 leti sem spoznala njega.njega,ki je bil v vsakem pogledu tisti pravi.bilo je lepo,bila sem srečna,zaljubljena,čutila sem nekaj kar še nikoli nisem.ne bom pisala celotne zgodbe,ker bi lahko napisala tisoč strani pa še vedno nikjer ne bi bilo konca…sedaj nisva več skupaj.narazen sva šla ne samo enkrat,večkrat…rečenih je bilo toliko grdih stvari,storjenih toliko dejanj,predvsem z njegove strani,potem seveda tudi z moje.trudila sem se.kolikor sem znala in kolikor sem mogla.vsa ta tri leta sem živela zanj,se trudila a nisem uspela.pred dvema mescoma sem se odločila,da preprosto prekinem vse skupaj.ker ni šlo več.preveč je bilo prevar,laži,preveč vsega.odšla sem,srce se mi je trgalo a sem vedela,da druge možnosti ni.bilo mi je hudo a vendar sem bila odločena,da zdržim.potem sem spoznala drugega.sem mislila,nova sreča me je našla.pa sem spoznala,da še nisem pripravljena,da se ne morem zaljubiti in predati,ker moje srce še vedno ljubi njega…in čeprav se ne želim predajati slabi volji,depresiji,me tako boli.želela bi,da bi vse se izteklo drugače.strah me je.strah tega,da nikoli več ne bom ljubila,da ob nikomer več ne bom čutila to,kar sem ob njemu.strah me je,da si nikogar več ne bom želela,da me nihče več ne bo privlačil kot me je on.še vedno sanjam o njemu,še vedno razmišljam podzavestno o njemu.sploh ne vem več kaj se dogaja z mano,z mojim srcem,z mojimi občutki.kaj sploh naj še naredim,da mi bo lažje,ko pa sem že tolikokrat naredila vse?kako naj verjamem,da me nekje čaka nekdo,da še bom srečna in da še bom ljubila?

Pozdravljeni!

Vašega pisma se bom lotila na koncu, kjer vas begajo številna vprašanja in strahovi. Pa vam morda za začetek postavim nekaj vprašanj o katerih je vredno razmišljati:

-Zakaj ste tako prepričana, da ne boste v prihodnosti našla nekoga, ki ga boste ljubila?
-Kaj ste že naredila, da bi vam bilo lažje v trenutni situaciji, menite da ste naredila vse?
-Zakaj ne bi verjeli, da vas nekje čaka nekdo s katerim boste srečna in ga ljubila?

Dejstvo je, da je bil vajin odnos usojen na propad; prepiri, prevare, laži. V vezi ste trpela, torej niste bila srečna. Resda je ljubezen slepa. Pravite, da ste ga ljubila, ampak kljub temu ste v odnosu trpela, torej vezi tudi daljnoročno ne bi uspela. Prav ste ravnala, ko ste se odločila, da jo prekinete. Verjamem vam, da vas boli, bolečina ob strtem srcu je neprimerljiva z drugimi. Ampak rek pravi, da čas celi rane in res je tako. Od prekinitve vaše veze je minilo šele dva meseca, kar je zelo kratko obdobje, vendar bo sčasoma bolečina popuščala.

Posvetite se sebi in svojim prijateljem, skušajte preusmeriti misli, naredite kaj zase. Ne zapirajte se vase s svojo bolečino, skujšate jo usmeriti navzven; govorite o njej s svojimi bližnjimi, prijatelji idr.

Srečno!

Petra, ŠENT

vedno bolj sem prepričana,da bom ostala sama.vedno.zakaj?nihče mi ni po godu,nočem ob sebi nobenega drugega,nihče mi ni všeč,nihče me ne privlači.spremenila sem okolje,si dobila novo službo,predvsem delala na sebi,hodila na fitnes,aerobiko,se ukvarjala s športom,spoznavala nove ljudi,se nisem zapirala med 4 stene,nisem bila doma.vedno sem se z nekom pogovorila,ko mi je bilo težko,vedno so me poslušali,jokala sem,nisem zadrževala bolečine…sama sebe sem prepričevala,da idealiziram neko vezo,ki nikoli ni bila to kar bi si želela.vendar si ne morem več lagati.on je še vedno v meni.še vedno ga čutim.nekaj me veže za njega,pa bi se rada osvobodila,pa še ga kar ljubim.resnično ljubim.pa me je strah,da bo ostal za vedno v meni in da ne bom spoznala drugega.vedno sem bila polna upanja,optimizma in si mislila ah pa sj bo.ampak tole se že vleče.pa se ne želim predajati temačnim mislim in depresiji,vendar včasih ne najdem poti.res ne.in mi je tako hudo,da bi samo zaspala za par let in se zbudila brez bolečine.čas baje še kamnu spremeni obliko,vendar trenutno ne vidim v prihodnosti,da bi bila z nekom drugim še srečna.ne vidim,pa če še tako želim.ne verjamem in ne upam več.žal…srce ima svoje razloge o katerih pamet ne ve nič…