Poročena sem 10 let, z možem, ki me je varal, me vara, me ne spoštuje, itd. – skratka, ni stvari, zaradi katere bi ostala z njim. To vse vem, z njim sem samo zato, ker mi je tako bolj udobno (imam rešeno varstvo za najina otroka, nimam dovolj visokih dohodkov, da bi si lahko privoščila najem stanovanja, ker bi se ob ločitvi morala jaz seliti, poleg tega pa mojemu soprogu ni do ločitve, ker me je verjetno navajen, kot je navajen svojega najljubšega fotelja, on pa pravi, da me ima po svoje rad, le da je on tak tip, lovec…saj človeku gre ob vsem skupaj kar na smeh). Veliko sem pretrpela zaradi njegovega egoizma, pripovedoval mi je celo o vseh svojih avanturah, teh ni skrival ne pred mano ne pred drugimi ljudmi in si je zaradi tega celo mislil, da je pošten (ker je pač takšen, kot je, in tega ne skriva). Kakorkoli, po tako dolgem času sem postala na njegov način življenja kar imuna. Vseeno mi je. Jezi me le to, da me imajo ljudje za neumno, ker ne odidem, ampak taka je pač moja računica. Zaenkrat.
Zanima pa me nekaj drugega. Všeč mi je trener mojega sina. Vem, da sem tudi jaz njemu všeč. Vendar pa ne more direktno z besedo na dan, ker misli, da sem srečno poročena. Jaz pa mu tudi nočem pokazati, da me zanima, ker je – prvič: trener mojega otroka, in drugič: jaz sem vendar poročena! Slepa ulica. Ni mi do resne zveze, ne z njim ne s komerkoli drugim (če bi se že razvezala, bi živela sama do konca svojih dni :-))). Vendar pa premišljujem o tem, da življenje polzi mimo mene in menda sem tudi jaz upravičena do kakšnega drobnega užitka, do malo sreče, vznemirljivosti. Kako naj poročena ženska pokaže, da je pripravljena “prešuštvovati”???

Tuja,

tvoj razume je kar na pravi poti in realen, pač nimaš možnosti in si se zaenrakt tako odločila. Nisi neumna, še zdaleč ne, pa naj govorijo kar hočejo, ti delaj tako kot misliš, da je prav zate.

No in isti stavek, bi ti lahko povedal za tega trenerja, kaj narediti in kako. Rada pa bi rešitev in odgovor, kako pokazati, da si želimo prešuštvovati. to bi verjetno pasalo marssikomu, da bi vedel, vendar je pristop napačen. Ja, ti imaš svoje razloge, drugi pa bi pa ne vejo kako. Tako kot imaš razlog, da še vedno vstrajaš pri njemu, tako imej razlog, za kakšno ljubezensko razmerje z trenerjem, saj ni potrebno, da ve, da bi rada samo sex, a kaj drugega pa ne vidiš v njemu???? Se pravi bi ga rada samo malo izkoristila, kaj pa če je on popolnoma tak kot tvoj mož???

kot sem rekel, imašzdravo pamet in naredi tako kot meniš, da je najbolj prav zate in ne zato, ker bi rada komu dala kontro.
Da pa ti samo namignem, povabi ga na kavo in ga vprašaj kako kaj tvoj sin. vse ostalo pa pride samo od sebe.

In nikar ne reci nikoli, ampak pusti času svoj čas in bo pokazal kje je tvoja pot, pa naj bo kakršnakoli že.. če bo bo, če ne pač ne. Kako pa naj vemo, če ne poiskusimo.

primož

Ostati v zakonu izključno zaradi računice, brez ljubezni in spoštovanja, je zame hujše zlo od početja tvojega moža.
Jezi te, kaj si mislijo o tebi drugi, a bolj bistveno je, kaj si misliš o sebi sama. Imaš lahko sploh še dobro mnenje o sebi, se lahko ceniš? Je tvoje samospoštovanje res tako na dnu, da je to zate edina rešitev? Tvoj zakon in tvoje življenje je laž. In kakšno življenjsko doto daješ svojima otrokoma?

Slepiš se, da iščeš samo bežne trenutke užitka z nekim trenerjem, v resnici pa si blazno želiš PRAVE LJUBEZNI, iskrenosti, spoštovanja, vsega tega, česar nimaš in kar vsi v življenju krvavo potrebujemo, tudi ti, predvsem ti.
Se ti zdi, da si tega ne zaslužiš? Da tega nisi vredna?
Si se res tako ‘stran vrgla’?

Se popolnoma strinjam. Ne bi se smela spoštovati in se ne spoštujem, glede na to, da računam pri takih stvareh. Kadar mi bo kdo razložil, kako naj z 80.000 sit dohodka plačujem najemniško stanovanje, stroške, hrano, oblečem otroka in jima omogočim kolikor toliko normalno življenje, takrat se bom takoj začela ceniti in bom naredila odločilen korak. Do takrat pa bi nastradali samo mi trije – moj možiček bi užival kot do sedaj, stanovanje bi mu ostalo, preživnine ne bi plačeval (to mi je že povedal), jaz in otroka pa bi spali na klopci v parku – vse v imenu ponosa. Mogoče je večini žensk res do tega – meni ni. Če bi me pretepal, mene ali otroka, O.K., bi se zadovoljila tudi z materinskim domom, le da bi živela v miru. Tako pa…
Res pa je, da si v bistvu želim prave ljubezni – ta fant je inteligenten in duhovit, pri njemu sem našla vse lastnosti, ki me pri moškem privlačijo. Ne gre mi za seks. Škoda, da ga nisem spoznala pred desetimi leti :-))). Zdaj pa si ne morem kar predstavljati, da bi zaradi mene sprejel še odgovornost do dveh tujih otrok…
Sem pač tolk neumna, da svoja čustva in potrebe postavljam na stranski tir in mi je največ do tega, da svoja otroka porivam naprej…

jaz te ne bom grajala… tvoje početje razumem bolj nek način vračanja milo za drago. Pa ne samo možu, pač pa moškemu svetu na splošno, saj se sploh ne vprašaš, ali boš trenerja s tem morda prizadela.

ok, to, da si se odločila ostati z možem zaradi računice, je zelo razumska odločitev. Morda se nekaterim zdi vsega obsojanja vredna, vendar pa ima neko logiko. In konec koncev… če te že mož tako ponižuje..imej vsaj kaj od tega. Vendar pa bi na tvojem mestu počasi delala na tem,da se enkrat dejansko ločiš od njega in zaživiš samostojno …in sama, če ti tako paše.

Glede na “kletko” v katero se zapiraš s tem, ko še ostajaš z možem, pa tako… svetu ponujaš sliko srečno poročene ženske. In takim ne pritiče varati, kajne. Kaj pa, ko bo ta svet zvedel, da srečno poročena lubimka s trenerjem svojega sina? Takrat te bodo šele zalivali z gnojnico.

Draga Tuja,
zaradi tega, ker celo obdobje odkar si z njim hodiš po kolenih boš celo življenje potlačena, nesrečna, manjvredna, nespoštovana…..in še kaj bi se našlo.
Zakaj že vendar ne narediš nekaj zase?????Poberi se že.
Ni problem samo v tvojem možu ampak tudi v tebi. Da sama sebe in svojih otrok ne spoštuješ tudi toliko ne, da te nekdo tlači in zaničuje v pričo vseh, ne vem…..
Življenje je tako kratko. Naredi že vendar nekaj zase in za svoje otroke.
Nikoli ni prepozno!

Vso srečo! Upam, da jo nekoč nekje vseeno srečaš!

Draga Tuja,

malo mi je žal, ker sem te tako napadla, vendar sem te hotela zdramiti iz brezupa. Še vedno bi ti rada dopovedala, da morda le obstaja boljša rešitev za tebe od sedanje, ponižujoče.
To, da mož ne bi plačeval preživnine, je iz trte izvito, saj vendar imamo zakonodajo, ki to ureja, in službe, ki to izterjajo, vsaj jaz verjamem, da je tako. Poleg tega tvoji nizki dohodki niso nujno nekaj nespremenljivega, lahko bi naprimer začela študirati ob delu ( imaš urejeno varstvo za otroke) in ni vrag, da si ne bi izboljšala standarda v doglednem času.
Kakorkoli, poišči kakšno rešitev, ki ti bo kazala na boljši jutri. Hočem ti povedati, da se poskusi malo postaviti na svoje noge, da ne boš v tako obupni odvisnosti od tvojega playboya.
Glede trenerja pa tudi ne meči prehitro puške v koruzo ( seveda, če je prost). Ni nujno, da so otroci ovira. Vendar pa ne išči rešitve v novi odvisnosti, poskusi postati bolj samostojna.
Želim ti vse dobro, iz srca.

Samo, da se ne boš v jeseni tvojega življenja spraševala, kaj si imela od tega življenja. Življenje je tako kratko. Živeti ga začni.
Imej vsaj toliko rada sebe in svoje otroke, da se umakneš in ne dovoli, da te celo življenje nekdo tlači in dobesedno zaničuje ti pa še vedno hodiš po kolenih.
Naredi že vendar usodni korak in se poberi iz tega bednega življenja.
Začetek bo težak. Vendar, boš videla, tudi zate bo posojala sreča.

Srečno!

Pa kaj je z vami ljudje. Tuja vas ni vprašala za komentar o svojem življenju ampak za to kako se približati fantu kateri ji je všeč.
Mislim tuja, da imamš popolnoma prav da se ne ločiš.
Kar pa se trenerja tiče pa kar veselo na delo. Če sta si všeč ne bo nobenih ovir bosta že našla skupni jezik. Prvo kakšno vabilo na kavico in potem naprej. Kasneje mu seveda poveš kakšna je situacija in mislim da se bosta vidva odločila kaj in kako naprej.
Pa še to če tvoj mož lahko to počne potem lahko počneš tudi ti!

Bom puskusil bit direkten.
Tuja, vzem en velik zalet pol se pa v zid zalet. Pa deli tako dolgo, kolikor dolgo ti bo pasalo, ko ti pa ne bo več pasali, pa povabi trenerja na kavico!!!
Nekje sem prebral tole misel: ‘Čez 10 let ti bo bolj žal tisto, kar nisi naredila, kot pa tisto, kar si!’ Od takrat naprej, ko sem prebral to misel, je moje življenje boljše – takšno, kot si ga jaz želim. Če tudi ni ‘družbeno’sprejemljivo, naredim določeno stvar, KER JE MENI VŠEČ.

Glede tvojega moža: kupi si kamero ali pa diktafon in ga SNEMAJ. Ko se bosta ločila, ti bo vse prav prišlo – pa še tvoja računica se bo bolje izšla! Snemaj ga!!!

Ne znaš varati? Se boš že naučila. Jaz sem se tudi.

Moja zgodba je skoraj popolnoma enaka kot tvoja. Življenje brez veze. Brezvoljen varajoči mož, ki mi je rekel, da ga je skoraj razneslo, ko se je z drugo sparil, pa brezbrižnost, živeti drug mimo drugega, skupen je le še otrok, pa seveda spodnje perilo se še skupaj pere – kar je največkrat še edini dotik, ki ga dobim ………………..

Najprej se kako leto, dve, tri kesaš. Potem si na podnu popolnoma. Potem ti pa z nekega kota posije sonce – nekdo drug. Že sam adrenalin te popolnoma iztiri – ne veš kaj bi. Vrnili so se občutki, uufffff, ki jih ni bilo že 12 let. Kako prijajo duši…………..

Da ti ne utrujam več z mojo zgodbo – se opravičujem.

Če bi ga včeraj povabila na kavo, bi bilo že pozno.
Mogoče te bo na začetku malo vest pekla. Zdelo se ti bo mogoče, da te vsi ljudje gledajo in si mislijo: poglejte, tale je tista, ki je skočila čez plot, tale je, tale.

Pa ti povem nekaj: BRIGA TE ZA DRUGE !!!! MISLI NA SEBE !!!!
Jaz si vedno pravim: vedno sem na pravem mestu ob pravem času in tisto kar delam je prav – za mene seveda.

Zato uživaj, saj ne pravijo brez veze, da so prepovedani sadovi NAJSLAJŠI.

Povem ti pa še tole – mogoče bom zvenela malo nesramno – varanje nikoli ni rešitev problema. Se zgodi, da varanje probleme le še poveča.

Preveč si odvisna od svojega moža in moških na splošno… Lepo da vse delaš za otroka, ampak onadva bosta enkrat odrasla in takrat bo prepozno, da začneš gledati še malo nase…

Siser pa še en razmislek: kaj boš naredila, če bi na primer mož na svojih osvajalskih pohodih končno izgubil glavo in si našel drugo življensko sopotnico? Tudi to se pogosto zgodi. Postavi se v ta položaj in ko ga boš v mislih razrešila, bo to rešitev tudi tvojega problema, kaj bi bilo, č egreš stran od njega.

Zdaj pa tvoje vprašanje. Napisala si, da ne iščeš resne zveze, v naslednjem postu pa, da ne iščeš samo seksa. Kaj pa potem iščeš? Mislim, da potrebuješ ob sebi partnerja v pravem pomenu besede. Kar tvoj mož ni, še manj pa sinov trener, ki najbrž tako lepo gleda vse postavne mame svojih varovancev.

Računaj in črpaj iz lastnih virov in energije.

Lep pozdrav in veliko sreče.

Meni gredo pa mal na živce komentarji: Kaj se nič ne spoštuješ?Začni se že spoštovat! Naredi kaj zase in začni študirat ob delu, itd…!! Ja, vse uredu in prav, ampak, sej zato pa človek je v problemih! Zdej bi se moral še dodatno nespoštovat in posipat s pepelom, ker se ne spoštuješ, al kaj!? Sej, tudi jaz sem, dokler nisem imela otroka (samohranilka ) imela v ustih polno nasvetov o samospoštovanju, dodatnem študiju, strašnem ukvarjanju z rekreacijo, smozavest, stiku s svojim bistvom ipd…potem pa vidiš da si čist preveč crknjen in da si pač tako psihično ustrojen, da lezeš v probleme. Razumem te da se ne ločiš. Morda se enkrat boš. Vsekakor ti ne bo lahko. Zaradi vseh, tudi moža in otrok, pa naj še tako svetujejo, da se požvižgej na vse skupej. Važno, da si povedala sebi. Svoj problem, tudi s trenerjem, boš pač reševala po svojih zmožnostih, zavestnih in tistih, globoko v tebi skritih. Fino je, da si močna, mislim pa da sama svojo pot že živiš.