Nevem ali sem na pravem forumu ali sem že zrela za psihiatra, ampak tale moj problem me tako mori.Res bi vas prosila za kakšen nasvet. Imam taščo, ki je nekako ne prebavljam.Imam hčerko staro 3,5 leta, ki do sedaj tašče ni marala, nevem zakaj in se tudi nisem veliko obremenjevala s tem. Ona pa je bila ful ljubusumna in je vedno jo skušala podkupiti s čokoladicami itd.No imam pa še eno hčerkico, ki je stara 1 leto, ona pa taščo obužuje. in kaj je tukaj problem boste vprašali? Njeno obnašanje, da ko pridem po njo, jo sploh noče iz rok izpustiti in njene izjave, lej ko sploh noče k tebi…No hotela sem še povedati, da jo je starejša hčerka sedaj tudi vzljubila in ,da jaz sploh nisem vesela, zdi se mi, kot, da mi hoče vzeti te otroke.Tavelka bi rada sedaj kar tam spala, mene pa trga od ljubusumja, kar tresit se žačnem, srce mi začne noro razbijat in se komaj umirim.Zakaj sem tako ljubusumna ali preveč ljubim svoje otroke? Res, da se je ta večja hčerka naju držala do 3 leta in nikamor ni hotela, zdej pa kar naenkrat bi kar drugje bila. Ko omeni njeno ime,me kar zbode pri srcu, kar slabe volje postanem, pobere mi voljo do življenja. Nammesto, da bi bila vesela, da se tako razume z babico, si jaz ne morem pomagat. Zdajle, ko vam tole pišem je pri njej, jaz pa se kar tresem od nevem česa.dajte mi kaj napisat, kako naj drugače to sprejmem, saj bom morala še dolgo sodelovati z njo in me to čedalje bolj razžira.Zdi se mi , da je ves čas hotela tekmovati z menoj in , da sedaj je pa zmagala.

Spoštovana All,

ne, niste “zreli za k psihiatru”, temveč se vam je zgodila le (najmanj) ena krivica, predvsem kar se tiče vašega materinstva oz. razvrednotenja njegove vrednosti, pa tudi kar se tiče vašega partnerstva. Kar čutite, je vse na mestu in zagotovo prav čutite! (“zdi se mi, kot, da mi hoče vzeti te otroke”) Človek ne more narobe čutiti, ampak so občutki vedno resnični. Vaša 3,5-letna hči vam je odpor do stare mame iskreno pokazala (ker je to tudi čutila), le da je vi niste vzeli zadosti resno in si niste dovolj zaupali. Otroci so vedno 100% iskreni. Če je vaša starejša hčerka odkrito zavračala staro mamo, pomeni, da je bilo v tem odnosu za vašo hčerko nekaj čisto nesprejemljivega, prisiljenega, neiskrenega, zlaganega, odveč…, torej je bila stara mama neiskrena do vaše hčerke. Otrok to zelo dobro čuti, ne zna pa tega pojasniti, ubesediti ali se zaščititi. Tu potrebuje odločne starše, ki jo bodo resno vzeli in ji verjeli ter jo zavarovali, če bo potrebno. Že sami ste večkrat poudarili, kako nevzdržno vam je že ob misli na taščo, koliko jeze in besa lahko ob njej začutite (“kar tresete se”), si lahko predstavljate, kako neznosno je bilo vaši hčerki, le da ni imela izbire (se je vdala), medtem ko jo vi imate. S tem ko vam tašča “jemlje” otroke, s tem vas vsakič razvrednoti v vašem materinstvu, vas ne spoštuje, zato pa se vam že dobesedno “meša” od vsega tega kaosa. Kar pomeni, da so občutki (bes, sovraštvo in hkrati nemoč) v vas tako neznosni, da se niti pomiriti ne morete. Poleg vsega pa se te ženske (oz. nekdaj svoje matere) grozno bojite in ji nevede dajete moč, da ji uspe čisto vse, kar si želi.

Kje je vaš partner oz. mož v vsej tej situaciji? Kje je on, ki bi vam moral biti nujno v oporo in varnost? On je edini, ki ima tukaj moč, da nekaj naredi v odnosu s svojo materjo. On bo moral kot oče in mož prevzeti svoj del odgovornosti in urediti odnose s svojo materjo, saj vaši poskusi v takih primerih ne bodo nič kaj učinkoviti. Nujno se boste morali pogovoriti z možem o vsem, kar se dogaja glede vaše tašče in vajinih otrok. Ko boste vi razumljeni in slišani z njegove strani, vam bo varno in si boste lahko bolj zaupali, da ste v redu mati, žena in ženska. In ko se boste sami zmogli v življenju postaviti zase in si bolj zaupati, boste to lahko omogočili tudi vašima hčerkama (sicer ne). Če boste v vsem tem naprej ostajali sami, brez da bi mož vedel ali vas ne-podprl, se zadeva ne bo uspešno razrešila. Ne pozabite: vi ste mati obeh hčera, tega vam nihče ne more vzeti (sploh pa ne tašča, ki je še bolj prestrašena, kot vi), zato se odločno postavite zanju in jima sledite, kot onidve želita.

Želim vam mnogo poguma in trdnih odločitev.

Imam že čez 4o let, 3 otroke in veliko izkušenj s taščo in mamo.
Ko sem po porodniškem dopustu začela delat, mi je prvega otroka pazila mama, ker živimo v isti hiši. Velikokrat sem se počutila kot čarovnica, ker otrok enostavno ni želel k meni in bi bil najraje kar pri babici. Potem je prišel drugi otrok in nato še tretji… Vedno je otrokom govorila o naju z možem samo slabe stvari, da bi se obrnili od naju. Na srečo otroci sami čez čas pridejo do resnice. Tako, kot tebe sedaj krivica boli, tako bo nekoč njo resnica, kajti otrok prav dolgo ne bo mogla voditi za nos. Škoda se mi le zdi tega najlepšega obdobja, ki bi moralo biti srečno in veselo v vseh pogledih. Kako so mene bolele besede mame, ko je obsojala, koliko otrok imam in še in še. Tudi danes mi še velikokrat vrže pod nos, da je ona spravila moje otroke gor in ne jaz. Ona! To presneto boli!
Moj nasvet tebi pa je, da skušajta z možem čimbolj kvalitetno zapolniti čas s hčerama, to je, da ste veliko zunaj, se igrate skupaj, itd.
Do tašče bodi vljudna in prijazna, ji pa na samem zaupaj to svojo stisko, če je seveda čuteča ženska.
Lp

Ja, zakaj ene ženske to delajo? Ko sem bila majhna, je moja babica, mama moje mame, tudi slabo govorila o mojem očetu. Jaz sem pa potem to povedala mami, ker mi je šlo na živce.

Spoštovani,

kadar stari starši slabo ali zaničevalno govorijo otrokom (oz. vnukom) o njihovih starših, je to izredno krivično predvsem do teh otrok oz. vnukov, pa tudi do “ta mladih”, ki so šele na pragu starševstva. Tega namreč noben otrok na svetu ne sprejema, saj ima vsak svoje starše rad, ne glede na to, kakšni so in kdo so. Starši so za vsakega človeka angeli – kar je tudi prav.

Zakaj stari starši tako govorijo? Zelo možno je, da so tudi sami v preteklosti doživljali nekaj zelo podobnega in gre torej za en ponotranjen vzorec, ki ga nevede ponavljajo v odnosih naprej. Ti (stari) starši se niti ne zavedajo, da to počnejo in koliko dejansko te “besede” mlade ranijo. To jim je namreč zelo domače in poznano ter iz tega razloga nič posebnega. Zato je dolžnost odraslih otrok (hčera ali sinov), da to vedenje ustavijo: tako da se na to zelo zrelo in odgovorno odzovejo ter o teh stvareh pogovorijo. Otroci se sami ne morejo zaščititi, zato so tu starši, da na to odreagirajo in jim verjamejo.

Vso srečo v družini želim.

To kar si napisala, je ena izmed značilnosti za t.i. nevrotike. Večina ljudi jih pozna kot strašno “fajn” osebe, tisti, ki pa imamo z njimi globji odnos, pa poznamo še drug obraz, ki ga večina ne pozna(to je značilno tudi za psihopate). Jaz bom to rešil zelo enostavno, če bom kdaj otroke imel, se razume. Moji starši enostavno mojih otrok ne bodo videli, pa bo mir. Nikomur ne bo treba poslušati, da je slaba mama, da ni vredu gospodinja, da je to narobe, pa jim ustrežeš in je čez teden ali mesec ta ta-nova stvar narobe (zelo pogosto imajo dvojne kriterije oz. jih višajo in nižajo tako, kot jim v dani situaciji prija), kaj šele, da bi ena majhna nemočna bitja prepuščal v “varstvo” potencialnemu nasilnežu. Mi niti na krat pameti ne pade.

Imam podoben primer s svojo prijateljico, ne s taščo in tudi ne vem, ali čutim prav. Sama imam majhno hčerko, prijateljica (ki je, ko sem bila še samska, zelo “visela” na meni) pa nima otrok. Zelo rada se ukvarja z mojo hčerjo, občasno mi to pride tudi prav, to moram priznat; vendar poudarjam, večinoma mi pomoč ponudi prijateljica sama (npr., jutri imam pa jaz čas, ali jo grem lahko iskat v šolo, da ne bo tako dolgo tam)… Skratka, že dolgo časa opažam, da mi ta prijateljica, vpričo hčere, očita, da nisem dobra mama, da ona bolje skrbi za mojo hči, namiguje, da sem malomarna (in s hčero tke nenkakšno “zaroto” proti meni).. Hčeri kupi kar se ona zmisli, je pa res, da jo ima hči rada…in je mnogokrat po njunem druženju nekako nastrojena proti meni. Prav pred kratkim je bila taka situacija, vendar sem pred hčero “požrla” besede, saj se mi zdi, da bi jo prizadela (kot sem že omenila, ima hči prijateljico rada)… Pa tudi opravičujem vse skupaj pred sabo – saj ni tako hudo, ona je pač taka, hči je pa le rada z njo.. itd. Povedala sem možu, ki je tudi mnenja, da je prijateljica manipulativna. Najraje bi prekinila stike, vendar pa se bojim, da bo hči prizadeta. Imate kakšen nasvet?

Spoštovana Zorjana,

zelo močno verjamem, da sami odgovor že poznate: čimprej se boste morali pogovoriti s svojo prijateljico – in to zelo iskreno. Vse, kar čutite v danih situacijah, vse, kar se vam prebuja na srečanjih z njo (odpor, jeza, bes), je vsekakor na mestu. Občutek imate, kot da vam želi “vzeti” nekaj vašega, kot da se bori za nekaj, kar je nedvomno vaše poslanstvo (hči je vaša in vi ste njena edina mati!). Poleg tega vas ne spoštuje, vas zelo prikrito ponižuje in vam vzbuja občutke nesposobnosti (kot kaže, je neuresničeno materinstvo bolečina vaše prijateljice). Tega prijateljice z veliko začetnico ne počno. Zato ste tako jezni nanjo, bojite pa se, da izgubite njeno pomoč. Je pa hkrati tu vprašanje, zakaj vi takšno ravnanje drugih dopuščate in ga ne ustavite (to je pa vaša odgovornost). Pogovorite se tudi z možem, da najdete in začutite oporo v njem, da boste zmogli vse povedati ter ustaviti nespoštljivo ravnanje. Če je vaša “prava” prijateljica, vas bo razumela in bo vajin pogovor prenesla zelo odrasl, odgovorno in zrelo (s tem pogovorom jasno tvegate njeno zavrnitev, najbolj pa se bojite njene užaljenosti in prizadetosti – slednje reakcije niso odrasle, temveč nezrele in manipulativne). Če jo res spoštujete, ji iskreno povejte, da se želite pogovoriti iz razloga, ker ne želite ostati neiskreni in v nedogled kuhati zamero ter tlačiti jezo, ki jo upravičeno čutite ob njej. Povejte ji, kaj vas prizadene, česa vas je strah (npr. njene zamere), kaj pričakujete in kje so meje. Če boste govorili o svojih občutkih, bo to varno. Zaupajte si in se odločite, kakšne odnose želite gojiti naprej. Uničujoči, nespoštljivi in neiskreni odnosi za vajino nadaljnje prijateljstvo niso obetavni. S tem ko se boste postavili zase in poskrbeli za svoje počutje, boste s tem hkrati nevede prenesli dober zgled vaši hčerki. Hči ima vašo prijateljico rada zaradi dobrin in želja, ki jih vaša prijateljica uresniči. Vaša hči pa je jezna na vas (“nastrojena”), ker si želi, da bi bili kot mati bolj odločni, da bi se bolj spoštovali in si bolj zaupali. Razmislite, kdo na tem svetu ima pravico, da posega v vaše materinstvo. Začnite se ceniti, prevzemite svoj delež odgovornosti in situacijo odraslo razčistite.

Vso srečo pri pogovorih želim.

Vidim, da je minilo že precej mesecev od zadnjega odgovora na to temo, vendar sem se kljub temu odločila, da bom nekje izlila vso svojo žalost, ki jo občutim danes.

Če bi mi še včeraj kdo rekel, da se bo to zgodilo, bi rekla, da laže, saj sem svojo taščo jemala kot svojo drugo mamo, v zadnjem času celo kot edino, saj mi je lastna mati zaradi nesoglasij pred časom obrnila hrbet in se ne razumeva niti malo… torej, kaj se je zgodilo… splet dogodkov, o katerih sedaj ne bom govorila, saj gre vendarle za internet,je pripeljal tako daleč, da me tašča meče iz svoje hiše. vse lepo in prav, če ne bi imela dveh zlatih otrok, brez katerih si ne znam predstavljati življenja, ona pa pričakuje, da bom šla kar sama brez njiju in moža. Zaradi njenega vpliva in znanstev se bojim, da bi ji celo kaj takega uspelo, da bi nekako moža preričala v to, da se loči in mi potem dobesedno “vzela otroke”. glede na to, da sem brez službe, saj sem še pred kratkim bila študentka, se tudi bojim, da bi ob morebitni ločitvi otroci bili dodeljeni možu, kar bi pomenilo, da jih ne bi več videla. Z besedami ne znam opisati, kako to boli in sedaj ob teh vrsticah mi spet silijo solze na oči. starejši otrk me sprašuje, kaj je narobe, da toliko jokam, vendar ga s temi rečmi ne morem obremenjevati, samo povem mu, da ga imam neizmerno rada in da naj tega nikoli ne pozabi. znašla sem se v tako brezizhodni situaciji, da niti misliti več ne morem, kaj šele živeti…

Spoštovana Jeannie,

zelo dobro vas lahko razumem v vaši stiski, v kateri se počutite čisto sami in nerazumljeni. Nihče od nas v resnici točno ne ve, kako težko vam je. Strah vas je, ker ne veste, kaj vas čaka, kako bo izgledalo življenje naprej, najbolj od vsega pa se počutite čisto sami. Poleg tega v možu ne najdete sočutja, opore in razumevanja, ki bi jih zdajle najbolj potrebovali. Ne le zdajle, ves čas, odkar sta se odločila, da bosta življenje nadaljevala v dvoje. V nasprotnem gre za čisto nezaupanje med vama in ostajata vsak na svojem bregu. Zato sta oba prestrašena, negotova in nemočna, brez moči in brez upanja.

Dogaja sem vam mnogo krivic. V kratkem ste doživeli precej zavrnitev, zato je bolečina toliko večja. Najprej vas je v stiski “(za)pustila” mati, nato še tašča, pred tem pa verjetno tudi vaš mož, ki bi vas pri vsem nujno moral podpreti. Ker se sam svoje matere (vaše tašče) neznansko boji, čeprav je podzavestno nanjo ne le jezen, temveč jo celo sovraži zaradi vseh krivic, ki jih je ob njej doživel, ženske ne bo podprl. Tudi vi ste izgubili zaupanje v žensko (mater) in davno tudi v moškega (očeta). Nekje globoko v sebi ste tudi vi zelo jezni na svojo mater, to jezo pa ste najverjetneje pogostokrat izrazili v odnosu s taščo, ker je bilo bolj varno in ker ste bili večkrat v stiku z njo.

Ne vem, kako jezni morate šele biti na svojega moža, s katerim ostajata precej razdvojena, čeprav se imata v resnici še vedno zelo rada. Obema je težko in oba je strah. Pred vašo taščo bi absolutno moral odločno nastopiti vaš mož, saj bi s tem poskrbel najprej zase (in premagal strah pred njo ter si tako povrnil samozavest), pa tudi za vas oz. družino. Namesto njega tega žal ne more narediti nihče. Ne vem, kakšen je vaš trenutni odnos z možem (najbrž zelo nezaupljiv), a to je eden od načinov, kako pridobiti moč nazaj in si povrniti upanje za naprej. Z možem bi se morala iskreno pogovoriti o tem, kaj se dogaja med vama, kako sta drug z drugim, kje sta se izgubila in tudi o vseh občutkih, ki vaju spremljajo (koliko sta jezna drug na drugega, kaj pogrešata, kaj bi si želela…). Če sta zmožna slišati in razumeti drug drugega (in se ne le obsojati, si očitati, iskati krivca…), vaju bo to zbližalo in sprostilo. Če takšni pogovori niso možni, se lahko vključite v terapevtski proces ali kako terapevtsko skupino, da boste celotno sliko bolj razumeli. V vsakem primeru potrebujete oporo, nekoga, ki mu zaupate, sicer vam bo še težje. Ker ste odrasel človek, ste odgovorni za svoje življenje in da stanje, v katerem ste, spremenite ali izboljšate. Danes lahko. Če vas je glede skrbništva otrok zelo strah, se lahko o posledicah morebitne ločitve o tem pozanimate pri ustreznih strokovnjakih (to pomeni odgovorno ravnati, saj s tem ko imate nekaj informacij, lahko zmanjšate lastno negotovost in strah, kar je dobro za vaše materinstvo in samozavest nasploh).

Želim vam vse lepo in mnogo pogumnih korakov naprej. Srečno.