Pozdravljeni,
imam težavo. In ni majhna. Stara je že skoraj 40 let, tako kot jaz. Postala sem neutolažljivo žalostna. Ne vidim več nič lepega, ne najdem motivacije za naprej, jočem, stresam jezo (ki to ni) na svoje najbližje. Krivim jih za vso mojo nesrečo, in ne znam sama iz tega začaranega kroga.
Moja zgodba je dolga in zapletena. Sama se popolnoma zavedam, da je to skupek mojega relativno zakomliciranega življenja do sedaj. Vendar pa kljub moji notranji želji, da bi rada bila bolj vesela in vedra v življenju, kljub zavedanju, da imam pogoje zaradi katerih sem lahko srečna, ne kontroliram teh občutkov.
Od 5 leta starosti sem odraščala samo z mamo. Ločila se je. Očeta sem imela zelo rada, vendar je to z leti postala tabu tema. Še vedno ga pogrešam, vendar sem to zaradi življenja, ki teče dalje dala na stran in se nehala s tem ubadat. Mama se je kasneje poročila, v moje življenje je vstopil očim. Bil je prijazen in nudil mi je vse. Več kot sva si lahko samo z mamo do takrat privoščili. V moji puberteti je postal posesivno zaščitniški do mene. In njegova kontrola mojega življenja je postala zame prenaporna. Posledica je bila – postala sem “težavna najstnica”, vsaj po besedah mojih staršev. Sama se sicer nikoli nisem dajala v to kategorijo najstnikov. Nisem poskušala alkohola, nisem poskusila cigaret, droge sploh nisem vedela kaj so, in tudi spolnost mi je do konca srednje šole bila povsem tuja tema. Tako da….”težavna najstnica” je bila samo stereotipna prispodoba mojih staršev, ki so padli v kolesje sodobnih staršev, ki se vsepovprek pogovarjajo o težavah svojih najstnikov. Pa so šla mimo ta leta srednje šole. Zaključila sem jih zelo uspešno. Zaradi trme – hotela sem dokazati da nisem tako zanič najstnica – sem zaključila šolanje z odliko. Zaradi tega uspeha sem se celo izognila maturi. Bila najuspešnejša učenka na šoli (do takrat od prvega razreda osnovne šole nisem bila odlična nikoli).
A to je bilo to. Ko sem to dosegla, sem nadaljevala delo v družinskem podjetju. Starši me nikoli niso vzpodbujali, da bi nadaljevala šolanje. O kakšni fakulteti pri nas doma ni bilo nikoli govora, tako da mi je bilo to nekako odvzeto kot možnost. …. Niti zavedala se nisem dobro, da bi lahko študij nadaljevala. Seveda bi morala zaradi tega v prestolnico, o čemer pa takrat pri nas doma ni bilo govora. Pa nismo bili brez denarja…..kje le…že v tistih časih smo bili privatniki. Finančnih možnosti sem imela več kot dovolj.
…. no skratka leta so tekla….. delala sem vsak dan….nakar sem ugotovila da bi pa jaz lahko počela kaj kar mene veseli. In sem šla ….s trebuhom za kruhom. Seveda sem našla motivacijo in korajžo v nekem dopoldnevu, ko sem se z mamo sporekla v našem podjetju. ….
Svojo sanjsko službo sem dobila takoj….še tisto jutro. Imela sem pač nekaj sreče….in od takrat naprej sem našla nek smisel v življenju. Delala sem kar sem želel, bila za to plačana. Počasi se je nabralo za prvi polog za avto. In kupila sem si svoj avto. Zgledalo je kot da mi bo osamosvojitev uspela. Nisem pa še mogla na svoje v svoje stanovanje. Pojavil se je fant. Bil je starejši, in že osamosvojen. Želja po tem da odidem od doma – proč od staršev je bila pri meni velika. In s tem fantom sem se v 1 mesecu toliko zbližala, da sem se lahko preselila. 8 let sem vlagala v to zvezo. Skupaj sva ustvarila podjetje, dobro blagovno znamko, ki je bila zelo zaželena in prodajana. Zveza je škripala. Nisva se ujela v mnogih pogledih. Bil je zelo ambiciozen, premalo ljubeč, jaz pa sem mu to dala vedet na vsakem koraku. Zveza je razpadla. In z zvezo je šlo tudi 8 letno vlaganje vanjo in ves trud ki sem ga vložila v skupni posel. Prodal je podjetje, pobasal denar in odšel. Ostala sem sama čez noč. Imela sem samo en star avto in najemnino za garsonjero. Nov polom. Bila sem na koncu. Ostala pa mi je še ena stvar. Kljub skupnemu podjetju, sem honorarno uspela obdržati stik z mojo ljubeznijo – delom ki sem ga opravljala predano. In to je bila moja bilka rešitve s katero sem se v 1 letu potegnila iz žalosti.
Prišel je nov partner – povsem drgačen od prejšnjega. Ljubeč, pozoren, željan družine a povsem neambiciozen. Lahko bi rekla navaden Slovenski zapečkar – sam da je doma pod kontrolo, žena, otroci, kosilo, polikano, toplo….ampak to mi je takrat pasalo. Rabila sem nekaj trdega, stabilnega. Imela sem svoje ljubljeno delo, njega ki me neskončno imel rad. Zdelo se je popolno.
S tem partnerjem sem še danes. Od takrat je minilo 10 let. Imava prisrčnega zdravega otroka (6 let). Partner je pozoren kot je bil pred leti (kar je bolj redkost), imava stanovanje brez kreditov. Finančno stanje je v tem trenutku bolj slabo….a z razumevanjem se da vse potrpet.
Hja….lepo bilo če bi tudi moji možgani to tako razumeli.
Jaz sem v teh 10 letih povsem izgubila stik z delom, ki ga ljubim. Spet okoliščin, polen pod noge in še marsikaj se je dogajalo. Povsem se mi je sesulo po rojstvu otroka, ko so me zlahka nadomestili z bolj »ambicioznimi« sodelavci. Težko sem to sprejela. Poporodna depresija je bila huda. Komaj po letu in pol sem šla do zdravnice in ji povedala da težko shajam sama s sabo. Tega dela, zaradi bojazni pred razočaranjem nisem več iskala. Ko sem prišla do specialista (psihiatra), bil je star in že v penzionu, mi je postavil diagnozo da nisem samomorilsko nagnjena in da nisem depresivna ampak samo predebela. Rekel mi je da drugi to rešijo tako da se pogledajo v ogledalo in naredijo spremembo v glavi potem pa še na telesu in je to to. No k temu psihiatru nisem več šla. In opustila sem misel, da bi sploh še obiskala psihiatra.
Nakar je moj otrok potreboval neko pomoč specialista zaradi neke manjše težave. Dobila sva kontakt vedar je bila zadeva plačljiva. Cena ure ni bila visoka. A si je ta specialist vzel čas in analziral tudi in predvsem mene. Zmenila sva se, da tudi jaz obiskujem prihoterapijo…..a se na koncu ni izšlo. Poleg tega, da mi je bilo iz tedna v teden bolj mučno (odpirale so se zgodbe iz preteklosti, ki pa jih nisem dobro prenašala. Stanje se mi je drastično poslabšalo.), pa mi tudi finance niso dovoljevale več obiskov. Morala sem nehati. Sicer bi zadevo z veseljem nadaljevala, a moja družina je zaradi tega zelo trpela. Cele dneve sem jokala, in samo premlevala, kaj je bilo, kdo sem, kaj sploh hočem…. če bi bila sama brez družine, bi morda šla do konca te terapije. Tako, pa sem raje opustila.
Pred nekaj meseci se je zgodil čudež. Poklical me je direktor podjetja, za katero sem nazadnje opravljala moje »sanjsko delo«. Želel me je videt, razčistila sva za nazaj in ponudil mi je delo. Ponovno! Na novo! Bila sem presrečna! Dobila sem novo priložnost. Še enkrat lahko začnem. Počutila sem se kot, da je pripeljal mimo zadnji vlak. Imela sem pa to preklemano srečo, da sem lahko vstopila vanj. Ja … a hitro je bilo vsega lepega konec. Zadela sem ob sodelavca, ki ni kazal interesa sodelovanja. Bil je mlajši od mene. Dobila sem nalogo, da ga vsega naučim. A bilo je preveč za njega. Ni želel, ni hotel. Sprejel me je z velikom odporom. Po treh mesecih sem bila poslana na eno relativno prestižno izobraževanje. Odsotna sem bila en teden. Dovolj, povesm dovolj da je moj mlajši sodelavec našel način in me izigral. Odpadla sem kot gnilo jabolko. Prišla iz izobraževanja in doživela hladen tuš. Sanje so šle po vodi. In jaz …. jaz sem tako zrušena kot nisem bila še nikoli. Ne zanam si pomagat. Od takrat sta minila 2 tedna. Vsak dan sproti se prepričujem da bom zmogla. A vsak dan sproti tudi padem dol. ….Napisala sem res dolgo zgodbo, ker res ne vem kje se lotit. Zavedam se da me ni potrl samo zadnji dogodek. Zavedam se, da je breme življenja ki ga nosim s seboj bistveno bolj težko. A kako se sama lahko motiviram. Kje naj najdem motivacijo.
Žal moram povedat, da v otroku je ne najdem. Ko pomislim na otroka, je edina misel ki jo imam. Bolje bi mu bilo če me nebi imel.
Žalostna sem zelo. In zadnje dni veliko razmišljam svojem koncu. Ni motiva za naprej, ni veselja, ni življenja.
Partner je ljubeč, a preveč monoton. Z njim je vsak dan popolnoma isti. Ne zgodi se nič. Poleg tega, je tudi brez službe in njegova dooolga doba brez neke resen zaposlitve me tudi že močno ovira.
Sama sem pozabila omenit, da v vsem tem času nisem tudi en dan ostala brez dela. Delam in se trudim za preživetje. To da sem hotela v delu še uživati pa je greh, ki me je stal mojega psihičnega zdravja.
Hvaležna vam bom za kakšno besedo, ki bi mi pomagala usmeriti mojo negativno energijo v kaj bolj pozitivnega. Hvaležna zares.

Pozdravljeni,

hvala za izčrpno sporočilo. Slišim, da ste doživeli veliko dogodkov, ki so večinoma povezani z izgubami – stik z očetom, niste se vpisali na fakulteto, odhod od družinskega podjetja, razhod s partnerjem, izguba skupnega podjetja, sanjska služba. Skušali ste se osamosvojiti in to storili z motivacijo in korajžo, ki ste jo dobili ob prepiru z mamo ter tako odšli iz družinskega objema?

Omenjate, da ste hodili tudi na psihoterapijo. Odpirale so se vam zgodbe iz preteklosti, ki pa jih niste dobro prenašali in stanje se vam je drastično poslabšalo. Normalno in pričakovano je, da s psihoterapijo prihajamo do vsebin, ki so bile prej v nezavednem, v psihoterapiji pa prehajajo v zavest in s tem tudi bolečina. Na nek način so te vsebine v nezavednem (vključno z bolečino), prisotne že prej, še preden jih ozavestimo, le da delujejo v nezavednem in tako nimamo vpliva nad njihovim delovanjem. Na ta način krojijo naše simptome in počutje. Pomembno je, da v psihoterapiji prihajamo do teh vsebin s tempom, ki nam ni preveč intenziven, ampak zmoremo prenesti vsa ta občutja. Morda bi lahko povedali svojemu psihoterapevtu, da vam je to preveč?

Normalno je, da v psihoterapiji občasno prihaja tudi do poslabšanja, vendar je to tek na dolge proge. V trenutku, ko imamo krizo in odpor do psihoterapije, ni čas za prenehanje, ampak razlog za nadaljevanje. Le tako lahko pride do sprememb – z vztrajnostjo in voljo. V nasprotnem primeru lahko zapademo v isti, stari krog slabega počutja in nezavedno ponavljanje podobnih življenjskih situacij.

V primeru, da imate samomorilne misli, nemudoma poiščite strokovno pomoč – psihiatrično in/ali psihoterapevtsko. Obstajajo tudi psihiatri, ki vas bodo bolje razumeli in vam pomagali do boljšega počutja.

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

Lep pozdrav in srečno,