ne znam reči ne
imam precej resen problem. ne znam reči NE. ne znam se postaviti zase, v trenutku ne najdem argumentov, čeprav čutim, da ni prav. postalo je precej moteče, ker so se me začeli v službi tudi vsi sposojati. delam po deset ur na dan. okoli me prinesejo ljudje, ki s prijazno formualcijo prosijo za pomoč. ne dolgo nazaj pa sme dobila razjasnitev, da z menoj ni treba na grobo, le reči mi je treba, pa bo narejeno. In sedaj so še bolj kot prej vsi medeni z menoj. ne rečm, dami to ugaja, vendar je postalo grozno. Imam občutek, da me imajo ljudje za neumno, ker ne znam reči ne.
Je res vse na meni, da postavim meje ali je to tudi del osebnostne integritete, da ljudi enostavno NE izkoriščaš? kje naj začnem z ukrepi? Naj se grem zdravit? Moj duševnost že precej trpi.
Hvala za odgovor.
Pejtrah!
Včasih je težko reči NE,da se ne bi dotični osebi zamerili,a včasih tudi nujno,da to rečemo,brez občutka slabe vesti.
Vprašajte se,koliko drugi kaj naredijo za tebe,ko jih prosiš,seveda če jih.
Zato ti ni treba iti na zdravljenje,če si boš prišla na jasno,da ni nič narobe,če zmeraj ne izpolniš vseh pričakovanj drugih,ki pa te ravno zaradi tega,ker si punca za vse, brez slabe vesti že preveč izkoriščajo.
Če se nekomu nekaj ne ljubi narediti,poreče,ah,saj bo Pejtrah naredila,pa še ugovarjala ne bo.Morda nekateri mislijo,da komaj čakaš,da kaj postoriš namesto njih.Poznajo te in vedo ,da si ustrežljiva dušica.Postavi se zase!
Enostavno se nasmehni in reči,(sam naredi,dovolj sem te razvajala,dovolj mi je tega,saj znaš sam,ja kaj sem ti pa jaz,za kakšno uslugo,pozabi name,potrudi se sam,znajdi se…).
Boš videla,kakšni izrazi bodo na obrazu in komentarji.Samo ne zmedi se in ne pusti se sekirati.
Verjamem,da se znaš postaviti zase,da zmoreš,če res hočeš-reči tudi NE!
Pa srečno!
V ozadju tega se skriva želja po ugajanju in biti sprejet. Bojiš se, da če boš rekla NE, da se boš ljudem zamerila in se bodo odvrnili od tebe.
Seveda je vse na tebi, da postaviš meje. Samo najprej moraš samo sebe malo spoznat, da se ne boš gledala samo skozi druge oči. Potem se pa bojiš, da te bodo ljudje ne imeli radi.
Ne rabiš neke hude terapije in zdaj delat cel cirkus iz tega; le dobro se zamisli: vsakič, ko rečeš ja, ne da bi to res mislila, zakaj to narediš? Ker hočeš ugajat, hočeš, da te oseba sprejme. V bistvu kupuješ naklonjenost.
V življenju moraš stati na lastnih nogah ter prevzemati odgovornost zase. Če ne znaš reči ne, potem tudi tvoj ja ni kaj prida. Oba se dopolnjujeta in zrela oseba uporablja oboje, po lastni notranji presoji.
Ne ukvarjaj se toliko s tem, ker to sploh ni bistvo; bistvo je, da si odvisna od drugih, da se gledaš skozi njihove oči, da ne stojiš na svojih nogah in najbrž se bojiš biti zapuščena, misliš, da če bo pa kdo odšel ali če komu ne boš všeč, si pa ničvredna. Ne poznaš se dobro,zato rabiš se ceniti skpzi oči drugega. Tu je problem, vse ostalo le simptom.
Draga Pejtrah!
Sprašujete, ali je del osebnostne integritete, da ljudi ne izkoriščamo. Menim, da so vsi tisti ljudje, ki so bolj čustveno in osebno zreli ter imajo prebujen občutek za druge, zelo pozorni na to, da drugih ne izkoriščajo in se trudijo ne prestopati meje odgovornosti v medsebojnih odnosih. Seveda pa obstaja tudi veliko ljudi, ki večkrat nimajo pravega občutka za soljudi in ki vidijo le sebe in svoje interese. Za svoje cilje so pripravljeni druge izkoristiti in zmanipulirati. V takih primerih je vsekakor naša odgovornost, da se zaščitimo, da drugemu damo povratno informacijo o njegovem ravnanju, da ne pustimo, da nas “pohodi”.
Najbolje je, da z ukrepi začnete pri sebi in se postopoma naučite postaviti zase in reči ne, kadar je to potrebno. Menim, da se ni potrebno iti zdraviti, temveč da pričnete z delom na sebi.
Raziščite, kaj vam preprečuje, da bi se v odnosih postavili zase in rekli ne. Ali vas je strah, da boste zavrnjeni, da bi se skregali, da vas bodo drugi imeli za sebično …? Razmislite tudi, kakšne škode in kakšne koristi vam prinaša takšno vedenje! Oboje ste navedli tudi v vašem pismu, škoda od neizrekanja besede ne je, ko pravite, da vaša duševnosti trpi, da delate po 10 ur in nimate dovolj prostega časa … Korist od nepostavljanja zase pa je v službi recimo ta, da so vsi medeni z vami in vam to ugaja, kot ste napisali v pismu. Mimogrede: kaj mislite, ali je njihova medenost res iskrena? Kaj ne gre v resnici za manipulacijo – z vami so prijazni samo zato, ker boste nekaj naredili namesto njih? Razmislite tudi, kaj je za vas bolj pomembno – škode ali koristi! Predstavljajte si, da se takšno vaše vedenje (brez besede ne) nadaljuje – kam vas bo to pripeljalo? To ozaveščanje vam bo dalo dovolj notranje motivacije, da boste v svojem vedenju res nekaj spremenili.
Predlagam, da si pri praktičnem delu na sebi pomagate s sprostitvijo ali z meditacijo, z afirmacijami (izberite si svojo, npr. Sem odločna in pogumna. Prav je, da se postavim zase) in z vizualizacijo: sebe vidite v domišljiji, kako izrekate besedo ne in ste pri tem samozavestni in odločni. Ko pa je zares treba reči ne, si pomagajte tudi s telesno držo. Poravnajte hrbtenico, dvignite glavo, ne bodite sključeni … Na ta način boste svoji notranji moči dali podporo tudi s telesom. Zelo praktična knjiga za delo na sebi, ki bi vam jo priporočil, je Pomlad duše (www.cdk.si/kp). Delajte predvsem na okrepitvi občutka lastne vrednosti – če boste notranje samozavestni, boste gotovo lažje rekli ne, saj vas ne bo strah morebitnih konfliktov in ne boste tako odvisni od pohvale ali prijaznosti drugega (o tem piše tudi Videa).
Pravite, da težko najdete argumente, čeprav čutite, da ni prav. Lahko preprosto rečete ne in vam ni potrebno razlagati z argumenti, zakaj ste se tako odločili. Lahko celo pojasnite, da čutite, da je prav, da rečete ne. Ni se vam treba opravičevati, če rečete ne.
Še nekaj drugih praktičnih napotkov, ki sem jih opisal tudi v svojem članku “Ne ni grda beseda” v knjigi Od čustvene inteligence do modrosti srca.
Naučite se malo počakati, preden odgovorite na prošnjo. Vzemite si čas, da boste premislili, ali prošnji želite ustreči oziroma ali je stvar sprejemljiva za vas. Recite: “Premisliti moram. Sporočila ti bom.” ali kaj podobnega.
Zavedajte se, da ko rečete ne, to ne pomeni, da drugega zavračate kot osebo, temveč da le ne morete narediti tisto, za kar vas prosi oz. je njegovo vedenje za vas nesprejemljivo. Skušajte razločiti človeka in njegovo vedenje.
Da boste zbrali pogum za težje ne-je, začnite postopoma. Najprej vadite odrekanje manj pomembnih uslug, ko ne tvegate veliko. Glavno je, da sami sebe slišite uspešno reči besedo ne. Počasi boste zmogli tudi v bolj zahtevnih okoliščinah. Večkrat ko boste izrekli ne, lažje vam bo šla z jezika.
Pomembno je tudi, da vztrajate. Ko ste enkrat rekli ne in postavili mejo, bodite pri tem dosledni. Če vas mučijo občutki krivde, se spomnite svojega namena – zakaj ste rekli ne. Ne opravičujte se za svojo držo in ne dovolite, da vas drugi izsiljujejo s prebujanje krivde v vas, s prilizovanjem ali čim podobnim. Ne pozabite, da s svojimi odzivi drugim ljudem sporočamo, kako naj z nami ravnajo!
Zavedajte se tudi, da se postavljanja meja v medsebojnih odnosih in s tem postavljanja zase ne moremo naučiti kar čez noč, temveč je potrebno kontinuirano delo na sebi. Gre namreč za preobrazbo naših vedenjskih vzorcev in lastnosti, ki vedno terja čas, trud, vztrajnost in tudi potrpežljivost s samim seboj. Če vas praktično delo na sebi mika, vas vabim tudi, da se nam pridružite v Šoli čustvene inteligence. Program 1. letnika se je sicer že začel, vendar je vpis še možen.
Želim vam veliko poguma in prave samozavesti!
Ne vem kaj je boljše, zameriti se, ali biti vsak dan izkoriščana, izčrpana, prizadeta, ker veš da daš vse od sebe in nisi cenjena. Ne nasedaj sladkim besedam, saj sama veš da niso iskrene.
Povej jim, da imaš svojega dela za osem ur dovolj in naj vsak opravi svoje delo, za katerega je plačan. Formula je zelo enostavna, le speljati jo je treba. Na prvo mesto postavi sebe!!!!