Spoštovani!

Mogoče boste rekla spet ena izmed mnogih žensk. Pa vendar. Stara sem 29 let. Poročena 5 let, mati 4 letnega sina. Z možem sva skupaj 7 let. na začetku vse lepo in prav. Kasneje problemi. Veliko je bil z doma, veliko tudi v vaškem “bifeju”. Nisem si znala predstavljati življenja brez njega. Veliko prejokala in prosila naj se spremeni. Po rojstvu sina so se začele resne težave – nerazumevanje glede varstva, če je otrok bolan ne rabi zdravnika, mora v vrtec – bo že, jaz sem trpela. Enostavna sta se pokazala dva svetova. Veliko sem jokala prve dve leti potem pa se mi je ustavilo. Enostavno sem otopela. Kar me muči je, da mož že dve leti ne spi v sobi, ampak na kavču, pravi da tam bolje spi. Spolni odnosi so enkrat na dva mesece ali na tri mesece. Ne zdi se mi to normalno. Ko pa si on zaželi je nujno potrebno. Trudim se, ampak enostavno ima človek kmalu dovolj prošnje. Sploh pa me boli, ko se v družbi pogovarjamo koliko seksa imajo doma sodelavke, prijateljice,… Vedno se bojim, da bom dobila to vprašanaj sama, ker bi me bilo sram odgovorit. Može je star blizu 40 let.

Mogoče samo vidim strah pa vendar prosim za kakšno mnenje. Hvala.

Spoštovani!

Odtujenost v spolnosti razumem kot posledico neke druge odtujenosti, ki se je zgodila pred tem.
Razmišljam o mnogih stvareh, ki so v igri v vajinem odnosu.
Mož je 10 let starejši od vas, ko sta se spoznala, ste bili vi zelo mladi. Že v tem je morda kakšna zgodba vajine navezanosti. Kako je bilo z vaše strani in kako z njegove?
Kako je bilo ob rojstvu otroka? Prej sta bila dva in je bilo razmerje vedno 1:1. Po rojstvu se trije nikakor ne morejo razdeliti, da bi bilo ravnotežje, vedno je 2:1.
Tu je verjetno veliko zgodb in veliko vprašanj, ki tičijo za tem, da nek družinski sistem in nek partnerski sistem funkcionira.
Kako se je v novi vlogi in z novimi odgovornostmi znašel mož, kako je sprejel vlogo očeta in kako ste mu novo vlogo omogočali z vaše strani?
In še veliko je drugih vprašanj, od vzorcev, ki sta jih prinesla, do pričakovanj – preveč, da bi lahko zajel vse možne vplive.
Slišim, da govorite o dveh različnih svetovih.
In, kar opisujete v nadaljevanju, razumem kot oddaljevanje in kot iskanje izhodov v odnosu (npr. umik iz skupne spalnice…). Pri tem gre za vzajemni vpliv, za nekaj, kar se ustvarja v vajenem skupnem vzdušju. Ne pa za krivdo ali napake na eni ali drugi strani.
Verjetno ima v vsakem svetu od vaju za vsakogar od vaju lastno vedenje nek smisel. Le za drugega je to moteče ali brez smisla.
V takih primerih je Imago dialog, ki ga uporabljam pri svojem delu, najbolj hitra in najbolj učinkovita pot.
Druga zelo učinkovita pot pa je trening Modri ključ, ki ga izvajamo pri Vezalu. Če si ogledate mnenja ljudi po treningu (na naši spletni strani), boste videli, da so šli ljudje čez skoraj enake zgodbe kot je vaša in na koncu uspeli najti stik in medsebojno bližino.

O vplivu medsebojnih odnosov in bližine na zadovoljstvo v spolnosti sem pisal v mnogih prejšnjih odgovorih na tem forumu.

Lep pozdrav,

Tu še nekaj manjka in je treba dodati: in s čim se je mož potrudil, da bi vašo novo vlogo (materinsko) omogočil z njegove strani?

Vse zgoraj našteto se sicer zelo lepo bere: ni krivde, za vsakogar ima njegovo vedenje smisel itd. Vendar za to konkretno situacijo, ki jo gospa ima – oprostite, no, vendar ali resno pričakujete, da bo mož, ki večino časa preživi v bifeju in na otroka ne da niti toliko, da bi ga kdaj tudi sam peljal k zdravniku, ko je bolan, in malo razbremenil ženo glede bolnišk za otroka – ali od takega moža resno pričakujete, da se bo po nekem čudežu toliko zbudil, da bo “ugodil” ženini prošnji, naj gresta na terapijo?

Da se razumemo: lahko bi ga spravila, če bi bila sama drugačna, ne more pa ga spraviti žena, ki je do zdaj samo prosila, jokala in naposled otopela. Taka žena bo še naprej jokala in moža še bolj utrjevala v veri, da je vse, kar je do zdaj počel, njegova sveta pravica. Spravila bi ga žena, ki bi se že takoj ob prvem nespoštljivem ravnanju do sebe razjezila in pokazala, da tega ne bo tolerirala. Edino v tem primeru bi ta konkretni mož to koknretno ženo morda – morda – slišal. Pa še to je vprašanje, najverjetneje bi ga lahko “zbudil” le kak ultimat v smislu ali terapija ali pa z otrokom odideva od tebe.

Skratka, ogorčena sem nad takim ravnanjem tvojega moža tako do tebe, kot do otroka, draga Ne znam naprej. Vendar pa ti povem, da jok in prošnje ne bodo rešili ničesar. Dati moraš jasno vedeti, da se s teboj in otrokom tako ne bo delalo. To, kar se ti dogaja, je nasilje nad teboj in otrokom in če že zaradi sebe ne zmoreš zbrati potrebne moči za jezo, zberi jo vsaj zaradi otroka – njega moraš zaščititi. Kaj pa se to pravi, “bolan otrok ne rabi zdravnika, mora v vrtec”! Starši smo DOLŽNI otroka peljati k zdravniku ob bolezni in vzgojiteljice bolnega otroka NISO DOLŽNE sprejeti v vrtec! Če tvojemu možu to ni jasno, pošlji k njemu kakšnega strokovnjaka s CSD ali kake druge uradne institucije, da mu malo obrazloži, kakšne so starševske dolžnosti. Za njihovo neizpolnjevanje v tem primeru lahko tudi kazensko odgovarja, kar daj mu to dobro vedeti. Daj mu vedeti tudi to, da se v primeru ločitve upoštevajo vsa taka zanemarjanja s strani starša, in vplivajo na marsikaj. In na srce bi ti položila: začni si že enkrat predstavljati življenje brez njega – ker zdaj ti je neskončno težje, kot bi ti bilo, če bi bila z otrokom sama. Morda bi srečala celo koga, ki zna žensko spoštovati, ne pa jo ponižati na raven spolnega objekta v smislu “enkrat na dva mesece ali na tri mesece – ko si on zaželi je nujno potrebno”.

Ali pa imate morda vi g. Vezal kak drug predlog za gospo, kaj naj naredi, da bi mož raje kot v bife hodil na terapije?

Spoštovani!

Hvaležen sem vam za napisano, saj ste pokazali, kako se postavijo meje – in to iz ženske strani, kar je najbolj dragoceno in uporabno.

Življenje v dvoje zahteva medsebojno prilagajanje in veliko sprememb. Ene spremembe gredo na »mehko«, druge je potrebno doseči »na trdo«. Ultimati pridejo na vrsto, ko gredo zadeve preko meje.
Strinjam se glede odgovornosti staršev. So še druge odgovornosti, tudi partnerske, kjer so preprosto nujne meje.

Druga plat je, da moramo znati meje najprej postaviti pri sebi. In ljudje, ki se tega niso naučili, imajo s postavljanjem meja – tako partnerjem kot pozneje pri otrocih – veliko zadreg. Vaše razmišljanje lepo pokaže, katera prepričanja so podlaga temu, da se zavedamo, kje so meje in kako se postavimo zanje.

Še enkrat hvala in želel bi si še več podobnih izkušenj iz življenja!

In morda še opomba – življenje v partnerski skupnosti in življenje v družini potrebuje zelo veliko veščin in pogojev, da poteka funkcionalno. In vsi vplivi se med seboj prepletajo, zato je nemogoče v vsakem odgovoru zajeti celotno širino in pestrost teh vpivov. Gre pa za to, da je vsak odnos stvaritev (soustvarjanje) vseh, ki v njem sodelujejo. In ljudje izven tega odnosa lahko sicer sporočajo svoja mnenja in posredujejo informacije, vendar spremembe v odnosu se dogajajo le znotraj odnosa.
Drugo pravilo pa je, da sprememba pri enem vedno vpliva na ravnovesje ali neravnovesje funkcioniranja. In na ta način so lahko ultimati ob postavljanju meja učinkovit pristop, ki pa je šele prvi korak na poti do spremembe.

Lep pozdrav,

dr. Albert Mrgole, sistemski družinski in Imago terapevt
Zavod Vezal Kamnik
[www.vezal.si]