Vse življenje sem bila zelo zaupljiv človek, dejansko sem živela v svojem malem svetu, kjer se z ljudmi, ki jim ne bi mogla zaupati, sploh nisem srečevala. Služba je bila prva preizkušnja, a sem jo prestala in danes znam dobro “voditi to igro”. Zataknilo se je pri partnersvu. moj prvi fant me je pustil zato, ker je bil že pol leta v vezi s svojo ljubico. Ob slovesu mi je priznal, da je bil z mano le, da bi prebolel prejšnje dekle. Moja druga ljubezen je morala v tujino za par let, pa se je po parih mesecih nehal oglašati. Iz časopisa sem izvedela, da se je medtem poročil. Tretji fant je imel doma ženo in otroka, česar nikoli nisem posumila-sam sebe je ujel na lažeh. Četrtega fanta sem že skoraj predstavila doma, rekla staršem, da je to to, ko se je njegovemu prijatelju zareklo, da ima moj fant že 8 let punco. Po vsem tem je moje zaupanje v moške skopnelo generalno, še očetu ne verjamem več, da je bil zvest moji mami. Ne zaupam in ne verjamem. Ne verjamem, ko mi moj sedanji fant pravi, da me ima rad-ja, saj me ima lahko, a kaj ko spremeni barvo obraza ob vsaki dobro izgledajoči punci. Ne verjamem mu niti besede, o ničemer, kar se tiče odnosov moški-ženska. Ne zaupam mu, ko gre ven, ne zaupam mu, ko je v službi, ne zaupam mu, ko gre na trening plesa….priznam tudi-da mu ne želim zaupati, ker sem že prevečkrat zaupala in prevečkrat verjela v življenju in vsi so mi rekli, da me imajo radi, prav vsi od njih-zakaj bi bil zdajšnji drugačen-tudi on je samo moški-vse bi podrl samo če bi lahko, le morala ga vleče nazaj. To me zelo izčrpava-ob vsakem kregu, ki ga imava zaradi mojega nezaupanja, spakiram in se odselim domov, prepričana, da je konec (včasih si to tudi želim, ker sem raje sama celo življenje, kot pa trepetati vsak dan, prav vsak dan), pa potem spet nekako poštimava. Ne vem kako naprej, pa ne samo glede te veze, nasplošno ne vem, kako življenje peljati naprej…