Ne zmorem odrasti in iti naprej
Spoštovani!
Lepo bi prosila za vašo pomoč. Stara sem 28 let in ne zmorem pozabiti svojega otroštva. Še sama ne vem zakaj.
Moja starša sta izobražena, finančno je bilo zame preskrbljeno. Pogosto sta povedala, da me imata rada, da bi vse naredila zame. Ljubezen razumeta tako, da moj oče recimo vedno govori v »otroškem« jeziku. npr.»oh, ti moja zlata punčka, očka bo dal krožničke na mizo, da bova papcala«. Nikoli nisem smela imeti hobijev »ker sem šibka in se bom pri tem poškodovala«. Postavljala sta visoka merila glede šole, ki jih nisem zmogla dosegat.
Oče me je udaril zaradi meni nerazumljivih stvari – če nisem pisala testa brez napak, če sem dobila oceno 4 namesto 5, če sem uporabljala roza kemiko in take; morala sem stati v kotu, ali pred ogledalom ponavljati to, kar mi je govoril (da sem slaba, grda, da se moram sramovati sebe). Oče je po kazni vedno povedal, da ni naredil nič narobe, da je vse, kar dela v imenu ljubezni, da sem jaz slaba in nimam pravice uničevati družine.
Z mamo enostavno nisem imela odnosa. Govorila je, da je ona »moderna ženska« ki ne skrbi za otroke, da ji je žal, da me je rodila, da ji skušam speljati očeta… Silila me je, da sem morala gledati njeno telo, kjer mi je kazala kaj vse z njenim telesom ne štima. Silila me je s hrano, ker sem bila suha (ona pa ne); pri 23ih mi je gastrolog postavil diagnozo povešenega želodca dobesedno zaradi prenajedanja. Od otroštva sem imela tudi telesno hibo, za katero sta govorila, da sem sama kriva in da mi zdravniki ne morejo pomagati. Šele letos sem se obrnila na specialiste, ki so mi omogočili operacijo in mi povedali, da bi lahko to operirali že 10 let nazaj.
V družbi sta veljala za dobra starša in nisem videla možnosti, da bi se na koga obrnila. Jaz sem se ju vedno bala, ker se počutim ogroženo – kot da ne smem imeti lastne identitete, ker bom za njo kaznovana oz. da moram za materialne dobrine plačati s svojo identiteto.
Sama sem se celo življenje borila proti njima. V srednji šoli sem začela pregorevat in se sesedati, , od 16 do 18 leta sem se samopoškodovala. Ko sem starša v joku prosila za pomoč in potegnila gor rokave s porezanimi rokami do komolca, sta odšla ven iz sobe in rekla, da sem nora, da naj se grem zdravit. O tem nikoli več nismo govoritli.
Večkrat sem živela v podnajemu, finančno skrbim sama zase, psihično pa ne znam. Kamorkoli grem čustim ogromno praznino, nevrednost, umazanost in strah pred zapuščenostjo. Moje življenje poteka v valovih kjer mi kakšni dve leti vse gre, potem pa popustim, padem v depresijo, se osamim in vrnem nazaj domov. V upanju, da bom enkrat za vselej razčistila s tem. Čez en mesec imam dogovorjeno, da se spet selim na drugi konec Slovenije. Trenutno sem pri očetu in ko sem prišla sem, sem si obljubila, da o tudi zadnjič. Jaz ne zmorem več tega, da samo sebe obremenjujem s tem.
Odkar se sebe spomnim, ni dneva da ne razmišljam o njiju. Ne razumem zakaj ne morem naprej. Ne razumem, zakaj je na milijone ljudi, ki so prestali veliko hujše pa so stabilni, jaz pa otroštvo čutim kot travmo in kot izgubo lastne identitete. Ne razumem, kaj se je v naši družini sploh zgodilo; starša trdita, da sta popolna, krasna, topla in dobra starša. Jaz sem njuno vzgojo doživljala kot nasilje. Jaz se počutim kot da ne morem ali ne smem odrasti, kot da moram biti otrok ki je ob starših… Vem da me imata rada in da sta imela težko otroštvo, tudi jaz imam rada njiju, ampak zame to še ne pomeni, da moram njuno ravnanje razumeti kot dobro. In mi ne dovolita, da bi imela lastno resnico, kar mi povzroča ogromen pritisk in stisko.
Jaz se opravičujem, če sem pisala na dolgo & mogoče kakšne nepomembnosti. Ampak res bi prosila za kakršen koli nasvet. Najlepša hvala & lep dan.
Lepo pozdravljeni!
Ste kdaj pomislili, da bi poiskali pomoč v obliki psihoterapije? Vam bi toplo priporočala, kajti s pomočjo psihoterapije pedelujemo stare, nefunkcionalne vzorce vedenja in jih nadomestimo z ustreznejšimi. Gre torej za ozaveščanje in predelavo.
Vaša starša, do vas žal nista bila dovolj dobra, ne glede na njuna življenja, vzgojo. Dogajala se vam je krivica, saj sta na vas brusila svoje primanjklaje, komplekse. Takšen človek ima težko rad kogarkoli. Njuna vzgoja je bila definitivno nasilje, fizično in psihično ter duhovno. Nista vam dovolila niti lastne identitete. Ni čudno da čutite praznino, nevrednost, strah pred zapuščenostjo in celo umazanost. Ne veste, zakaj ne morete naprej? Ker so vam starši privzgojili le hudo travmo. Kako bi lahko čutili kaj drugega, če pa mala punčka v vas ni dobili potrebne topline in ljubezni? Sedaj je na vas, a odgovornost za vaše življenje vzamete v svoje roke in naredite nekaj zase in se soočite z vsemi sencami…Ne bežite pred njimi.
Če želite vam dam lahko tudi svoj kontakt, dobro bi bilo da se oglasite.
Lep pozdrav,,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Najlepša hvala za odgovor. Ko sem ga brala, sem jokala zraven, ker ste prvi, ki ste sploh rekli, da je bilo to nasilje.
Bila sem pri psihologinji pri 18ih in potem poskušala še pri dveh psihiatrih (prvič pri 18ih, ker me je psihologinja “usmerila” naj se obrnem rajši na psihiatrijo in potem pri 23ih). Imela sem diagnozo depresija in blažja oblika anksioznosti, poskušali smo zdravljenje tudi s tabletami. Pri vsakem sem bila zgolj krajši čas, ker nisem našla skupnega jezika. Hodila sem tudi že na jogo, razne meditacije… Trenutno mi finančno za terapije ne bi zneslo (sklepam, da imate samoplačniško in ne na koncesijo), ker mi je v prvem planu najpomembnejša selitev (in z njo stroški). Bi pa vseeno prosila za vaš kontakt, če bi se mogoče kasneje obrnila na vas.
Se vam zdi, da je predelovanje preteklosti bistvenega pomena? Ker jaz kar računam na to, da bom v sedanjosti ali prihodnosti našla nekaj kar me zapolni (nek hobij, ljudi ali kaj) & da vrtanje po preteklosti ni smiselno (ker to delam že celo življenje, pa me ni pripeljalo nikamor). Skrbi me, da če si priznam občutke iz mladosti, kaj naj potem naredim s svojo družino – kako naj imam potem z njimi odnose… ? Mislite, da moramo (če tako rečem) ohraniti stike z družino za vsako ceno … ? Ker so pač naša družina, tudi če se ob njih ne počutimo dobro… ?
Lepo pozdravljeni!
Razumem vašo situacijo. Vesela bom, če se name obrnete zasebno (morda bi se lahko kako dogovorili). Za vas bi bil psihoterapevtski proces velikega pomena. Moje mnenje je, da ga otrebujete kot kruh.
Moj gsm: 041 535 555; e-mail: [email protected]
Sama sem mnenja, da je predelovanje preteklosti velikega pomena, saj tako ozavestimo določene vzorce vedenja, ki nam povzročajo težave in jih nadomestimo s funkcionalnejšimi. Seveda razumem vaše razmišljanje. Včasih je potrebna tudi strokovna pomoč, da nam samoanaliza pomaga. Toda tudi tu je tako, da je lahko kakšen strokovnjak zelo dober, pa nam ne ustreza, lahko gre pa tudi za naš nezavedni odpor.
Če predelamo družinske odnose, običajno razlikujemo njihova dejanja od njih samih, jim odpustimo. Seveda jih nikoli več ne vidimo v isti luči. Nekateri se odločijo tudi prekiniti stike, ker imajo občutek, da jim ne morejo nič pozitivnega dati.
Zakaj mislite, da bi morali imeti odnose z družino, če na primer ne bi tako čutili v sebi? Če je nekaj “naša kri” še ne pomeni, da nas ljudje, ki so nam najbližje lahko mučijo in se izživljajo iz nas. Bi pustili, da na primer vašega otroka “muči” njegov lastni oče?
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Ko bi jaz naletela na vas 15 let nazaj… Js se že celo življenje obdajam s takimi ljudmi, ob katerih imam občutek, da moram “popraviti” samo sebe in rešiti odnos s starši za katerega naj bi bila sama kriva. In potem sama sebe prepričujem, da moram narediti to kar se od mene pričakuje, zato da bom sprejeta in dobra oseba. Ob tem kar pišete čutim veliko olajšanje in hvaležnost za to, da mi nekdo “dovoli”, da se osredotočim nase, da lahko čutim in obstajam. Najlepša hvala! Vas bom kontaktirala & se slišiva. Lp.
Lepo pozdravljeni!
Hvala tudi vam. Seveda niste zmogli razmišljati drugače, saj sebe sploh niste opazili. V ospredju je vaša slaba samopodoba, ki kar sama od sebe govori in vas preglasi. Ko boste prišli v stik s seboj, bo drugače. Zakaj bi bili slabi? Čemu ste si pripisali negativni predznak? Poiščite v sebi pozitivne lastnosti in si jih zapišite. Vsak izmed nas jih ima!
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Pozdravljena,
sicer si že dobila odgovor terapevtke, pa bi mogoče tudi jaz dodala samo nekaj besed. Zdi se mi namreč, da lahko relativno dobro razumem tvojo stisko, čeprav so se po drugi strani meni v otroštvu dogajale precej drugačne stvari, pa vseeno so posledice najbrž zelo sorodne, vsaj kolikor razumem tvojo stisko. Znani so mi občutki, ko bi moral za to, da bi vzpostavil odnos z ljudmi, ki so “poskrbeli” za tvoje vse prej kot prijetno odraščanje, žrtvovati svojo identiteto. Logično bi seveda bilo, da človek povsem prekine stike, hkrati pa sama še predobro vem, kaj vse to potegne za sabo. Predvem hude občutke krivde, dolžnosti (mislim, da je za to v veliki meri kriv tudi družbeni pritisk, čeprav se ne občuti zmeraj v neposredni obliki – starše naj bi spoštovali, ohranjali z njimi odnos ne glede na vse, celo ne glede na to, kako slabo se sami pri tem počutimo). Občutke, da bi moral zdaj ti popravljati stvari, “biti večji človek”, a te to navdaja s hudo tesnobo, paniko. Fizično je sicer precej lahko oditi, prekiniti odnos, kar sem sama na nek način tudi storila, ne bi šla na tem mestu sicer preveč v podrobnosti. Problem pa je predvsem to, kako se psihično osamosvojiti. Zdi se mi, da je odpuščanje večkrat zamenjano s pozabo. Staršem je verjetno že “zdravo” odpustiti, vendar to ne pomeni, da moramo tudi pozabiti, se vračati k njim zgolj zato, ker se to “spodobi”. Pa ne gre za to, da bi se človek želel maščevati, prizadeti, ampak včasih tega enostavno ne zmore.
Kot sem rekla, moja zgodba je drugačna, tako da upam, da to opisovanje stvari ni popolna brca v temo. Pravzaprav pa teh občutkov niti sama ne znam dobro predelati, si dovoliti, da sem jaz, si “oprostiti”, da živim, kot živim (čeprav s tem nikomur namerno ne škodim). Sem sicer tudi nekaj let mlajša od tebe, pa vendar se mi zdi, da čas zelo hitro mineva, jaz pa kar odlašam z iskanjem pomoči za svoje težave, verjetno tudi dvomim o tem, ali mi sploh lahko kdo pomaga. Ampak kaj je sploh druga možnost? Čakati, da se stvari čudežno razrešijo same od sebe, tlačiti svoje občutke, ki te na ta način vse bolj ovirajo, življenje pa teče mimo? Tudi sama trenutno precej resno razmišljam o psihoterapiji, vendar še iščem možnost, ki ne bi bila samoplačniška, saj je to sicer kar precejšen finančni zalogaj, še posebej za študentski žep. Morda bi ti priporočala knjigo, ki ti lahko mogoče vsaj nekoliko olajša zadeve, čeprav meni (še) ni uspelo povsem prenesti stvari v prakso. Naslov je Upor telesa, avtorica pa je Alice Miller. Mislim, da bi se lahko, vsaj sodeč po tvojem zapisu, v marsičem prepoznala. Knjiga je precej poljudno napisana, tako da se hitro prebere. Pogooglaj malo …
Vem, da je tebi težko realno in objektivno oceniti situacijo, katere del si (bila) tudi sama, kar ti onemogoča pogled od zunaj. Če ti to kaj pomaga – menim, da enostavno ni izgovorov za takšno početje staršev, kot ga opisuješ. Krivda ni tvoja, ampak izključno njuna. Če čutiš, da te odnos z njima še vedno ovira, imaš vso pravico, da ga prekineš. Boš pa pri tem najverjetneje potrebovala pomoč, oporo, ker se mora osvoboditev zgoditi predvsem na čustveni ravni, sicer niti nima smisla.
Oprosti, če sem bila predolga, me je malo zaneslo. Upam, da boš v mojem zapisu našla kaj koristnega zase. Mogoče včasih pomaga že samo to, da smo slišani. Če bi želela še kaj napisati, mi lahko pišeš tudi na [email protected]. V vsakem primeru pa veliko sreče, predvsem pa poguma pri reševanju situacije. Odlašanje ne pomaga, kar pa verjetno veš tudi sama.
