Hallo!

Sem stara 34 let, nisem poročena in nimam otrok.
V svojem življenju sem imela nekaj resnih zvez, a so se končale.
Zdaj imam ob sebi fanta, ki je mlajši od mene sedem let. Rada ga imam in on ima tudi mene. Je človek, ki ni pokvarjen, (kar sem zasledila v prejšnjih vezah in nasploh pri ljudeh) lahko bi rekla, da je majceno celo naiven, kar me sicer občasno tudi zmoti. Na začetku sem se vanj kar hitro zaljubila, ker je deloval kljub letom odrasel in odločen. Zdaj pa ga ne vidim več tako. Zelo neodločen je, to se kaže v tem, da sva se že kar nekaj krat pogovorila, da bi prišel živet k meni in se je s tem strinjal, pa iz tega še vedno ni nič. Namreč skupaj sva eno leto. Kot njemu olajševalna okoliščina je ta, da živi v drugem kraju in da bi to pomenilo potrebo po zamenjavi službe, kar vem da danes kot danes ni lahko, še posebej če mu je zdajšnja služba v redu. Vendar kljub vsemu si je, še preden je mene spoznal želel trajno preseliti in zaživeti na obali, kjer sicer živim jaz.
Imel je tudi finančne težave in se ni znal izkopati, pa sem mu priskočila na pomoč. Mu naredila nekakšen “finančni plan” in mu predstavila problem kot rešljiv. Moral je tudi prodati avto, a je zdaj že veliko, veliko bolje, kar se kaže tudi v najini vezi, saj je veliko bolj sproščen.
Enkrat sva se skoraj razšla, zaradi njegove burne reakcije, ker ga je situacija spovnila na njegovo minulo zvezo (enako je bilo to, da sva se spričkala, pa sem šla ven in mobi pustila doma in se zato nisem javila cel dan) in namesto da bi problem rešil, se je odločil za zakluček zveze v smislu, “da se bo tako rešil še večje bolečine, ki bi sicer rasla sorazmerno z dolžino zveze”. In spet sem zadevo s pametjo in racijonalnostjo rešila jaz.

Zdaj, kot zdaj se take epizode ne pojavljajo, vendar v meni se pojavlja dvom, ali je to sploh zame?
Rada imam njegovo čutnost, nežnost ,nepokvarjenost, ki je res nekaj posebnega. Včasih mi v posteljo prinese zajtrk, skuha kosilo, skoči v trgovino, opravi kakšno hišno opravilo in popravilo. Rad me ima tako, kot še nisem imela občutka do sedaj pri drugih vendar kljub temu mi močno nekaj manjka.

Ne vem čemu to pripisati. Mogoče je to, da ne živiva skupaj in se enostavno ne morem izživet v tej zvezi, ker mi manjkajo vsakdanje stvari kot iti skupaj v trgovino, na sprehod, na kosilo, na izlet….namreč skupaj sva le ob vikendih. Tudi jaz imam občasno svoje probleme za katere ne pričakujem, da mi jih reši on vendar, da mi da kakšno tolažilno, spodbudno besedo, morda nasvet. To se sicer tudi občasno zgodi a zame premalo. V takšnih trenutkih si želim več pogovora, ker mi to nekako pomaga, in hkrati se počutim krivo, ker v kratkih vikendih ko sva skupaj ni lepo in sproščeno kot bi si želela.

Zmedena sem. Ne vem, kaj mi je narediti. Rada ga imam, a hkrati me mori to, da se počutim polovično. Rada bi z njim zaživela, ker le tako bi videla če sva za skupaj in bi se občutek “da mi močno nekaj manjka” razjasnil ali je to, ker ne živiva skupaj ali pa morda kaj drugega?

Help!! ……dobrodošel bi bil nasvet, objektiven pogled……………….:)

lep dan katka

Premlad je zate. Ti rešuješ to, ti si mu rešila to.. men verjem kmalu se ne bo več počutil kot moški.

Veliko sreče!

Slišati bi morali tudi njegovo plat zgodbe. ali je res samo služba vzrok, da se ne želi preseliti?
Verjamem da tebi, ki imaš že dopolnjenih 30 let, čas drugače teče, kot njemu. A vseeno mislim, da ta starostna razlika ne bi smela biti vzrok težav.
Osebno ne verjamem, da boš te motnje v medsebojnih odnosih lahko rešila po internetu. Predlagam obisk zakonskega svetovalca.
Vso srečo,
Zmaga

No, ni premlad zate, kot pravi vanja, kajti če Melanija ni premlada za Donalda, potem tudi pri vama ne vidim problema. Sem za enakopravnost.

Toda vsi tvoji dvomi in občutki “pomanjkanja” so posledica tega, da je toliko mlajši. Pri 28-ih se mu še nikamor ne mudi, ima še čas tako za ustvarjanje družine kot za dozorevanje in iskanje prave ljubezni, če to morda nisi ti. Tudi čas njemu teče počasneje, saj gotovo že ugotavljaš, kako se vsako leto hitreje odvrti kot prejšnje in zdaj ti postajajo že prekratka, on pa še vedno misli, da je leto neskončno dolgo. Ti pa si zrela ženska in verjela ali ne, počasi tiktaka biološka ura. Po štiridesetem se začno ženske intenzivno bilžati menopavzi in s tvojimi 6 dejanskimi in 9 čustvenimi leti razlike (saj veš, da ženske za tri leta prehitevajo v razvoju svoje vrstnike, tako na telesnem kot čustvenem področju) si v povsem drugačnem položaju kot on. Kljub temu pa je v spolnosti prav ta razlika najbolj idealna, saj ženske na tem področju pozneje osvojimo potrebne tehnike in šele okrog tridesetega leta postanemo samozavestne.

Naštela sem ti nekaj splošnih dejstev, sama pa presodi, ali to drži tudi zate. Vendar ne vem, kaj ti svetovati. Poznam veliko zakonov, kjer so ženske starejše od svojih mož (ena je celo 12 let starejša in sta skupaj že več kot 40 let) in so zakoni trdni in na zunaj zdravi (ker, kaki so odnosi med štirimi stenami, na osnovi tega ne moreš sklepati). Težje pa je v tistih razmerjih, v katerih ima ona višjo izobrazbo in plačo kot on. Sprva na to sploh nihče ne polaga pozornosti, pozneje pa je (seveda prek institucije “ljubosumen”) velikokrat to razlog za ločitev.

Ali sploh veš, kaj on misli o skupnem življenju, poroki, otrocih? Pogovori se, kajti teoretično imaš še približno pet let časa, praktično pa bi morda že zdaj potrebovala medicinsko asistenco pri oploditvi. Če pa ne nameravaš imeti otrok, potem je popolnoma vseeno, kako se odločiš. Če se bosta razšla, bo nekaj časa bolelo (kot vedno), potem pa boš našla drugega, morda bolj tebi na kožo pisanega.

Pozdravljeni!

Verjamem, da v vas ta situacija povzroča konlikt, razdvojenost. Kot sem razumela iz vašega pisma je del vas ‘za’ odnos in je v njem tudi zadovoljen, drugi del pa ‘ne’, ker ni potešen.

Težko bi dala v tej sitaciji konkretne odgovore, saj je, kot že sami ugotavljate kompleksna in večplastna. Lahko pa zapišem svoja razmišljanja in upam, da boste našla kaj v pomoč ali vzpodbudo za nadaljevanje svoje poti.

Mislim, da razlika v letih ni ovira za izpolnjujoč odnos, lahko pa razlika v letih v odnos prinese specifično dinamiko. Res je, da moškemu biološka ura ne tik-taka, ženski pa. Ta situacija kliče po iskrenem pogovoru glede načrtovanja in želje po otroku. Če vašega fanta ta trenutek ne ‘pritiska’ želja po otroku vas pa, boste verjetno vi tista, ki bo odprla pogovor na to temo. In s tem ni nič narobe.

Vendar nimam občutka, da bi bilo načrtovanje otroka vajina težava (vsaj ne primarna), ampak vaša razdvojenost in nepotešenost v tem odnosu. Od njega dobivate, vendar ne vse tisto, kar bi vi želeli ali potrebovali. In v meni se poraja tudi dvom, da bi bilo skupno življenje rešitev za to. Morda bi skupno življenje, kot sami pravite, v krajšem času pokazalo in vas na nek način soočilo z realnostjo tega odnosa. Lahko pa tudi bolj zaplete in zamegli. Obe možnosti so. In verjetno jih je še ….

Morda je ta odnos za vas priložnost, da poskušate globlje pogledati vase in razumeti kaj od partnerja pričakujete. Kakšne so vaše potrebe in želje v partnerskem odnosu? Kaj lahko date in kaj želite prejeti? Ko se boste spustila v to raziskovanje poskušajte zrahljati pritisk biološke ure, ki morda na podzavesti ravni pritiska. Bodite pozorni, kakšne vaše predstave, načini razmišljanja in čustvena pričakovanja ustvarjajo v tem odnosu konlikt v vas in odnosu? Vprašajte sebe globoko v srcu, če želite ta odnos nadaljevati? Vprašajte se, ali vas je morda strah ostati sama in ste zato pripravljeni na kompromise in način življenja v dvoje, ki vas ne izpolnjuje? Prisluhnite tistemu občutku ‘da mi močno nekaj manjka’ kaj vam želi povedati. Če bi ta občutek lahko govoril, kaj bi vam povedal?

Ko si boste odgovorila na vprašanja pa bo verejtno čas tudi za iskren in odprt pogovor s fantom. Verjetno bo tudi on potreboval nekaj časa zase po vajinem pogovoru, lahko pa se na pogovor tudi oba pripravita prej prav s pomočjo podobnih vprašanj.

Žal je glede partnerstva še vedno zelo prisotna predstava, da naj bi nas partner osrečil, zapolnil naše občutke praznine in izpolnil naša hrepenenja. Tudi to je del partnerskega odnosa. Vendar kljub izpoljnjenemu odnosu je včasih potrebno s praznino ostati sam, kajti ni nujno, da je za to ‘kriv’ partner. Velikokrat si praznino lahko zapolnemo na drugačen način in jo kasneje kot izkušnjo lahko delimo s partnerjem. Če pa ugotovimo, da je s praznino povezan partner je pred nami izziv rast tega odnosa in obeh, ki ga gradita brez vedenja kakšen bo konec. In morda je prav strah pred naznanim, pred spremembo tisti, ki ne želi rasti.
Vedno je v odnosu eden prvi, ki da zagon. Dinamika vajinega odnosa je tudi ta, da to vi pogosteje počnete kot on (mimogrede, za to ne nosi vso odgovornost vajina razlika vletih, kajti to se dogaja tudi v drugih razmerjih, kjer je povsem drugačna razlika v letih, lahko pa pripomore). Naj vam to ne bo ovira za rast, bodite pa pozorni, da na svojega fanta ne pritiskate preveč. Kljub temu, da je mlajši in drugačen od vas je pomembno, da svoje odločitve sprejme svobodno in brez pritiska.

Upam, da sem vam lahko podala nekaj misli v pomoč.

Želim vam srečno pot.

Živjo!

Meni se zdi pomembno, da bi raziskala ta svoj občutek “nekaj mi močno manjka”.

Kaj je tisto, kar ti manjka, zakaj takšen občutek – išči po svojih globinah, išči to v sebi, ne v odnosu s partnerjem. Kajti čisto možno je, da je ti manjkajočega odnos s partnerjem sploh ne more dati, ampak da boš tisto morala sama najti – to je nek osnovni odnos do življenja, da sprejemamo tisto kar imamo in se naučimo biti s tem zadovoljni. Morda ti manjka prav to. Morda se še nisi naučila biti zadovoljna z življenjem, morda nosiš v sebi kakšen čustveni primanjklaj iz otroštva.

Morda ti bo kakšen odgovor dala knjiga – priporočam naslove “Moja ženskost moja sreča” od Košička pa tudi “Najina ljubezen” (Harville Hendrix).

Lp