Ne živim vseh svojih potencialov
Ni problema, lahko pustiš mejl, pa se tipkava :)[/quote]
Evo: [email protected]
Draga “cepetavka”:)Tudi sama sem bila leto nazaj v približno isti situaciji. Vedela sem,da to, kar počnem ni to. In potem mi je prijateljica odprla oči, začela sem hoditi na energestke treninge in situacija se mi je po nekaj mesecih poplnoma obrnila. sedaj vem zakaj živim, kako je moje poslanstvo, zelo sem si razširila vizijo in sedaj vem, dadrvim v svetlo prihodnost. Sedaj tri mesece tudi sama pomagam ljudem na tak načun. Imam s.p in ljudem delam energetsko numerološke analize, iz katerih se tazberejo vsi potenciali in pa blokade posameznika, ki mu onemogočajo, da te potenciale živi. Poelg opravljam tudi svetovanje in prevajam energijo, ki te “požene napre”. če te zanima, lahko pokličeš, pa ti dam še kako info.
030 657 755
Cepetam, se opravičujem, ker ne odgovarjam na tvoje vprašanje, ampak nekaj me resnično bega.
V odgovorih, ki si jih prejela, se ponavlja ena misel. Da je treba imeti otroka. Moje vprašanje pa je: a je to edini smisel človekovega bivanja? Kaj pa taki ljudje, ki ne morejo/nočejo imeti otrok? Resnično me zanima to.
Skoraj vsak/a je odgovorila, kot da je to edini smisel in cilj v življenju …
Hvala za odgovore.
Otrok ne reši problemov, le zapolni čas in naredi kvečjemu nove probleme. To je stara miselnost.
Moj subjektiven pogled…do sedaj te je teralo življenje, še to in to in to..izzive si pograbila, ker si oseba z veliko energije…bila uspešna in vse se je potrjevalo z zunanjo potrditvijo.
Potem se je ustavilo na neki točki, ko ni v ciljih nič konkretnega….prišla je kriza, malo od kolesja ki se je nenadoma ustavilo, malo od čustvene praznine, ki pa ni od danes.
Poišči mala zadovoljstva, na katera si že pozabila. Spomni se kako je bilo pričakovati mala veselja v otroštvu. Začni uživati v svoji družbi. Kdaj si nazadnje kaj počela počasi in z užitkom? Danes vsi samo hitijo, vedno mislimo da moramo nekaj narediti, se znamo še vsest dol in delat in mislit nič…le občutiti lepoto narave ali vonjati kavo, ki jo sicer skoraj zlijemo vase.
Morda je le čas, ko se rabiš ustavit, spočit od prehitrih obratov v preteklem obdobju in pogledat zaradi česa si sama do sebe čustveno podhranjena, pa tudi koliko čustveno poln je odnos s partnerjem? Seveda se pa lahko tudi samo zaposliš na polno in bo minilo…čeprav sama v to ne verjamem…čustvena lakota se bo oglasila ob prvi priliki.
Pa preberi še talo odgovor, ki je citiran z mesta višje gor:
Oprosti, vendar se tudi meni (dobronamerno) tole zdi neumnost.
Že mogoče, da si avtorica podzavestno želi otrok pa tega še ni ozavestila. To bi bilo čisto OK – vendar pa ostalo – kot pove že nick – namiguje na “preveč časa”.
In to se mi zdi neumnost, ker zapolnjevanje časa z relativno nepomembnimi stvarmi še nikdar ni rešilo problema. Le odloži ga za nedoločen čas
S prijateljicami lahko uživaš, ko uživaš tudi sam(a) s sabo in se imaš fajn. V nasprotnem primeru le druga drugi igrajo oporo za zapolnjevanje časa.[/quote]
MIšljeno je pa tako, da ni nič narobe, če nekateri najdejo smisel v svojem otroku – vendar je tudi to le za omejen čas. Kakšnih 15 do 25 let.
Večinoma tudi otroke uporabljamo kot mašilo časa in izogibanje samim sebi – kar se vidi v načinu življenja in obnašanja staršev, ko otroci odrastejo.
Sam mislim, verjamem in delam drugače; treba se je razviti, najti svoj namen in ga uresničevati – in to naj bi bilo glavno vodilo človekovega življenja.
Ta “namen” so sicer lahko tudi otroci, vendar tega ne moremo posploševati. In če so otroci… se je lepo tega zavedati, prav tako kot tudi dejstva, da so to vseeno ljudje – in ne igrače za zapolnjevanje časa svojih staršev.
Sama sem na podobnem mestu in sem se resno vprašala kaj je za tem, da se počutim tako prazno. In sem ugotovila, da me duši sedanja služba, ki je prenatrpana s stresom in odgovornostmi. Popoldne pa se počutim prazno in zdolgočaseno od rutine. Izčrpajoča služba ob 17.0 – 18.00 prihod iz službe, kuhanje, pospravljanje, tv, spanje.
In sedaj že delam na tem:
* iščem novo službo, manj stresno
* in počasi načrtujem otroka
Imamo opravka z žensko, ki kljub svoji ZELO visoki izobrazbi, razgledanosti in popotniškim izkušnjam ne ve kaj pomeni lynx !!!!!! 🙂
Tole bi ti rekel:
Samohvala se po dreku vala a ne !!! hehehehehe
in pa kdor visoko leta nizko pade
Nasplošno družboslovsko napiflane poamerikanizirane debeloritnice zamenjujejo izobrazbo z razgledanostjo. Izobrazbo lahko dobi vsak majmun, za razgledanost pa rabiš malo več a ne 🙂
Veš življenje je zelo enostavno, čudovito, zanimivo in seveda fejst prekratko. ZELO visoko izobraženi ljudje si pa ga po nepotrebnem komplicirajo.
Moj nasvet: Menim, da si prebrala premalo knjig. Še enih 500 pa boš po moje glih ugotovila zakaj pr 30 ne veš kaj bi sama s seboj. Lahko tudi kopico otrok pa še kakšnega ljubčka zraven. Aja pa na novo frizuro ne pozabi.
Lp.
Luchs
Pozdravljena!
Nasveti so se že malo sprevrgli in je tema izgubila bistvo…pa vendar, želim povedati svoje mnenje. In sicer, največji razlog neizpolnjenosti vidim v tvojem partnerskem odnosu – ti si očitno navajena imeti cilje, napredovati, se učiti, izpolnjevati…mogoče je tudi on takšen – ampak zaradi vajinih osebnih ciljev in uspehov, trpi vajin partnerski odnos. Ne vidiš smisla v tem, ne pomeni ti veliko hiša in ne avto in ne upaš pomišljati na otroka (prav imaš, pravilno razmišljaš) – ker te vajina prihodnost skrbi, dolgočasi, ni to to, ker se je ustavilo. V tej fazi kot sta, bo šlo le še na slabše. Mogoče se sedaj še malo sekiraš, ker se ti zdi, da si ti tista, ki uničuje odnos s svojo nejevoljo, svojim nezadovoljstvom, ipd. – boš pa kmalu ugotovila, da imaš prav, da ti on in ta vajin odnos ne dajeta dovolj, ne tega, kar potrebuješ ti.
Lahko sta skupaj dve čudoviti osebi, se celo lepo razumeta, ker sta oba pametna in inteligentna, pa situirana in kulturna – ampak očitno vaju ni ne moreš videti v prihodnosti, si je ne moreš jasno zamilsiti – in to je slabo. Začni pri vajinem odnosu torej. Pogovore s seboj, delo na sebi, s terapevtom – to si že vse dala skozi, pa nisi našla odgovora. Torej, pojdi dalje. Ob tebi je očitno oseba, katera ima nekatere odgovore ali pa jih ti lahko z njegovo pomočjo najdeš. Tudi prijateljic ne bi potrebovala (ne bi hrepenela po takih, katere pogrešaš), če bi imela v partnerju tudi PRIJATELJA in zaupnika.
Razmisli, kako in koliko sta lahko odkrita drug do drugega, kaj mu lahko zaupaš, se odpreš, koliko od tega, kar si napisala tukaj lahko iskreno poveš tudi njemu. Mu lahko poveš, da dvomiš, če sta v pravi vezi? Mu lahko poveš, da se počutiš prazno in brez cilja v odnosu? Ti on kdaj pove, kako se pa on počuti, kaj si želi, kakšne ima pa on cilje in pričakovanja? Če nimata niti podobnih ciljev, če jih nima nobeden od vaju ali če imata popolnoma različne – potem res nista za skupaj. Pa ne, da bi bil kateri od vaju za to prav posebej kriv in odgovoren. Skušajta se pogovarjati brez obtožb, z odpiranjem sebe pred drugim, z iskrenostjo.
Mogoče bosta potrebovala le začasen umik vsak k sebi, pa bosta ugotovila, da si želita biti še naprej skupaj, lahko da bosta čutila vsak drugače, pa vendar bo potrebno poiskati kompromis skupaj in tako, da bo za oba prav.
Potem sledijo tudi drugi odnosi, katere lahko malo predelaš. Mogoče projekti v službi (ampak mislim, da ni tvoj problem na poslovnem področju, je na osebnem.
Brez cepetanja, le upati je treba!
Rok-1 tega formuma (žal) ne spremljam. Ker imam tudi sama podoben problem, sem zadnjič malo brskala po spletu in me je pot zanesla na ta forum in k tej debati. Zahvaljujem se vam za vse, ki ste odgovorili in ne razumem, kaj je narobe, če sem namesto odgovora postavila vprašanje?!
Če si tako prijazen, posreduj še naslov pol leta nazaj, mogoče si še tam lahko preberem kaj.
Cepetam pač v pol leta ni napredovala in je še enkrat postavila (podobno) vprašanje. A je s tem kaj narobe?! Hvala za link.
Meni pa se ne zdi, da so leteli mimo cilja; tudi če cepetajoča ne bere več te teme, pa jo beremo drugi, ki imamo podobne probleme – jah, iskanje smisla ni tako redek pojav v zadnjem času, vsaj po moje;)) – in vsaj jaz sem vesela, da se tema še vedno razvija in z veseljem preberem kak pameten komentar, kot je napr. tale od aneks… Bistvo foruma po moje ni samo odgovarjanje na posameznikovo dilemo (čeprav je seveda tudi to), ampak tudi debata, razvijanje misli in različnih pogledov, ki lahko pomagajo ne samo tistemu, ki je vprašanje postavil, ampak tudi mnogim drugim, ki temo spremljamo, ker imamo sami podoben problem. In s tega vidika tema nikakor ni zastarela. Zato, vsaj z moje strani, hvala vsem, ki ste se potrudili za iskrene nasvete!;)