Ne živim vseh svojih potencialov
Tudi preveč dobrega lahko škodi. Sreča nikoli ne traja dolgo, če nič drugega, nam postane dolgčas. Vzrok za tvoje težave lahko tiči marsikje. Pomanjkanje izzivov, prevelika pričakovanja neglede na tvojo (pre)visoko samopodobo, velika verjetnost pa je tvoje nezadovoljstvo z razmerjem. Tudi brez knjig in tuhtanja globoko v sebi itak čutiš za kaj gre.
Jaz sem bila približno na enakem. Kaj sem naredila: malo pred 30 roj. dnevom sem končala dolgoletno vezo, poiskala stare prijateljice z bloka in nekaj časa lumpala do onemoglosti, nato se poročila in dobila otroka. Ni vse rožnato, ampak je fajn. Vredno je poskusiti…
V življenju se vedno mora nekaj “dogajati”, drugače obsediš. Ti imaš veliko prednost, da imaš vsa sredstva (zelo so vazna fin. sr.), da sama urejaš zadeve in od nobenega nisi odvisna, samo odločit se moraš.
ja, ko nam zmanjka ciljev, se moramo pa vsi soočit sami s sabo. Tudi meni se dogaja. imam občutek, da se nikamor ne premaknem, ampak še večji problem je pa v tem, da se nimam kam. Po mojem mnenju nemir izhaja iz tega, da naš smisel pač ni v iskanju in doseganju vedno novih ciljev, ampak v miru s samim sabo. Da sprejmemo sebe, svojo realnost, minljivost in našo nepomembnost. Včasih imaš občutek, da si zaslužiš več, zakaj? Kaj to sploh pomeni več? Pustiti svoj pečat na tem svetu. Misel na lastno nepomembnost je strašljiva in nas preganja vse. Zato iščemo boljše službe, hiše, partnerje,… Na koncu smo pa vsi na istem. Pazi, da ti v tem iskanju ne mine življenje. Kjer si pač si.
Hojla, nekaj zanimivih komentarjev se je spet nabralo.
Vidim, da gre nekaterim malo v nos, kar sem napisala o sebi (vsaj tako se bere). Tega, da sem izobražena itd. pač ne morem zanikat, se pa s tem niti ne hvalim, napisala sem zgolj zato, da postavim okvir celi zgodbi. Da imam zaradi tega previsoko samopodobo? Ne bi rekla, prej si včasih želim, da bi bila višja…
Se pa nekako ne morem sprijaznit z idejo, da kjer pač smo, smo. S tem pristopom bi bili še zmeraj na drevesih.
Otrok… so že bile misli in želje. Ampak ta hip ne upam niti pomisliti na to, ker me je groza, da bi nanj prenesla svoj nemir in nezadovoljstvo. Otrok ni način reševanja sebe.
Saj vem, da je stvar na meni, da jo rešim, ampak kakšen coach bi mi hudičevo prav prišel. Za začetek bo očitno treba malo stran, saj se celo goro vidi le iz daljave…
Kjer smo smo, je bilo mišljeno v širšem smislu. Vsak od nas je sicer zase svet, ampak globalno gledano enako nepomemben, ta misel je letela na to nepomembnost, na našo bivanjsko realnost, ne na trenutni položaj v življenju. Jasno je smiselno napredovati in do neke mere živeti svoj potencial. Ampak v tem se lahko hitro izgubiš. Sama praviš, da si do sedaj imela cilje in jih z lahkoto dosegala, pa nisi srečna, ciljev ti je zmanjkalo, imaš občutek, da si zaslužiš več (drugačno življenje, boljšega partnerja, boljšo sebe?). Nekaj te teži. Premisli naprej, lahko si zastavljaš vedno nove in nove cilje in jih dosegaš (in to vsi počnemo), ampak dokler se ob tem ne sprijazniš s tem, da je dani trenutek tisto kar šteje in da si ti v njem takšna kot si in si vredu, ti noben dosežen cilj ne bo pomagal sprejeti sebe in drugih. Tvoj problem je po mojem problem smisla in ne cilja.
O tvoji samopodobi samo ugibam glede na napisano. V nos mi je šel predvsem tisti “zelo”, ker je izobrazba relativna stvar in tudi potovanja sama po sebi ne višajo razgledanosti.
Morda celo nasprotno, včasih so preprostejši ljudje srečnejši, ker se ne ubadajo z raznimi življenjskimi smisli in visokoletečimi cilji, ampak, kot pravi Micka, enostavno živijo.
Potem pa čakaj sebe, da se boš rešla.
Medtem bo minil tvoj čas in ko se boš zavedala, da tvoje kolegice že živijo drugo življenje ti bo še samo mačka ostala v velikem lepem stanovanju, potem pa boš videla kaj je sreča v življenju. Imam sosedo, ki ima sama celo hišo in vodilni položaj v službi, ampak ko vidim njeno družabno življenje, ki ga NI, me kar zadovoljstvo znova in znova preplavi. vse vikende je doma in vse dneve med prazniki je v službi, ker drugače bi verjetno v depresijo padla. V petih letih enkrat ni imela piknika na vrtu… Saj vem to je tako bedasto govorjenje, ampak treba je samo malo okoli sebe pogledat.
Ceni to kar imaš, hkrati pa se začni veselit tudi mali stvari.
Reševat takole situacijo z nosečnostjo in otrokom se mi ne zdi prava rešitev, no, če ne začutiš enega vzgiba in želje po otroku, da bi ga imela, je to samo še en način poskusa zapolnjevanja praznine. Ampak glede na to, da je cepetam tudi to napisala, vidim, da to že ve 🙂
Kakšnega pametnejšega nasveta nimam, se kar v veliki meri strinjam z Micko. Včasih se mi zdi, da smo tako polni ene miselnosti, da NEKAJ NEKJE mora biti, kar bi nas osrečilo/osmislilo, pa kar iščemo in iščemo in ne najdemo. Pa ne leti nate, cepetam, ampak na splošno. Ne vem, a vsakdanje malenkosti ne štejejo? Pa tako gre celo življenje mimo.
Sodedova micka, verjetno bo res nekaj na tem. Ko vidiš smisel, imaš tudi cilje… pa sploh ni treba, da so visokoleteči, kot bi mi jih kdo želel očitati. Če bi bilo to bistvo, bi že imela tisto veliko hišo in X5 pred njo, pa mi to nikoli ni bila fora. Vedno sem živela bolj za zdaj, mogoče me tudi to zdaj malo preganja, da sem v letih, ko bi bilo treba več razmišljati o prihodnosti… samo jaz si je ta hip niti ne predstavljam:-(
Lisička, če te je moja formulacija stavka zmotila, potem je mogoče udarila na kaj pri tebi, da je tako zazvonilo? Ker skoraj 20 let formalnega šolanja in še marsikaj zraven, po moje objektivno kvalificira za pridevnik “zelo”. Ni pa to niti slučajno edini razlog za moj naslednji opis. Kakorkoli, ne bi polemizirala več o tem, ker ni bistveno.
Če bi kdo želel še kaj dodati, bom z veseljem prebrala. Ne pričakujem rešitve. Morda samo kakšno sled.
Se strinjam. Potem se zares nekaj dogaja, pa še nadgradiš se. Vsemu, kar se ti trenutno /ne/dogaja, potem ne boš več tako kos. Ljubezen svet vrti, nekdo jo sreča prej, nekdo kasneje in potem se ubada z dejstvom, da je vse odvisno od trenutne kompatibilnosti, za katero ni garancije. Bolje, da dragega, ki je postal varna navada in rutina osvobodiš svoje posesivnosti in razbremeniš njegovo bivanje lastnega teženja. Morda bosta po premoru ugotovila, da se ljubita ali pa da se nikoli nista in je tako najbolje.
Če si zdrava, so tvoji hormoni divji konji in bi z nekom, ki bi ga zelo ljubila brez problema postala nimfomanka. Tako pa imam občutek, da ti je brezciljno doooooooolgčas.
Ste mogoče pomislili, da gre samo za prehodno obdobje? Sem imela kar podobno izkušnjo in se mi je zdela kot neka kriza idenditete, ko si nisem znala odgovoriti niti na preprosto vprašanje kaj si želim. Bila sem popolnoma prazna, brez ciljev in želja. Lahko pa iz lastnih izkušenj povem, da mi je potem življenje samo na pot pripeljalo preizkušnje, ki so me “pahnile” spet nazaj na pravo pot. Pa to ni bila menjava partnerja ali kaj bolj drastičnega, enostavno sem začela delati na sebi, kolesarit, sprehodi, da sem si vsaj malo zbistrila misli, kje se vidim v prihodnosti, potem so se pa dogodki začeli odvijat sami od sebe. V tistem obdobju sem se pogovarjala tudi z različnimi ljudmi in kar nekaj se jih je v preteklosti znašlo v podobni situaciji in vsi so mi potrdili, da je to nekaj “normalnega”. Da je prav, da se nam kaj takega zgodi, da se ponovno zavemo sebe in poiščemo srečo znotraj nas v tem tempu življenja in potrošniški družbi.
Je pa težko obdobje, vem. Pri meni ni bilo samo zame težko, ampak tudi za mojega partnerja, ki sem mu zelo hvaležna, da mi je stal ob strani in me prenašal.
Upam, da spet kmalu najdete svojo pot naprej…
Človek je lahko popolnoma srečen šele tedaj, ko nima več želja. Pomeni, da je enostavno srečen in zadovoljen sam s sabo. Vse cilje, ki si jih postavljamo so samo zato, ker sebe neprestano iščemo in z doseganji ciljev in želja vsakič doživljamo košček navidezne sreče, ki pa tako kot pri novih čevljih kmalu mine. Nič ni narobe s tabo, si samo prišla do nove poti v življenju, kjer stare vrednote nimajo več svojega učinka in veš, da je vrednost življenja nekaj popolnoma drugega in da te tak način življenja ne osrečuje več. Da najdeš spet stik s sabo, ti več dela in ostalih mašil, ki ti preprečujejo razmišljanje in občutenje sebe ne bo pomagalo. Kot je že eden od predhodnikov napisal, je narava tista, ki najbolj pomaga. Tam, lahko spet vzpostavimo stik sami s sabo. Tako, da ti predlagam vsak dan vsaj uro hoje – sama – sprehod naj bo v gozdu, v objemu dreves. Odgovor, kaj bi rada v življenju in kaj bi te resnično osrečilo boš našla sama. Ne prvi dan, ne naslednji teden… mogoče že čez mesec dni. Odgovorov ne pričakuj na silo in takoj, ker to niso pravi odgovori je le premlevanje tvojega ega. Počasi a vztrajno boš našla sebe in odgovor zakaj je tako in kaj moraš spremeniti, da dobiš spet notranjo energijo, ki te lahko ponese naprej. Odgovori ti morda ne bojo všeč, vendar, če ne boš poslušala svojega notranjega glasu, ko ti bo spregovoril ne bo nikoli bolje. Verjemi, da vse odgovore nosiš v sebi. Daj si čas, da jih najdeš:-)
Srečno punca:-)
te popolnoma razumem, sem dajala skozi enako od 20-30 leta. enako kot ti, veliko izobrazbe, potovanj, dela na sebi, raznih drugih “ciljev”. ampak to ni bistvo življenja.
micka ti je super napisala. pa še nekatere druge tudi, predvsem to, če malenkosti ne štejejo? in to, da si srečen šele, ko nimaš več nobenih želja. zdaj imam otroka (ne, nisem ga imela zaradi pomanjkanja ciljev, ampak iz pristne želje in ljubezni, ko sem ornk za seboj pustila to, kar opisuješ 🙂 – in toliko, kot me je to bitje naučilo o sreči, me še ni noben odrasel. spomnila sem se lastnega otroškega občutja sreče, ko si srečen kar tako, brez razloga, ali pa iz čisto na prvi pogled banalnega. zdaj znam biti srečna neodvisno od ciljev, opravkov, dosežkov, priznanj drugih itd. včasih se ozrem nazaj na dvajseta in si mislim, ooo koliko časa sem zapravila za brezveznosti 🙂 ampak brez njih ne bi bili to, kar smo 🙂 tako da, vsak mora čez kakšno prelomnico. ko odrasteš, se ne nehaš kar naenkrat razvijat – otroke nonstop merijo v fizičnem in psihičnem razvoju, nas odrasle pa v psihičnem kar nehajo 🙂 in mislimo, aha, zdaj smo 30 in takole bo šlo življenje vse do konca. pa ni res, vsake toliko nas kot pri stanovanju čaka generalno čiščenje, včasih je treba veliko te krame zmetat na smetišče, včasih manj, bistvo je, da to nikomur ne uide. kdor ne ščisti, si pa zapacka bivališče za vsa nadaljnja leta.
aja pa še to, zdajle sem si šele zares ogledala tvoj nick, čisto pravi je, prav odlično si se opisala. ne vem, ali si v resnici mislila na cepetanje v otroškem smislu (ko malček recimo noče nečesa storiti, kar mora), ali si mislila bolj na to, da stojiš na mestu in se vrtiš v krogu. če slednje, potem se malce slepiš 🙂 v resnici si na življenjski prelomnici, ko ne rabiš nobenih ciljev, ampak predvsem obrat v notranjost; naš notranji otrok se včasih zelo brani pred tem in v resnici to zgleda kot eno neodraslo cepetanje 🙂 hočem cilj, hočem brco v rit, hočem, da me od zunaj popedenajo, da mi nekdo drug pove, kaj je najbolje zame 🙂 pri nekaterih se ta proces začne precej prej, pri drugih kasneje, ampak povprečno tam nekje od tvojih let to ne gre več tako, po starem, z zunanjimi vzpodbudami. prej so vzpodbude lahko faks, pa potovanja, pa denar, služba, bivališče, partner itd., včasih tudi starši … zdaj se je treba pa dokončno postaviti na lastne noge – brez brc v rit, ki pritičejo otrokom: zdaj naredi to, potem ono. za postavit se povsem na lastne noge (ne samo v zunanjem smislu, torej cilji in podobno) pa se mora človek najprej dodobra spoznati.
tvoja naloga trenutno, vsaj zdi se mi tako po napisanem, ni udejanjanje prav ničesar. na ta način tvoj ego skuša samo zapolniti praznino, ki jo je prej filalo gnanje za cilji. sama praviš, da se kar ne moreš spraviti k ničemur – in to je pravi odgovor. telo ti samo pripoveduje, da noče, da ga še naprej ženeš za cilji in dejanji, ampak se želi ustaviti in – se srečati s tvojo dušo. ker zdi se mi, da do zdaj v življenju, če si toliko dosegla, kot praviš, da si, sploh še nisi imela prilike, da se zares srečaš. brez enih časovnih okvirov, do zdaj moram doseči to, potem bom nekaj drugega itd. življenje se ne ravna po zapiskih z listkov naših opravkov, ampak teče mimo tega. life is what happens to you while you’re busy making plans ali nekaj takega 😉