Ne živim vseh svojih potencialov
Imam občutek, da se že nekaj časa vrtim v krogu in občasno zaletavam z glavo v zid – prebliska pa kar ni.
Sem na začetku tridesetih, torej na višku svojih moči. Zelo izobražena. Razgledana. Pridna / delovna. Videla velik kos sveta. Z ljubečim partnerjem. In nezadovoljna:-( Kako grozno se to sliši.
Ne vem, ali je to posledica popolnega stresa in negotovosti zadnjih mesecev v službi, ali je tudi slednje le posledica nečesa drugega, večjega.
Marsikdo, ki vidi moje življenje od zunaj, mi ga zavida. Jaz pa čutim, da ne dajem vsega od sebe, da zmorem in si tudi zaslužim več. Pa kar ne najdem prave priložnosti, kje to udejaniti. Zato sem tečna, vzkipljiva, na čase celo depresivna, zapiram se vase – in vse to večinoma pokasira partner, ki si tega ne zasluži in potrpežljivo prenaša moje izpade, se pa včasih tudi skregava zaradi tega. Sama sebe bi včasih najraje brcnila v rit, pa vendar ne znam splezat iz tega.
Imam na metre raznih motivacijskih knjig, luštkano branje, ampak v prakso tega ne znam spravit. Včasih sem si zastavila cilje in jih dosegala enega za drugim. Zdaj si niti ciljev ne znam več postavit, kot da sem se izgubila nekje….:-(
Kam naj se obrnem? Očitno rabim en zunanji push, nekoga, ki mi bo pomagal odkriti vse svoje zmožnosti, me pomagal usmeriti… Pripravljena sem garat, samo ta začetek rabim, ker se mi počasi ze meša…
PS. Samo ne mi svetovat psihoterapije, sem v obupu probala tudi to, vendar sem bila čisto razočarana. Govorim lahko tudi doma steni…
Mogoče pa živiš življenje, ki sploh ni skladno s tvojim bistvom?
Postavljaj si različna vprašanja, povezana z željami, ki jih nosiš v sebi in življenjem, ki ga živiš. S pravimi vprašanji lahko prideš zelo daleč vase.
Morda si si v preteklosti postavljala cilje, ki so jih drugi od tebe pričakovali, ne pa tistih, ki so v tebi?
Mislim da ko si boš odgovorila na vprašanje, kaj si v življenju želiš, na kakšen način, kaj je tisto kar ti pusti nasmeh na obrazu itd itd, potem boš zagotovo takoj našla tudi cilje….in veselje pri izpolnjevanju le teh.
Ni bistvo to, česa si sposobna naredit in kako trdo si pripravljena za to delat, ampak je bistvo, da delaš tisto, kar te osrečuje, je del tebe in v skladu s teboj – torej da delaš z ljubeznijo….ker morda imaš to iz otroštva, da si izpolnjevala cilje drugih….sedaj pa si naenkrat prazna, ker to niso bili tvoji cilji.
To je samo ena od možnosti, zakaj bi lahko bila tako nezadovoljna…
Odgovor na vprašanje prvih dveh avtorjev je: Niti ne. Nekateri cilji (da doštudiram ipd.) so se sicer skladali z željami mojih staršev, marsikateri pa je bil tudi proti njihovi volji. V bistvu sem vedno počela stvari, ki sem jih želela, ki so mi veliko pomenile. Še zdaj jih, le da tistih velikih ciljev enostavno ni več. In posledično tudi ne zadovoljstva, ko človek nekaj doseže, karkoli že to pač je.
Verjetno se vse skupaj sliši malo zblojeno in je še najbližje možnost, da dejansko ne vem, kaj si želim (jaz, ki sem vedno imela želje in cilje). In to me ubija. Ne najdem stika sama s sabo…
Včasih me spreleti, da sem mogoče v napačni zvezi. Pa vendar partnerju ne morem nič kaj zares očitati in si mislim, da mora biti problem v meni….
poznam ta občutek…..NEKAJ TI MANJKA, PA NEVEŠ KAJ. delaj na sebi, spoznaj, kaj vse nosiš s sabo, kaj te obremenjuje in kaj potrebuješ. odloži breme, obdrži tisto, zaradi česar se počutiš FAJN. ne bi bilo slabo prevetrit odnose od doma in primerjati sedanji odnos s partnerjem. vprašaj se, ali so te stvari, ki si jih počela, ki so te veselile, počela, ker si si jih res želela, pa si z njimi kljubovala staršem, danes pa vlečeš s seboj slabo vest in krivdo, ker staršev nisi zadovoljila. kako sta sicer s partnerjem? bi rada delala kar si želiš, pa neveš če bo njemu to všeč? si se zaradi tega izgubila????
Mogoče se bo videlo kot provokacija, vendar mislim čisto dobronamerno: vse imaš, kolikor si napisala, manjka ti pa tisto kar v teh letih pride na vrsto in daje nove dimenzije med partnerjema in nasploh v življenju: OTROK.
Če pa ni to pa ti manjkajo vsaj dve, tri dobre prijateljice (v pravem pomenu besede), katerim bi pokazala nove čevlje in jim povedala nekaj tračev in kdaj kaj z njimi zvečer spila. pa šla z njimi na jadranje itd.
Če nimaš ne prvega in ne drugega ti nobeni čevlji za 200 EUR ne pomagajo.
Verjemi!
Vem sama!
Oprosti, vendar se tudi meni (dobronamerno) tole zdi neumnost.
Že mogoče, da si avtorica podzavestno želi otrok pa tega še ni ozavestila. To bi bilo čisto OK – vendar pa ostalo – kot pove že nick – namiguje na “preveč časa”.
In to se mi zdi neumnost, ker zapolnjevanje časa z relativno nepomembnimi stvarmi še nikdar ni rešilo problema. Le odloži ga za nedoločen čas
S prijateljicami lahko uživaš, ko uživaš tudi sam(a) s sabo in se imaš fajn. V nasprotnem primeru le druga drugi igrajo oporo za zapolnjevanje časa.
vsak ve kaj ga zadovoljuje, osrečuje ali pa res mora še to najti. da bi bili non stop srečni in zadovoljni sami z sabo in ostalimi okrog sebe pa je nemogoče.
Najhujše je ko začneš brati knjige, vrtati po sebi in svoji družini in iskatii vzroke zakaj si nezadovoljen. To je totalna bedarija. To je seveda moje mnenje.
[/b]
to je res hudo, dajem skozi to agonijo, da zadiham, da se otresem vsega kar me tišči in kar me omejuje. meni se to vrtanje po preteklosti ne zdi bedarija, ampak odgovornost do sebe. ne želim očitat nikomur v življenju, da me je omejeval, da me je spravljal v obup, da zaradi njega nisem izživela svojega življenja, ker bi to bila bedarija. odgovorni smo zasi zase, ker smo odrasli. lahko rečem sem taka in taka, ker so me starši maltretirali, lahko si najdem uteho v prijateljicah, nakupih,….ampak tisto kar me matra bom nosila sabo in me bo spremljalo povsod. sprememba na sebi je najtežja, se pa da. veselim se te zmage! imam prijateljice, ampak one imajo tudi svoje življenje. lahko pa imam sebe, za vedno;)
Se strinjam z zadnjim komentarjem delo krepi kakršnokoli. Preveč tuhtanja in premišljevanja tudi ni dobro. Dobro pa je seveda, da se zavedamo kaj si želimo in kaj si ne želimo. Ljudje včasih res preveč tuhtamo o tem kaj ni dobro za nas kot pa o tem kaj bi bilo dobro. In katera čustva ne maramo, kakšnih situacij si ne želimo v prihodnosti ( saj to itak vsi vemo ) in da krepimo tista, ki so nam ljuba.
in gibanja, predvsem na svežem zraku tudi pomaga. Je neke vrste cilj ali pa tudi ne, vendar potenje res pomaga pri premagovanju stresov in pomirja in ti pomaga vzdrževat stik s samim seboj. Poskusi tečt vsaj kakšn uro dnevno in …ne boš imela več tečnobe, popoadkov nezadovoljujočega potrošništva, pa vsaj uro in pol dnevno boš zaposlena s fizično aktivnostjo in svojimi mislimi.
Jaz pa bom rekla obratno: najprej se imej fajn s prijateljicami, nato pa se še ti imej sama!
Samo veš kaj mislim pod prijateljice: prijateljice so od takrat, ko ste se še vse podile z enakimi kotalkami okrog, ker drugih niso imeli in nobena še ni imela bogatega moža, in ko še nobena ni bila inšpektorca…. od tam so dobre prijateljice. Ko ste vse bile še enake… kasneje so še samo interesi in tam že igraš igro za javnost, ki pa se mogoče ne sklada s tabo.
Druženje in šport to je dobitna kombinacija. Vse črne misli prežene in svet je takoj lepši. Nobena druga terapija ni potrebna. 100 % garancija za vse manjše čustvene pretrese!!
Zagovarjam to in noben me ne prepriča v kaj drugega!
Pred leti sem poznala enega, ki je bil takrat v letih, ki jih imam jst zdaj in zanimivo, dogajalo se mu je nekaj takšnega kot opisuješ… Meni se je zdelo malo nenavadno… s svojimi opisi težav je, kar se zadnjih pogovorov spomnim, šel vedno bolj navzdol… naprej ne vem več, kaj in kako se je odvijalo… se včasih sprašujem, če je še sploh pri življenju, ker je bil tak, zelo melanholičen tip…
Zanimivo pa je tole, ko sem zdaj jst v njegovih letih, se mi je začelo dogajat isto… Trenutno pa je točno tako pri meni kot opisuješ v citatu, ki sem ga navedla… sem brez ciljev…Upam le, da ne bom šla tko navzdol kot tist fant… :S
Drgač pa isto kot opisuješ zase, tudi on je na zunaj fural zelo zavidljiv lajf…
Hvala za zanimive prispevke, verjamem, da je v vsakem (vsaj) zrno resnice, bistvo bom morala odkriti (očitno) sama.
S prostovoljstvom sem se precej ukvarjala, dokler me ni čas pohopsal, še zdaj pa marsikaj naredim kar tako, pa čeprav zgolj za prijatelje in znance. Občutek je dober, ne reši pa večjega vprašanja.
Priznam, šport sem precej opustila in vem, da človek bistveno bolje funkcionira, ko je fit. Bom definitivno začela nazaj, morda pomaga na poti do “klik”-a.
Hja, prijatelji so pa zgodba zase. Jih je nekaj, ki jih lahko sredi noči vržem pokonci, in ki mi znajo tudi postavit ogledalo. Prijateljice iz otroštva pa nimam nobene, ker so me poti vodile stran od doma in okoli po svetu. SIM kartica polna imen, pa tako malo med njimi je tistih, ki iskreno od tebe nič ne pričakujejo ali pa mislijo, da ti od njih kaj pričakuješ:-( Večina ljudi sploh ne zna več iti samo na kavo! Žalostna sem, ker je danes vse samo še mrežnje, vsak samo še računa, kakšno korist bo lahko imel od tebe, če takoj ne vidi računice, te marsikdo po hitrem postopku tudi skensla. Z nekaj “prijateljicami” sem se tako tudi opekla. Takih za pokazat nove čevlje, je dovolj. Manjka pa tistih, ki imajo čas tudi, ko si pod nevihto. Ampak to je že čisto druga zgodba.