Pozdravljeni,

sva mlad par z 1 leto starim otročičkom. Kot par super funkcionirava, vse štima. Imava le en problem. Kje živeti. Najini starši živijo 2 uri in pol narazen, oba sva na njih navezana. Jaz bi živela blizu svojih in jim na stara leta pomagala, za njih skrbela. On pa ravno tako. Seveda, ker ga ljubim, sem pripravljena popustiti in se seliti k njegovim, samo da je on srečen. Vendar jaz ne bom. Sovražim tiste kraje, predaleč je od mojih, težko bom dobila boljšo službo, moji starši ne bodo skoraj nič videli vnuka, ki ga obožujejo. Kaj naj naredim, če on ne popusti, noče sprejeti najmanjšega kompromisa, le življenje na dvorišču svojih staršev, kjer bi si morala zgraditi hišo?

Spoštovani,

zahtevno vprašanje, na katerega nimam hitrega odgovora. Na misel mi pride, da je to ena od številnih situacij, ki vaju še čakajo in ki bodo od vaju zahtevale sklepanje kompromisov. Je pa res, da gre za pomembno odločitev z dolgoročnim vplivom. Takole na prvo žogo, bi rekel, da ni modro, da se selite nekam, kar že v naprej sovražite in kar ogroža več vaših pomembnih vrednot. Po drugi strani pa je mogoče, da selitev ne bi bila tako strašna kot jo vidite sedaj. Če le imata možnost, vama predlagam, da si za par ur najameta svetovalca in skupaj z njim poskusita najti kompromis. Saj se imata rada, kar pomeni, da noben od vaju ne želi, da bi drugi trpel. Na ta način pridobljena veščina sklepanja kompromisa vama bo prav prišla celo življenje. Cilj je pretehtati katere so tiste vrednote posameznika, katerim se ta v nobenem primeru ni pripravljen odreči. Katere so pa tiste, pri katerih lahko sklenem kompromis in toleriram določen nivo frustracije v dobro partnerstva in svoje sekundarne družine. Rešitve so lahko različne, življenje v bližini enih staršev, drugih staršev, na sredini itd. Svetovalec vama bi pomagal pri odločitvi upoštevati še druge faktorje, o katerih ta hip mogoče še ne razmišljata, lahko pa vplivajo na kasnejšo kvaliteto življenja.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

vidva v štartu ne bi smela biti skupaj, kaj šele, da sta si omislila otroka. Oba namreč gledata nazaj in ne naprej. Oba imata očitno zelo zelo sebične starše, ki so si omislili enega otroka na katerem sedaj vsi visijo in vama v psihičnem smislu prepovedujejo odrasti, se osamosvojiti. Vidva sploh nimata pravice do svojega življenja. Kaj bi šele bilo, če bi šla recimo nekam v tujino? Sta čisto enaka, zato ne pašeta skupaj. Pravzaprav sploh z nobenim ne pašeta skupaj, ker bo vsak novi partner, ki bi sicer pristal na tvoje pogoje (živeti pri tašči, ki ji bo edini smisel življenja viseti na družini svoje hčere) ali njegove pogoje (ki so identični tvojim) samo privesek vaše dosedanje familije.

Pri čemer najbrž tvoja starša nista niti stara in še 30 let ne bosta rabila nobene pomoči.