NE želim dojiti!
Pozdravljeni,
novembra pričakujem novega člana, vendar se mi v sedajšnem obdobju poraja kar nekaj vprašanj, na katere si nikakor ne morem odgovoriti, saj sem čustveno zelo zmedena.
Zame je to prva nosečnost, vendar pa sem se že v začetku le te odločila, da otroka ne bom dojila.
Nimam odgovora na vprašanje zakaj! Mislim, da na to vpliva moja čustvena nestabilnost ter problemi z samopodobo, zaradi česar sem imela v preteklosti kar nekaj težav in si jih že nekaj časa neuspešno prizadevam odpraviti.
Nekaterim mamicam se mogoče moje mišlenje zdi neprimerno, jaz pa se nekako vsega skupaj bojim. Ne vidim se v vlogi matere, pa čeprav sem si otroka zelo želela in ga tudi nestrpno pričakujem, po drugi strani pa se bojim, da bom slaba mama in da tega ne bom zmogla, kar bi mi še dodatno potrdilo obtoževanje drugih glede moje odločitve (dojenje). Poleg tega pa se neizmerno bojim, da bi padla v poporodno depresijo, na kar mi trenutno stanje vedno bolj nakazuje, na forumih pa prebiram, da prvi podoj lahko le to sproži. Mogoče se s tem obremenjujem brez razloga, ali pač ne.
Nosečnost budno spremljam, berem literaturo, članke, brskam po forumih, prijavljena sem celo na nosečniški koledarček, vendar me vedno znova obide strah ob pomisleku na konec nosečnosti in prvi stik z otrokom ter reakcija sestre ob moji odločitvi, da ne želim dojiti.
Zato sem se obrnila na Vas z prošnjo za nasvet, kaj naj storim…
pozdravljena kuci,
tvoji strahovi glede materinstva so pri nosečnicah zelo pogosti, zlasti v prvi nosečnosti in čeprav si zdaj v dvomih in si zaradi tega žalostna, to še ne pomeni, da bo tako tudi po porodu. Verjemi, da si čisto normalna nosečnica, vsi ti dvomi in strahovi pomenijo le to, da boš kmalu mamica in to prvič. In ker se zavedaš, da so dojenčki v celoti odvisni od staršev, je normalno da te skrbi. Jaz sem v 3.nosečnosti imela tesnobo in me je bilo celo nosečnost strah, da se mi bo pri porodu kaj zgodilo, pa čeprav sta bila prva dva poroda bp. Zaradi tega sem bila nenehno utrujena, ponoči pa nisem mogla spati. Medtem ko sem v prvih dveh nosečnostih uživala kljub nosečniškim tegobam, me je v zadnji neprestano skrbelo in sem samo čakala da bom že končno rodila, hkrati pa se bala kaj bo…skratka vse se je seveda dobro končalo in tisti TRENUTEK, ko je bila deklica rojena, je bilo vse pozabljeno.
Glede (ne)dojenja pa počakaj, da rodiš. Če bereš ta forum, se lahko sama prepričaš, da več psihičnih problemov povzroča prevelika želja po dojenju (ko to ne steče kot bi moralo), kot obratno. Glede sester v bolnišnici pa se nikar ne sekiraj, saj je otroček tvoj in imaš vso pravico, da se odločiš tako kot želiš. Ampak saj pravim, počakaj da rodiš in če boš takrat želela otročka podojiti, to naredi in pozabi na vse strahove, če pa ne, ga pa stisni k sebi saj so to najlepši trenutki v življenju mamic.
Če bi šla še enkrat skozi porod in prve tedne z novorojenčkom, bi prej:
– na tem forumu prebrala čim več vprašanj in odgovorov pod “NAJPOGOSTEJŠA VPRAŠANJA” (da bi bila v boju proti vsem mitom o dojenju dobro oborožena z informacijami);
– pri porodu ne bi dovolila, da mi dajo karkoli proti bolečinam (ne maske s plinom ne intravenoznih narkotikov …); tako bi najbrž preprečila, da bi bil otrok čisti zaspanček in bi dojenje veliko lažje steklo;
– v prvih tednih doma pa bi si dojenčka že takoj prestavila v zakonsko posteljo in se z njim stiskala in ga veselo dojila, cel dan, če bi bilo treba; ob tem pa se ne bi niti za trenutek spomnila na morebiten nered v stanovanju in podobne bedarije.
kuci, težave s samopodobo in ogromna nihanja v razpoloženju imamo številne mamice. jaz mislim, da ti bo odločitev za dojenje dala nov zagon, in ko boš enkrat uspešno dojila, bo občutek zadovoljstva še večji. Čutila boš, da je to najbolj naravno, kar lahko mama da otroku. Da ne govorim o času, denarju in živcih, ki jih boš prihranila, če se izogneš kupovanju in pripravi adaptiranega mleka. Ko boš enkrat dovolj ulaufana z otrokom, ga boš oblekla, napokala v avto in šla npr. kam na obisk, kjer boš lačnega otroka brez problemov podojila in se ti ne bo treba ukvarjati s tem, ali je mleko v flaški dovolj toplo itd.; ne bo ti treba pomivat, sterilizirat, sestavljat vseh tistih pripomočkov, ki jih rabiš za pripravo adaptiranega mleka.
sicer pa … vedno več je organizirane strokovne pomoči za nosečnice, bodoče mamice. pogovori se s kom, lažje ti bo: http://www.mamazofa.org/svetovanje.html
pa srečno, LiLu
Kot bi brala samo sebe med nosečnostjo (in še prej, preden sem sploh zanosila). Ne vem zakaj, ampak imela sem cel kup “problemov” in predsodkov okoli dojenja…. Ni mi šlo skupaj in pika. Tudi sama sem imela težave s samopodobo, nisem si bila všeč, ter nekako sebe kot ženske nisem videla kot ŽENSKE, katere ena izmed vlog je tudi biti MAMA. Ko sem si predstavljala sebe, kako dojim, me je kar malo streslo in o tem raje nisem razmišljala. Ko sem prebirala raznorazne forume (tega sem mimogrede odkrila po porodu), sem pogosto preskočila pogovore o dojenju, češ meni tega ni treba vedeti. Kot bi si mislila, da itak ne bom dojila… Jaz pa že ne…. Med nosečnostjo sem se ukvarjala o vsem drugem, o dojenju pa res nisem razmišljala.
Potem pa je prišel dan D, dan ko je na svet prišla moja deklica. Prišla je s carskim rezom po 17 urah v porodni sobi. Po precej napornem porodu… Videla sem jo 5 minut, nato pa so mi jo zaradi krčenja telesa in vseh mišic (verjetno zaradi predolgo trajajoče epiduralne…) vzeli in mi jo prinesli zjutraj, 4 ure kasneje. Takrat sem bila preveč izmučena, da bi sploh lahko o čem razmišljala .Pravijo, da po napornem porodu in po carskem rezu dojenje težje steče. No, moja deklica je k meni prišla zjutraj, ni bila še ura 6, in sestra me je vprašala, če jo želim podojiti. Dotlej prepričana, da verjetno ne bom dojila, sem brez pomisleka rekla DA in moje dete je že pilo moje mleko (oz. takrat še mlezivo).
In – kot je rekla moja predhodnica – to je največ kar otroku lahko daš. Nekaj najlepšega. Bila sem vsa matasta od poroda, bolela me je rana od operacije, ampak jaz sem uživala, ko sem k sebi stiskala mojo štručko… Kako je dišala, kako je bila lepa, samo moja, in hranila se je pri meni. Kot da brez mene ne bi preživela…. Danes je stara 7 mesecev, po vseh težavah se še vedno dojiva in to je nekaj najlepšega. Premagala sem začetek mastitisa, krvave in razpokane bradavice, skoraj sem obupala, a se nisem dala.
Nehaj razmišljati o tem, kaj boš, ali boš, zakaj boš/ne boš… Prepusti se. Uživaj v nosečnosti!!! To je lep čas. Sanjaj o svojem otročičku in zapomni si: MAMA BOŠ!!! In to je nekaj najlepšega, pa če boš ali ne boš dojila… Drži se!!
Pozdravljeni, kuci!
S tem, ko ste si olajšali dušo in napisali, kaj vas teži, ste že na pol poti do cilja. Cilj pa je biti kar se da umirjena, zadovoljna in skrbna mamica, kajne! Ni neobičajno, da imamo mamice v določenih okoliščinah lahko zelo velike skrbi ali tudi odpor do dojenja. Pogosto je ta odpor posledica nekih vplivov iz okolja, ki vplivajo na samozavest. Kot so vam napisale mamice zgoraj, je težava s samozavestjo v tem obdobju večno problem. Tudi sama sem imela s tem nemalo problemov, ko sem prvič rodila.
Dojenček bo imel mamico najraje na svetu, ne bo je meril od nog do glave, ne bo je ocenjeval in kritiziral. Ja, če bi šlo samo za dojenčka in mamico,… A seveda ne gre. Okoli otroka, matere in mlade družinice je kup ljudi, družbeni pritiski in norme so tisto, zaradi česar nas skrbi, ali ravnamo vredu in zaradi česar smo lahko tudi depresivne. Če okoli nas ni nikogar, je lahko še slabše, saj je osamljena, izolirana mamica, ki nima nikogar v oporo, včasih še bolj žalostna. Pomemebno je, da se vsaka mamica, če doji ali ne, obda z ljudmi, ki ji bodo v oporo in ki je ne bodo ves čas spraševali, zasliševali, dvomili v njeno ravnanje ali celo kritizirali in pametovali po svoje, vsiljevali svoje izkušnje in svoje nasvete ponujali kot suho zlato.
Vse, kar bo povezano z ravnanjem vašega otroka, bo lahko predmet kritike. Dobro je, da o tem razmišljate zdaj, da si boste zgradili obrambni zid in ne dopustili takega pogovarjanja s samo seboj. Dojenje ali nedojenje je le ena tema. Druga močna tema je nošenje otroka, posvečanje pozornosti otroku, razvajanje. Tretja je oblačenje, kopanje, negovanje. Četrta tema je suh/debel otrok, napredovanje na teži, obolevanje, cepljenja, zdravljenje otroka. Če se boste znali zase postaviti na vseh od teh kritičnih točk, na katerih znajo ljudje “težiti”, se boste znali tudi glede (ne)dojenja, ne da bi vas pripombe in nasveti drugih prizadeli in okrnili vašo materinsko samozavest!
Nekatere mamice, ki imajo veliko strahov glede dojenja, ocenijo, da bi se vendarle odlično počutile, če bi otroka uspešno dojile. Samozavest bi si okrepile, morda bi prvič v življenju imele občutek, da so zares vredne, koristne in jih nekdo potrebuje. Druge mamice je strah, da dojenje ne bi uspelo in bi jih to še bolj prizadelo, zato se morda vseeno odločijo, da ne bodo poskusile dojiti. Nekatere pa poskusijo in morda naredijo načrt, da bodo dojile en teden, potem bodo videle, kako bo, morda premislijo in sklenejo, kako in kdaj bodo odnehale, če dojenje ne bo steklo v določenem času in če bo dojenje slabo vplivalo na njihovo okrevanje, počutje in odnos do dojenčka in do samih sebe.
“Nekaterim mamicam se mogoče moje mišlenje zdi neprimerno, jaz pa se nekako vsega skupaj bojim.”
***Ni pomembno, kaj si kdo misli. Popolnoma razumem, da vas je strah, posebej ker stopate na nek neznani teren, ne veste, kaj lahko pričakujete, ne veste niti tega, kako se boste sami v tej situaciji odzivali in počutili. Pomembno je samo to, kako se boste vi počutili in kaj si vi želite in česa ne. Lahko si zelo želite otroka in ne želite dojiti, tudi to obstaja. Lahko ste zelo skrbna mamica, čeprav ne dojite. Lahko ste skrbna mamica tudi, če denimo poskusite in opustite dojenje, če boste zaradi dojenja tonili v dodatne težave in vam bo zbijalo samozavest. Tukaj res ni pomembno, kako vas drugi ljudje vidijo, to se jih prav nič ne tiče.
Prepričana sem, da če si otroka želite in ga z veseljem pričakujete, potem STE ŽE DOBRA MAMA. Delali boste zavestno dobro in po najboljših močeh, kajne! Včasih mamice česa ne zna. Ko je prvič mamica, marsičesa ne zna, mora se naučiti. Človek je v evoluciji postal kulturno bitje in izgubil določene instinkte. Ste vedeli, da recimo tudi človeku podobne opice, denimo gorile, v ujetništvu, ko so same s sabo in ko prvič rodijo mladiča, ne vedo, kaj z njim početi? Vlečejo ga lahko po kletki sem in tja, obrnejo na glavo in držijo za noge, ne znajo ga pristaviti… Ker niso imele možnosti, da bi opazovale druge mame skrbeti za mladiča! Čeprav smo bolj razviti od omenjenih živali, pa smo zaradi industrializacije v zadnjem stoletju ženske pred podobnimi izzivi. Popolnoma normalno je, da mlada mamica še nikoli ni videla previjanja, dojenja in drugih opravil, povezanih z ravnanjem z novorojenčkom. Kako naj ve? Kako naj bo mati? Kako neki naj bo samozavestna? Zaprta je v stanovanju, brez drugih žensk, ki bi ji znale pomagati brez kritike, večina danes nima ob sebi izkušene matere ali babice, ki je uspešno dojila. Ženske se moramo vsega naučiti in pri tem učenju nam kaj malo koristijo radovedneži in nergači, ki vidijo samo to, kaj smo naredile narobe. Verjemite, kuci, tudi mame, ki imamo več otrok, ne naredimo vsega prav. In to vemo. Po mnenju nekaterih ljudi pa sploh kar naprej delamo vse narobe. Če se pustimo, je polemika vnaprej izgubljena.
Ali imate prijateljico, ki vas razume in vas bo podprla, vam pomagala? Je kdo od sorodnikov tak, v katerega družbi ste sproščeni in samozavestni? Pričakujete, da boste po porodu imeli pomoč ali boste več sami? Zaupajte se ji/mu in ga prostite, če bi bil z vami več časa, da ne boste sami?
Mama Zofa, ki je bila omenjena zgoraj, je odličen telefon za pogovore na to temo!
V nekaterih okoljih obstaja tudi pomoč na domu po porodu, mislim, da v Ljubljani deluje zavod Tamala, kjer lahko mamica najame doulo. Doule znajo pomagati po porodu, pri skrbi za otroka, znajo prisluhniti mamici, naredijo kaj v gospodinjstvu…
Se lahko morda povežete s kakšno mamico, ki ima več otrok, in bi se lahko morda skupaj sprehajali in poklepetali ali pa bi vas obiskala, ko boste rodili? To pogosto dobro deluje, seveda če se ljudje ujamemo in spoštujemo odločitve in poglede na svet pri en drugem.
Ne vem, kdo vam je povedal, da prvi podoj sproži poporodno depresijo, za tako trditev ni nobene strokovne osnove. Hormoni po porodu gotovo vplivajo na mamico. Vplivajo tudi na začetek tvorbe mleka. Prvi podoj je ali pa ga ni, mamica lahko vseeno zapade v depresijo. Največji vzvodi, da se depresija pojavi, so prav ti, ki sem jih zgoraj naštela, torej to, da je mamica preveč sama, da nima podpore ali da ima okoli sebe ljudi, ki ves čas dvomijo, pametujejo in kritizirajo. K depresiji lahko včasih pripomorejo težave po porodu pri obeh, težave otroka z zdravjem, če npr. otrok veliko joka, če ima kolike (pri čemer je materino mleko dosti boljša izbira kot prilagojeno mleko, po katerem je verjetnost kolik kar 7-krat večja), če od matere zahtevajo, da otroka hrani po urniku (otroku pa to ne ustreza), če mater svarijo, da mora odloka odlagati, sicer ga bo razvadila, kar nikakor ne drži, in podobno. Dojenje – da, težave pri dojenju so lahko eden od dejavnikov, da so matere žalostne, zaskrbljene, zmedene, negotove, jokave, depresivne. A so le eno od dogajanj, ki gre lahko narobe. Lahko pa gre tudi dojenje v najlepšem redu, pa je mati vseeno depresivna, če gre narobe kaj drugega.
Dojenje nikakor ni nek biološki sprožilec depresije, kar so vam rekli, če sem prav razumela. Tudi če ne boste dojili, se bo hormonsko po porodu dogajalo enako. Mleko boste morali ustavljati, o tem se boste pogovorili z zdravnikom ali svetovalko za dojenje v porodnišnici, lahko se oglasite tudi na forumu in vam bom pri tem pomagala, če se boste tako odločili.
Vaša sestra je presenečena, a nima pravice, da vas sodi, odločitev je samo vaša. Če sta si s sestro blizu in ni ena od ljudi, ki solijo pamet, se poskusite z njo pogovoriti. Če ne, raje ne razpravljajte o tem.
Poglejte še te odgovore in dvome drugih mamic, boste videli, da nikakor niste edina mamica, ki se boji, kako bo po porodu. Odpor do dojenja:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4526427 (dojenje v prvo ni šlo, strah pred neuspehom)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979071 (negativna izkušnja ob dojenju druge ženske)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4858253,4860190 (mati nikakor ne želi dojiti, očka skrbi)
Pozdravljena, tudi sama pričakujem dete konec novembra in tudi jaz NOČEM DOJITI.
Vem, da se sliši smešno in prosim druge mamice, da me zato ne napadete. To je moja odločitev.
Naj povem, da bom povila drugega otroka in da vem, kaj lahko pričakujem. Že pri prvem sem bila podobnega mnenja, a sem vseeno poskušala. Mleka ni bilo dovolj, otrok se ni redil…. Z živci sem bila že čisto na koncu. Naporno je dojiti, potem flaška… in tega kar ni konec. Danes mi je žal, da sem se sploh trudila, zato sem se odločila, da je bolj pomembno, da sem sproščena in da uživam v materinstvu. Otroku bo to pomenilo več kot materino mleko.
Vsi zmeraj govorijo samo o tem, kako pomembno je dojenje za razvoj otroka inp., nihče pa nikoli ne spregovori o tem, kako je to za veliko mamic naporno in kako depresija mamice vpliva na novorojenčka.
Ne skrbite, mamicaxxx, vaše težave niso smešne, odločitev je vsekakor taka, da boste ob njej najlaže živeli in je vaša, od nikogar drugega. Na tem forumu ne dovolimo kritizerstva in napadanja, strpna debata pa je dobrodošla.
Pozdravljene!
Res je, da je dojenje nekaj najlepšega kar lahko daš otroku in sebi in res je, da nekaterim to pač ne steče-kar pa ne pomeni, da so zato slabe mame.
Tudi mene je bilo v drugo neskončno strah kako bo-pri prvi sem imela boleče, krvaveče bradavice, otroka s slabim sesalnim refleksom…mučili sva se, pa sva vseeno zdržali dva meseca in pol samo na dojkah. Mislim, da je bilo vredno.
Seveda pa pri tem ne sme biti samoobtoževanja. To je treba izbrisati. Vsaka sa trudi po najboljših močeh, pa naj rečejo drugi kar hočejo.
V drugo je bilo vse drugače-mali je pravi jedec in po petih mesecih se še vedno samo dojiva. Ni bilo nobenih posebnih bolečin(pomagalo je tudi Bepanthen mazilo prve dneve) in oba uživava.
Hočem samo reči, da ni pravila, da bo v drugo enako.
Pa še nekaj-vsak otrok je edinstven-jaz ne priznam pravila, da je treba dojiti na tri ure in nato otroka “stradati”. Mi smo se dojili po potrebi, ko je otrok tako pokazal. To je njegova posebnost, njegov karakter. Zakaj ga krojiti po “naših prvilih”? Tudi crtljava se, kolikor mi čas dopušča. Prehitro zrastejo in potrebujejo naš dotik, toplino, crkljanje…
In ne razmišljajte o tem ,da boste slabe mame. Jaz mislim, da vsaka mama da otroku tisto, kar mu v tistem trenutku po svojih sposobnostih in znanju lahko največ da. Že to, da jih z veseljem čakamo je res veliko! Samopodoba? Otrok te spremeni-ampak na lepše. Jaz pri sebi sploh ne opazim tistih malih stvari, ki so me prej motile. Žarim ob mojih malih dveh in neskončno uživam biti mama in ženska. Smo edinstvene in lepe. Najlepše nas dela zaupanje vase in sreča.
Povešene prsi? Ja, ampak nikoli ne bi zamenjala. Saj so modrčki, ki zelo lepo oblikujejo in se te “pomanjkljivosti” skrijejo. Malo večji trebuh? Ja, ampak se ga da skriti. Je pa moj in če ga jaz ne bom imela rada, ga ne bo nihče!
Predvsem pa nobnega strahu in veliko ljubezni-najprej do sebe in ob tem tudi do otrok.
ZAUPAJTE VASE; V SVOJO MOČ IN IMEJTE SE RES RADE.
Lepo pričakovanje in crkljanje!
Tudi jaz sem ena tistih, redkih, ki se je ze v nosecnosti odlocila, da ne bo dojila. Zakaj? Pravzaprav tudi jaz nimam nekega hudega razloga… pac se mi dojenje nikoli ni zdelo ne vem kako super – nekako si ne morem predstavljati, da bi imela otroka stalno priklopljenega (kar je, kot najbrz dobro veste tiste, ki dojite, v zacetku vecinoma neizogibno), da ne bi mogla niti malo zadihat, pa bolecine, pa da bi dojila kjerkoli – meni nepredstavljivo….Piko na i pa je dodalo se skoraj teroriziranje povsod, da je dojenje pa oh in sploh, sicer bodo otroci neumni, bolani, alergicni,…Jap, prebrala sem tudi veliko studij v zvezi z dojenjem in pac prisla do zakljucka, da ce se mi zdi, da to ni zame, mi pac ni treba dojiti, otrok bo zrasel tudi brez tega.
Po prvem porodu sem v P vseeno poskusila dojiti (malo iz firbca kako je to obcutiti, se bolj pa zaradi pritiska, da dojiti je pa ja nujno!) – seveda tudi zaradi nekaterih fizicnih omejitev (cisto prirascen jezicek, bradavice,..) nikakor ni slo in otrok je vsakic, ko sem ga dala blizu dojke, postal cisto histericen, tako da sem hitro zakljucila z eksperimentiranjem. Res sem potem morala kar ostro nastopiti, da sem v P sploh dobila AM, ampak potem pa se je zacelo resnicno uzivanje v materinstvu. Ok, se ena mini epizoda je bila s patronazno in groznjo z mastitisom ter poskusom crpanja mleka (to pa je meni bilo resnicno mucenje, ki ga ne zelim nikoli vec niti poskusiti, tezav zaradi mleka pa pravzaprav nisem imela nobenih). Seveda sem se kasneje dobivala vprasanja in komentarje v zvezi z (ne)dojenjem, ampak me resnicno niso vec ganila. Otrok je zdrav, vesel, bister, nima nobenih alergij, mama pa prav tako srecna.
V drugi nosecnosti sem kljub odlocenosti, da ne bom niti poskusila dojiti, imela tisti neprijetni obcutek kako bodo to sprejeli v P. No, bilo je celo bolje od pricakovanj – ko sem prisla na oddelek, sem (priznam, ob spodbudi partnerja, ker mi je to kar malo tezko slo direkt z jezika – zato res toliko bolj razumem dileme kuci) takoj povedala, da ne zelim dojiti – nihce ni nic komentiral, vsi so bili prijazni in mi vedno, ko sem poklicala, prinesli AM. Na koncu sem si celo sama pripravljala steklenicke. Skratka – bivanje v P je bilo v drugo prav prijetno!
No, glede na to, da sem na forumu dojenje (ki je kljub temu,da ne dojim, zanimivo branje :-)), moram vseeno povedati, da sicer nimam cisto nic proti dojenju, ki verjamem, da je (ce sta za to oba), super in marsikdaj veliko bolj prakticno od steklenick in AM. Tudi jaz sem vesela za vse tiste, ki jim dojenje lepo stece, ravno tako mi je zal za vse tiste, ki si to zelijo, pa jim ne uspe (vendar se zato ne bo svet podrl in zato nima smisla imeti slabo vest se nadaljnih 5 let! – to mi je pa mimo!).
Seveda pa mi gredo na zivce vsi tisti, ki si domisljajo, da morajo obvezno vse mame dojit (sicer so slabe), ravno tako je mene to agresivno propagiranje dojenja prej odvrnilo, kot pa pritegnilo. Me pa veseli, da je tega vedno manj (agresivnosti mislim), vsaj po mojih izkusnjah v P. Pohvalno pa je tudi dejstvo, da o tem debatiramo tudi na forumu dojenje!
Vsem mamam pa zelim, da se v svoji vlogi dobro pocutijo (z dojenjem ali pa brez), saj bodo od tega imeli najvec tudi njihovi otroci.
Svetovalke za dojenje pri LLL pomagamo materam dojiti svoje otroke, kadar pomoč potrebujejo in želijo. Pomagamo jim tudi pri odstavljanju. Pomagamo pri prezgodnjem prenehanju dojenja, pa pri ustavljanju mleka, če mamica nikoli ni dojila, kakršnekoli so že okoliščine… Veliko se ukvarjamo tudi s prehrano majhnih otrok nasploh, pa z vzgojnimi dilemami. In tudi LLL zelo moti, če se dojenje sili, propagira v smislu, da se mamicam zbuja slabo vest.
Draga “kuci”
Tvoja odločitev je tvoja in naredila boš tako, kot ti bo narekovalo srce in to boš začutila takoj po porodu.
– jaz sem otroku dala prvo mleko (to naj bi imelo največ koristnih snovi), dojiti pa nisem želela. Plus tega se otrok ni in ni mogel “prisesati” na mojo bradavico. Še bolj odvratno mi je bilo, da so me starejše medicinske sestre dobesedno silile v to.
Ni mi žal. Mleko sem si nekaj časa izčrpavala, z njim hranila otroka, kasneje smo uporabljali umetno mleko.
Z otrokom sem imela kljub temu tesne stike in je imel vso mojo pozornost in ljubezen, kar se mi zdi še najbolj pomembno, saj otrok zelo dobro čuti.
Čeprav so me strašili, da bo nevemkaj narobe in da sem slaba mama (tudi to od določenih privržencev dojenja pričakuj), se je kasneje izkazalo, da imamo prekrasnega zdravega otroka in da sem čudovita (ne-popolna) mama z vsemi plusi in minusi. In otrok ni presuh in ne predebel.
Spoštujem ženske, ki se odločijo, da bodo dojile, četudi do 3. leta otrokove starosti, vendar si pridržujem pravico, da sama ne dojim. Hvala. (p.s. Poslušaj svoje telo in otroka)
Ta tema je sicer že dokaj stara, vendar si ne morem kaj, da ne bi dodala svojega komentarja.
Kar me je najbolj zmotilo v dopisu je, da avtorice postov celo same mislijo, da je vzrok za njihovo ne-dojenje slaba samopodoba. Kar je še huje, to trdijo tudi zdravniki in drugi zdravstveni delavci. Pa ni. Vam povem, da z vami ni nič narobe tudi če ne želite dojiti.
No, jaz osebno nikoli nisem imela odpora do dojenja. Vedno sem bila prepričana, da bom dojila svojega otroka-to je pa ja najbolj naravna stvar na svetu. Izkazalo se je, da stvari niso tako enostavne. Imela sem zelo težak porod, ki je trajal 15 ur, umetni popadki in na koncu vakuum, sem bila raztrgana in rezana. Potem so ugotovili, da se posteljica ni izločila v celoti in sem imela ročno luščenje posteljice, pod narkozo seveda. Med posegom je prišlo do zelo hude krvavitve in sem menda izgubila tretjino krvi. No na srečo so krvavitev uspeli zaustaviti in tako sva z mojo deklico pristali na oddelku B, jaz s katetrom in hudo anemijo (Hb 70 g/L), punčka pa čisto zmatrana in po dveh dneh se je pojavila še huda zlatenica in je morala na fototerapijo. Takoj ko sem prišla malo k sebi sem poskušala dojiti otročka, vendar sem morala vsakič pozvoniti sestri, da so mi jo dale v naročje, ker so mi prepovedali vstajanje iz postelje. Tako da sem potem imela tamalo kar stalno pri sebi v postelji. Ubogi moj otroček je sicer poskušal sesati, vendar je bila tako izčrpana, da je že po nekaj požirkih zaspala. Najhuje je bilo to, da me je osebje stalno prepričevalo,da je to normalno in OK, meni pa se je zdelo, da otrok strada in postaja vse šibkejši. Ko sem prosila kakšno sestro naj preveri, če je otrok pravilno pristavljen, je ponavadi zgrabila mojo dojko in jo na silo poskušala potisniti otroku v usta. Mala se je seveda po takem tretmaju začela histerično dreti. No tretji dan, se me je ena izmed sester usmilila in prinesla adaptirano mleko, vendar so stalno povdarjale, da je to samo zaradi mojega težkega telesnega stanja (mogoče zato, da se moji dve cimri, ki sta se tudi matrali z dojenjem, ne bi navzeli heretičnih idej). Na mojo pobudo so mi potem četrti dan dovolili, da sem si začela črpati mleko in sem ga dajala tamali po flaški. Po enem tednu mučenja, so se odločili, da mi dajo transfuzijo eritrocitov, ker se moja anemija ni nič izboljšala. Ko so naju izpustili iz porodnišnice sem bila sicer še vedno anemična, ampak anemična v sprejemljivih mejah. No, doma se je moja agonija nadaljevala: s tamalo sva po enem tednu ostali sami doma, ker je moral mož v službo. Ker je punčka odklanjala dojko, kljub mojem vztrajnem poskušanju se je vsakič začela grozno dreti, sem si črpala mleko na 3 ure in jo hranila po flaški. Ker sem imela kljub temu premalo mleka, sem ji morala dodajati tudi AM. Skratka naslednja 2 meseca sta bila najhujša v mojem življenju: črpanje mleka 30 min, hranjenje otroka 1-1,5 ure (ker je tudi po flaški slabo vlekla), čiščenje in sterilizacija opreme 30-40 minut, potem pa spet hranjenje. Ob vsem tem sem bila anemična in se mi je stalno vrtelo + komaj sem se premikala, ker so me boleli šivi. Ko zdaj gledam nazaj, res ne vem, kako mi je uspevalo. Vsak večer sem zaspala v joku, ker sem bila tako zelo utrujena.
Seveda se sprašujete, zakaj sem tako dologo prenašala to torturo? Zato ker so mi vsi: od pediatra do patronažne zagotavljali, da je materino mleko najboljše kar lahko dam svojemu otroku. Ker študije kažejo, da so dojeni otroci bolj zdravi, bolj pamentni in oh in sploh…Pa ni res! Največ kar lahko daš svojemu otroku je ljubezen in skrb, ne pa produkt mlečnih žlez. In kar je najhuje (vendar sem to na žalost ugotovila šele kasneje) je resnica, da znanstveno ni dokazano, da so dojeni otroci v prednosti pred nedojenimi. Ne verjamete? Pa je res. Po poklicu sem tudi sama zdravstveni delavec in znanstvenica. Ker me je tako zelo mučilo, da so me lastne mlečne žleze pustile na cedilu, sem šla seveda raziskovat na PubMed (elektronska knjižnica originalnih znanstvenih člankov), da bi našla te famozne študije, ki zatrdno dokazujejo prednosti dojenja. Bila sem nemalo presenečena, ko sem ugotovila, da je število študij, ki potrjujejo dobrobiti dojenja enako številu tistih, ki so ugotovile, da ni razlike med dojenimi in nedojenimi otroci. Vendar pa v brošurah, ki jih dobiš v porodnišnici in pri zdravnikih to dejstvo nikjer ni omenjeno. Poleg tega se nikjer ne omenja, da so raziskovalci nakdadno ugotovili, da je veliko dobrobiti dojenja, ki so jih nekatere študije ugotovile v bistvu posledica drugih dejavnikov in ne dojenja. Problem teh študij je, da so bile izvedene v ZDA, kjer je večina doječih mater iz srednjega ali višjega razreda, so izobražne in bele rase, med tem ko nižji in manj izobraženi sloji bolj pogosto uporabljajo AM, ker imajo matere samo 2 tedna porodniške in morajo prej v službo. To da so bili dojeni otroci bolj zdravi in pametni torej ni nujno posledica dojenja ampak socialno-ekonomskih dejavnikov. Ko so študije statistično korigirali glede na socialno-ekonomski status mater je marsikatera povezava z dojenjem izginila.
No, moja zgodba z dojenjem se je končala tako, da mi je hčerin pediater po ene 2 mesecih matranja svetoval, da bi hčerko “dojila” s pomočjo naprave, kjer si načrpano mleko obesiš okrog vratu in potem otrok sesa po cevki na tvojih prsih. Ko mi je razlagal kako ta naprava izgleda, mi je v možganih nekaj kliknilo in pomislila sem: joj, zdaj bo hranjenje še dlje trajalo, že zdaj se mi s črpanjem mleka komaj izide. Kar stemnilo se mi je pred očmi, ker sem bila na robu svojih telesnih zmogljivosti. Nisem pa niti pomislila na možnost, da bi rekla, ne tega pa ne bom počela, ker potem bi bila slaba mama. Že tako mi je pediater dal vedeti, da ne verjame, da imam premalo mleka, da se to pojavlja samo pri 1% žensk (kako je vedel, da ravno jaz nisem med njimi?) in da so moje težave itak psihične narave. Še dobro, da je bil zraven tudi moj zlati mož, ki je obzirno pripomnil, da se mu opisani postopek zdi nekoliko preveč naporen, saj že zdaj komaj najdem čas za it na WC. No, jaz bi verjetno vseeno poskušala izpeljat to norost, če se ne bi že naslednji dan polila po nogi z vrelo vodo (verjetno zaradi neverjetne utrujenosti nisem bila pazljiva) – končala sem v bolnici z opeklinami 2. stopnje. Potem mi je mož na uvideven način povedal, da že pretiravam s tem dojenjem in naj neham v svoje in njegovo duševno dobro 🙂 No in sem. In počutila sem se super: kakšno olajšanje. Seveda sem imela slabo vest in sem šla raziskovat zadeve. In odkrila sem, da se znanost lahko tudi zlorabi, pa tudi to, da izhajam iz rodu ne-doječih žensk (prej me ta aspekt družinske zgodovine ni pretirano zanimal). Moja mama je mene in brata dojila kakšen mesec in pol, enako moja babica vse svoje 4 otroke – zanimivo ne? To je približno enako časa kot sem si jaz lahko črpala mleko. Seveda svetovalci za dojenje odklanjajo možnost, da imaš premalo mleka – oz. ga imaš, samo si sam za to kriv, ker otroka ne pristavljaš dovolj pogosto… Ni mi jasno, zakaj vsi priznavajo, da pankreas nekaterih ljudi izloča manj insulina, da pri nekaterih jajčniki izločajo manj estrogena, zakaj je potem nemogoče da pri nekaterih mlečne žleze izločajo manj mleka, pa če otrok sesa kot utrgan al pa če ti roka odpade od črpanja? Ne, veliko bolj verjetno je, da imaš psihične težave.
Da se razumemo: nimam nič proti dojenju in zdi se mi krasno, da ljudem pomagate. Vendar prosim bodite nepristranski: povejte resnico: In resnica je, da prednosti dojenja niso znanstveno dokazane. Vsaj ne še. Študije, ki so bile izvedene niso ustrezne z znanstvenega stališča – največji problem je ustrezna kontrolna skupina. To ne pišem zato, da bi koga odvrnila od dojenja, ampak zato, ker bo mnogoče to pomagalo kakšni mamici, ki se bo znašla v podobnem položaju kot jaz. Mogoče se bo lažje odločila za tisto kar je najbolj prav za njeno družino in se ne bo pripeljala na rob izčrpanosti. Zaradi enostranske razlage znanstvenih dognanj je bilo obdobje 2 mesecev po hčerinem rojstvu najhujše v mojem življenju, moralo pa bi biti najlepše. In to ni OK.
Kljub vsemu verjamem, da je dojenje najbolj naravna oblika prehrane za novorojenčka. Zato bom svojega naslednjega otroka poskušala dojiti, vendar ne za vsako ceno, ker prednosti niso tako zelo velike, kot nam to skušajo prdstaviti psevdo-znanstveni članki.
Za začetek tole: Sem prvič mamica. Tudi moj porod je trajal debelih 16 ur. Tudi pri meni se posteljica ni v celoti izločila in prav tako sem izgubila veliko krvi. Tudi moja prva dva meseca sta bila neznansko naporna, vendar pri petih še vedno vztrajam in še bom, saj je vedno lepše.
V zgornjem prispevku se je avtorica obesila na zdravstvene prednosti dojenja za otroke, vendar tudi sama ni navedla nobenih virov.
Zakaj na vsaki škatli AM piše, da je materino mleko najboljša hrana za dojenčka?
Kaj pa čustvena in povezovalna vloga dojenja?
In prednosti dojenja za matere?
Drage mamice, ta tema je vedno zelo zanimiva, zelo problematična, kulturno izjemno samorefleksivna v našem okolju, nikoli ni stara, vedno je aktualna. Kot gotovo že veste, La Leche League ne spodbuja dojenja za vsako ceno, vedno pomaga reševati in odpravljati občutke krivde, če smo svetovalke za to naprošene, vedno pomaga tudi, kadar je za družino bolje, da se dojenje predčasno zaključi. In taki primeri obstajajo. Odgovorila bom kot vedno na vsa sporočila, tudi na kritike, kajti argumentirana kritična razprava je na tem forumu dobrodošla, prosim pa vnaprej za veliko mero strpnosti in medsebojnega spoštovanja, razumevanja, empatije. Ne želim si, da bi morala sporočila cenzurirati ali ne-objaviti zaradi ostrih besed. Ne bom mogla dovoliti, da se tema razvije v smer, kot se običajno žočno razvije na nemoderiranih starševskih forumih. Menim, da od tega ne bi nihče imel nobene koristi. Če pazimo na besede, pa bomo morda lahko naredili še en majhen korak v pravi smeri.
Gospa Mojca, hvala za vaš odgovor – se popolnoma strinjam z vami. Še enkrat ponavljam, da zgornjega dopisa nisem napisala, ker želim koga v karkoli prepričati, ampak ker bo mogoče kdaj komu pomagal.
Polno doječa mati: najprej naj ti povem, da si res super, ker kljub vsemu vztrajaš pri dojenju. Vendar smo enako super tudi mame, ki smo se odločile, da tega iz katerega koli razloga ne bomo prakticirale. To je pač moje mnenje in od njega ne odstopam.
Se opravičujem, ker nisem navedla virov – to bi seveda morala storiti takoj. V bistvu jih je na internetu veliko: celo bolj poljudni članki citirajo najnovejše študije. Sem našla en fajn članek v Times-u, kjer se novinarka med drugim pogovarja tudi z dr. Kramerjem, ki je svetovalec WHO za dojenje: Times-on-line
Pa še najnovejša študija, kjer so v bistvu ugotovili, da na zdravje otrok ne vpliva dojenje ampak hormonsko neravnovesje med nosečnostjo, ki pa vpliva tudi na zmanjšano tvorbo mleka: Independent
Zakaj na škatlah AM piše da je materino mleko najboljše za dojenčka? Ja, zato ker dejansko je najbolj naravna hrana za dojenčka. Vendar verejetno ne tako zelo boljša kot nas prepričujejo. Poleg tega moraš vedeti, da je do tega prišlo pod pritiskom civilne družbe, ki je prisilila zakonodajalce, da so omejili proizvajalce odtroške hrane. Meni se to ne zdi nič narobe (omejevanje agresivnega reklamiranja AM namreč), moram pa reči, da me moti, da zaradi omenjene zakonodaje ne moreš priti do informacij o hrani, ki si jo prisiljen dati svojemu otroku. Ko sem odhajala iz porodnišnice mi sestra ni hotela svetovati katero AM je najboljše za mojega otroka, ampak me je odpravila z besedami: Saj boste dojila. Čeprav sem že v porodnišnici imela premalo mleka in sem morala dodajati. Potem sem ne vem koliko časa porabila za to, da sem na forumih prišla do tega, da je mleko z oznako pre popolnoma adaptirano in verjetno najbolj ustrezno. Da ne govorim o tem, da me nihče ni podučil, da je treba stekleničke sterilizirati in na kakšen način. Tak pristop se mi zdi neodgovoren, ker bi v primeru neizobraženih strašev lahko to vplivalo na zdravje dojenčka.
Kar se tiče čustvenega navezovanja med dojenjem: Meni se zdi,da sva s hčerko zelo navezani: očitno je na me navezana bolj kot na kogarkoli, saj jo lahko jaz potolažim ko je nihče drug ne more in zvečer lahko zaspi samo v mojem naročju. Tudi ko hraniš otročka po flaši se lahko stiskaš k njemu. Jo pa hranim v 99% jaz, ker je tako fajn in obe v tem uživava. Tudi mene je mama dojila samo en mesec, pa sva vedno imeli zelo dober odnos – tudi zdaj ko sem odrasla. Pomemben je čas, ki si ga pripravljen posvetit otroku, ne toliko samo dojenje. Seveda to je spet moje subjektivno opažanje 🙂
Pozdravljeni, ne-doječa mati!
Hvala za vaš prispevek, vsi komentarji so dobrodošli, tema je vedno aktualna, zelo rada se pogovarjam o študijah. Seveda so lahko nekatere tudi neustrezne, predvsem so lahko tudi različno interpretirane, odvisno od motivov in osebnega interesa ljudi, ki jih povzemajo, tako da moramo biti previdni. Tudi sama sem raziskovalka, pripravljam doktorat, tako da me te reči pritegnejo in jih želim videti iz prve roke, v globino, sama ustvariti svojo interpretacijo in svoje mnenje, tako kot tudi vi.
Na forumu imamo vrsto tem, kjer gre za odpor do dojenja, včasih gre za slabo samopodobo oz. bolj za kopičenje občutkov krivde, ki so seveda nepotrebni in jih skušamo na tem mestu čim prej razpihniti, drugič pa nikakor ne gre za to in se matere za ne-dojenje odločijo glede na osebno situacijo, zmožnosti in življenjske nazore (da sploh ne bodo dojile ali da bodo z dojenjem prenehale), ob tem pa nimajo čustvenih težav. Morda vas bodo zanimale različne zgodbe mater, ki jih hranim. Lahko seveda polemizirate, če želite, nobena tema ni zaprta.
Mati, ki ne doji, je prav tako skrbna mati:
http://med.over.net/forum5/read.php?46,4113019 (dojenje za vsako ceno?)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4166535 (2m, občasno črpanje)
http://med.over.net/forum5/read.php?1,4322033 (dojenje ni steklo, reševanje občutkov krivde)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5718970 (3m, občutki krivde, ponovno poskusiti?)
Z nobeno mamo ni nič narobe, če ne želi dojiti. In z nobeno ni nič narobe, če dojenje ni steklo, seveda pa ima ta mati nemalokrat občutke krivde in se ne počuti vredu ob tem, želi si, da bi lahko kako spremenila okoliščine, zaradi katerih težav ni mogla premagati. Poskušamo jih premagati skupaj, da gre človek lahko z življenjem mirno naprej.
Težak porod, kakršen je bil pri vas, je eden glavnih vzrokov, da se dojenje že na začetku težko vzpostavlja. Dodaten dejavnik za težave so lahko ostanki posteljice v maternici, bolezen mame, bolezen otroka in podobno. Žal mi je, da ste imeli tako težak porod in toliko medicinskih posegov, to je res izjemno težka situacija in vaša deklica je zaradi nje gotovo slabo sesala kar nekaj tednov. Iz izkušenj bi si upala oceniti, da je situacija na njeno sesanje lahko vplivala vsaj mesec dni ali tudi še v drugem mesecu.
“Ko sem prosila kakšno sestro naj preveri, če je otrok pravilno pristavljen, je ponavadi zgrabila mojo dojko in jo na silo poskušala potisniti otroku v usta.”
***To je neprimerno. Otrok se potiskanju za glavico pogosto upre. Zelo sem žalostna, ko berem, da ste namesto skrbne pomoči pri dojenju, natančnih umirjenih navodil, kako bi se morda dalo spodbujati in dohranjevati deklico (to je bilo v taki situaciji še kako potrebno, če deklica sama ni zmogla), dobili očitke, ko ste začutili nujno potrebo, da deklici ponudite dodatek. Poznam kar nekaj mamic, ki so mi povedale povsem enako zgodbo – da so same že zgodaj po porodu zelo dobro začutile stisko svojega otroka, vedele so, da nekaj ni vredu in da je intervencija nujna, žal pa osebje tega ni vedelo, saj se ni dobro informiralo, je slabo ocenilo situacijo in materi očitalo, da se ji ne ljubi potruditi. To je popolnoma neprimeren in žaljiv pristop. Lahko bi vas poslušali, morda tudi vnaprej slutili, da bo otrok nujno rabil dohranjevane, če pa ste vi po porodu v težkem stanju. Redko je otrok super, če je imela mama težak podor, to ne gre skupaj, kajne! Če niste mogli v laktarij, bi bilo morda mogoče iztiskati mleko leže z ročno črpalko ali z roko, ko bi vam pri tem kdo priskočil na pomoč. Mamice mi včasih povedo, da so jim sestre pomagale celo pri ročnem iztiskanju mleka, a verjetno mora imeti človek za tako pomoč precej sreče in še dovolj energije, da po medicinskih posegih sploh zmore. Zelo ste bili vztrajni, da ste si mleko iztiskali! Vaša deklica je prejemala vaše mleko, bogato s protitelesi, ko ga je najbolj potrebovala in ko je bilo zelo bogato z mlezivom, potrebovala pa je tudi dohranjevanje, to vi veste in to je vsakemu, ki se bo poglobil v vašo situacijo, hitro jasno. Verjamem, da vam je odleglo in da ste se počutili bolje, ko ste na pobudo moža sprejeli odločitev, da tako naprej več ne gre. Lahko bi se sesuli sami vase od vsega napora.
“Seveda se sprašujete, zakaj sem tako dologo prenašala to torturo? Zato ker so mi vsi: od pediatra do patronažne zagotavljali, da je materino mleko najboljše kar lahko dam svojemu otroku.”
***To je dojenje za vsako ceno. Tega ne podpiram. Vložimo veliko energije, veliko informacij, veliko idej, da dojenje dalje poteka, a včasih se stvari zasučejo drugače, kot si človek želi in tedaj se sme z glavo skozi zid. Prvo leto je preveč dragoceno in preveč težko, otrok in mati pa preveč krhka, da bi izvajali ukrepe, zaradi katerih je vse narobe. Nemalokrat priporočim, naj mati opusti črpanje, ki je lahko zelo stresno. A to ni vedno dovolj za sprostitev. Včasih je problem, ker otrok ne sodeluje, se krega, mati pa se seveda počuti, kot da otrok njo osebno odklanja, kar je silno neprijetno za njun ljubeč medsebojni odnos. Ovire niso vedno majhne.
Zdaj pa glede študij. Kot sem rekla, je veliko reči stvar interpretacije. Glede inteligence in dojenja vemo, da materino mleko vsebuje tiste maščobe oz. maščobne kisline (predvsem mislim na omega 3), ki so ključne pri razvoju možganov. Prilagojena mleka so imela s tem leta in leta hudo težavo. Proizvajalci so se dolgo izogibali dodajanja npr. ribjih olj v formule, ker so bila ta neobstojna in so hitro oksidirala, to pa je bila resna težava za kakovost. Danes te reči nekako že rešujejo, seveda idealno rešiti se ne bodo dala. A poglejva, kako se ta spoznanja lahko fino in nespametno interpretira, da je nekod užaljen. Lahko rečemo, da so dojeni otroci bolj pametni, ker ima materino mleko več tega in onega, evo, naredili smo vzročno posledično povezavo tam, pozabili na vrsto drugih dejavnikov, kup mater bo prizadetih. Lahko pa po drugi strani povemo tudi, da imajo ob današnji prehrani mnoge matere slabe zaloge omega 3 in da telo sicer nekaj tega samo tvori brez vnosa s prehrano, a ne nujno dovolj, zato so tudi dojeni otroci v razviti moderni družbi danes morda slabše preskrbljeni kot pri dobro prehranjenih materah v preteklosti. Hm, naj torej rečem, da so dojenčki danes manj pametni in mame neumne, ker preslabo jedo? Ne gre tako, kajne. Podobna je zgodba z vitaminom D.
Ker na zdravje otroka ne vpliva samo dojenje, je trditev, da so dojeni otroci v prednosti, spet stvar interpretacije. Če govorimo glede vrste mleka brez drugih vplivov, je trditev nesporna. Če trdimo, da bo določen dojen otrok bolj zdrav od nedojenega, pa je to seveda res zavajajoče, kajti nismo upoštevali vrste drugih dejavnikov, posebej tega, kako otrok živi, koliko je v zdravem okolju, ali je na svežem zraku, izpostavljen kemikalijam, kdaj in kako se hrani z drugo hrano, ta je izjemno pomembna in lahko že kmalu v skrajnih primerih slabega prehranjevanja ali pomanjkanja učinke dojenja v veliki meri izniči, potem ste omenili še socialni položaj, revščino, drži, vse to vpliva.
Res menite, da so vas lastne žleze pustile na cedilu? Vam je kdo tako rekel? Iz tega, kar ste napisali, razberem bolj to, da je bila poporodna situacija tako zelo problematična in deklica tako zaspana, utrujena in izčrpana po porodu, da dojenje zaradi tega ni steklo, čeprav so lahko vaše žleze delovale teoretično ok. Mleka se ni tvorilo dovolj in lahko ste imeli slabo tvorbo mleka.
“Bila sem nemalo presenečena, ko sem ugotovila, da je število študij, ki potrjujejo dobrobiti dojenja enako številu tistih, ki so ugotovile, da ni razlike med dojenimi in nedojenimi otroci.”
***Če boste imeli čas, kaj več napišite o svojih ugotovitvah. Vsekakor so lahko študije, ki niso ugotovile kaj dosti pametnega. So pa tudi take, ki so dobre. Ni treba, da je veliko takih študij, včasih je dovolj nekaj pomembnih. Predvsem me zanimajo tiste, ki so ugotovile, da ni razlik, se iskreno priporočam za kakšen “link” (ne iščem materiala, da bi vam nasprotovala, te razprave so zelo zanimive). Mnoge študije so lahko zastavljene tudi metodloško neustrezno.
“Poleg tega se nikjer ne omenja, da so raziskovalci nakdadno ugotovili, da je veliko dobrobiti dojenja, ki so jih nekatere študije ugotovile v bistvu posledica drugih dejavnikov in ne dojenja.”
***Da, to je mogoče. Recimo poglejmo razvoj čeljusti, gotovo pri tem dojenje igra pomembno vlogo, vendar pa je treba povedati, da je za dober razvoj obraznih kosti izjemno pomembna hrana matere v nosečnosti in hrana otroka v otroštvu. Če bi upoštevali vse tri dejavnike tako, kot je bilo načrtovano evolucijsko (brez vplivo moderne industrijske prehrane), bi močno zmanjšali potrebo po ortodonstskih storitvah. A ljudje seveda nimajo vsi takih možnosti niti informacij, kaj bi bilo treba narediti. Učinki pa so bili nesporno dokazani že pred skoraj sto leti, npr. leta 1939 v legendarni knjigi Westona A. Pricea, torej veliko prej, preden so se začele raziskave dojenja, ki jih poznamo danes.
“To, da so bili dojeni otroci bolj zdravi in pametni torej ni nujno posledica dojenja ampak socialno-ekonomskih dejavnikov.”
***Verjetno je najbolj realna interpretacija, da je dojenje eden od pomembnih dejavnikov, ne pa edini. To se lepo vidi v tretjem svetu, kjer je pomanjkanje čiste pitne vode, higiene in prehrane in je odstavljanje od dojenja eden največjih dejavnikov tveganja za smrtne okužbe doječih se dojenčkov in malčkov. Na tej točni, povedano po domače, največ otrok zboli in umre. Ne samo zaradi ne-dojenja, ampak tudi zaradi omenjenih drugih vplivov. Hkrati pa dojenje samo po sebi ne zagotavlja nujno, da otrok ne bo kljub temu zbolel ali umrl, če živi v takih razmerah.
Antropološke študije evolucije, v povezavz z mikrobiološkimi in prebavnimi procesi, predvsem v povezavi z esencialnimi maščobnimi kislinami (to je nova veja raziskovanja, sveža, dobra knjiga je S. Cunnane, Survival of the fattest), posredno potrjujejo tezo, kako in zakaj materino mleko evolucijsko tako ugodno vpliva na možgane. A kot ste navedli, dejavnikov je več.
Nekatere študije, narejene za populacijo ZDA, so za nas pogosto precej nerelevantne. En tak primer, ki me zelo žuli, je denimo nedavna študija o uvajanju glutena v starosti 4-6 mesecev. Če boste prebrali original in primerjali, kakšne intepretacije je npr. rodila stroka na tem področjo, se boste morda čudili, kot se neizmerno čudim jaz, od kod jim vse to. Iz študije namreč sploh ne izhaja, da se priporoča uvajanje glutena v 4-6 mesecih, ampak vse kaj tretjega, samo brati je treba bolj pozorno.
“Že tako mi je pediater dal vedeti, da ne verjame, da imam premalo mleka, da se to pojavlja samo pri 1% žensk (kako je vedel, da ravno jaz nisem med njimi?) in da so moje težave itak psihične narave.”
***Uh, to je žaljivo. Danes večina mater v težavah ne more nadaljevati z dojenjem zaradi težkih poporodnih okoliščin, ki jim postavijo previsoke ovire, kot pa zaradi težav z nerazvitimi mlečnimi žlezami ali nedelujočim hormonskim sistemom. Vsak dan se srečujem z materami, ki imajo visoke poporodne ovire pri dojenju in te situacije so TEŽKE, mnogokrat se mleko ne tvori dovolj dobro in dojenje ne steče polno ali se predčasno konča. Samo enkrat se mi je v letih svetovanja zgodilo, da mati verjetno res ni mogla tvoriti dovolj mleka zaradi lastne primarne nezmožnosti laktacije. Ampak informacija, da obstajajo matere s primarno nezmožnostjo laktacije in da jih je malo, materi, ki je imela težak porod in ima zaspanega, utrujenega dojenčka, ne koristi prav nič. Le kaj bo s tem počela, če bo vedela, da bi v idealnih okoliščinah lahko morda brez težav dojila, če pa idealne okoliščine niso mogoče? Samo užalilo bo in jezilo še dolgo po tem, ko je bilo izrečeno.
Svetovalke za dojenje pri La Leche League ne odklanjamo možnosti, da ima mati premalo mleka, to se nam včasih v afektu pripiše, vendar nikakor ne drži. Dejavnikov, zaradi katerih se mleka tvori premalo, je vrsta – pri vas bi bilo lahko najbolj povezano npr. z dekličinim šibkim sesanjem, lahko tudi z vašo utrujenostjo, izčrpanostjo, stresom in stisko, zaradi česar se je mleko morda slabše izcejalo (stres ovira izcejalni refleks). Zaradi vsega skupaj je v nekaj dneh in tednih tvorba mleka lahko pod optimalno ravnjo, ki jo otrok potrebuje za dobro napredovanje. Kaj zmorejo mlečne žleze v optimalnih razmerah je eno, koliko se dejansko tvori mleka, je drugo. Črpalka včasih materam lahko pomaga, drugič ne, kajti nekatere matere ob tem ne morejo biti sproščene, črpalka slabše stimulira živčne končiče kot sesanje otroka, to pa je začaran krog, ki pripelje do tega, da mati ne vidi izhoda oz. da je že dotlej naredila veliko več, kot pa ji zdravje in moč sploh dopuščata. Izjemno cenim gospo Hillary Jacobson, avtorico knjige Mother Food. Če ne bi bilo njene težke osebne izkušnje, da je imela vedno premalo mleka, kar je v knjigi dobro opisala, in če ne bi srečevala mater, ki so imele podobno težavo, ne bi bilo te krasne in koristne knjige, namenjene materam, ki želijo z laktogeno prehrano in drugimi načini pri naslednjem otroku intenzivno spodbujati tvorbo mleka.
“Vendar prosim bodite nepristranski: povejte resnico: In resnica je, da prednosti dojenja niso znanstveno dokazane. “
***Upam, da si boste prebrali moje odgovore materam, ki sem jih pripela na začetku. Tako boste morda ugotovili, da v imenu LLL nikoli ne trdim, da nekaj ni mogoče, kar mati sama pri sebi zazna. Če zazna, da je mleka premalo, skušamo dati namige, kako situacijo popraviti in za kaj je točno šlo, kje so vzroki. V težkih situacijah, ki jih ni mogoče razplesti ugodno za dojenje, pa materi in otroku pomagamo predčasno zaključiti z dojenjem in jih usmerimo morda nekoliko prej v nadomeščanje prilagojenega mleka z naravno, neindustrijsko in neprocesirano oz. minimalno predelano prehrano.
Glede drugega stavka, ali so prednosti dojenja znanstveno dokazane, vam bom odgovorila tako. Menim, da so, vendar ne nujno prek teh študij, ki ste jih omenjali, torej ki vzamejo dve skupini otrok in preverjajo, katera je bolj zdrava ali bolj pametna. Sama raje prebiram študije, ki na te pojave kažejo posredno, prek evolucije, prehranskih učinkov takih in drugačnih živil in njihovih procesiranih in neprocesiranih različic, predvsem mleka, seveda ne samo materinega. Dobre študije obstajajo, ki opozarjajo na učinke hrane na možgane, pa denimo na različne vplive glede sestave določenih vrst mleka in na vplive pasterizacije mleka, tudi pasterizacije materinega mleka.
Vrsta dobrih študij je v zadnjih desetletjih pojasnila dojenje na način, da vemo, kako deluje in kako ne, česar nekoč nismo točno vedeli in zaradi česar prejšnje generacije žensk niso mogle dobiti utemeljenih in argumentiranih informacij (razen iz ustnega izročila svojih prednic, kar pa se je v modernem svetu podrlo). Nekatere stvari še niso dokazane z raziskavami od dojenju, saj jih lahko dokažemo tudi z drugačnimi načini, npr. s klasičnimi antropološkimi študijami razvoja, s paleontologijo, sociološkimi preučevanji. Predvsem pa ne glede nato, ali bodo narejene nove in boljše sodobne študije dojenja in maternega mleka, izkušenj iz nekaj milijonov let prakse naše vrste ne bomo mogli spregledati.
Vse to nikoli ne pomeni, da otrok, ki je dobival prilagojeno mleko, ne more biti zdrav in dobro razvit.
Če boste želeli pripeti kakšno študijo, ki vas je zmotila, se priporočam za debato.
Poznate tole spletno stran? Mogoče boste želeli pogledati. http://mobimotherhood.org/MM/portal-MothersIssues.aspx
Ko pregledam še priponke, ki ste jih dali v drugem sporočilu, še kaj dopišem. Hvala!
Eno majčkeno opozorilce v teh časih, ko je videti, da je vedno več alergij.
Pri nas se je izkazalo, da ima dojenči alergijo na kravje mleko (pa še par drugih alergij). Od prilagojenih mlek, namenjenih alergikom, sta na voljo Aptamil ADC in Allernova. Precej draga reč, okrog 25 eur, zavarovalnica povrne samo polovico, seveda pa je najprej treba pridobiti mnenje alergološke komisije in iti potrdit recept na zavarovalnico.
No, pa kaj pa pol, če je cena taka in je treba dodatnih poti in časa, da prideš do tega …
Tako Aptamil ADC kot Allernova sta takega okusa, da je bil meni osebno zelo neprijeten. No, Allernovo se še da, res pa je tudi, da imajo dojenčki različne okuse in nekateri lepo sprejmejo.
No, pa kaj pol, če je okus bolj tak …
V majhnem odstotku primerov je možno, da je otrok alergičen celo na Allernovo oziroma Aptamil ADC. Konec koncev sta obe vrsti adaptiranega mleka narejeni iz kravjega mleka, kakorkoli intenzivno predelano že je, in je to možno. Pri nas se je izkazalo, da je tako. In smo dobili na recept Neocat, ki nima nobene povezave s kravjim mlekom in je za pričakovat, da bi bilo v redu za vsakogar. Ta reč pa stane okrog 50 eur po škatli, okus pa tudi po mojem subjektivnem mnenju ni fajn. Je pa res, da nekateri dojenčki lepo sprejmejo.
V splošnem neradi predpisujejo ta mleka, malo zaradi zavarovalnice, predvsem pa zaradi tega, ker se je z vsako intenzivnejšo obdelavo mlečnih beljakovin teže približati lastnostim materinega mleka. (V bistvu je intenzivna obdelava že to, če mleko segrejemo nad telesno temperaturo, s tem že izgubljamo hranilne lastnosti.)
Tako da – če mamica ne želi dojiti, zagovarjam njeno prosto voljo. Bi pa predlagala, da za vsak slučaj pusti prosto pot za “plan B” – dojenje. Je laže iz svoje hrane izključiti kravje mleko kot ugotavljati, katero adaptirano mleko bi bilo ok in sploh priti na vrsto pri alergologu.
Saj ne rečem, da je treba z alergijo kar 100% računati – nikakor ne, ampak malo vzeti v zakup pa že.