Pozdrav vsem.

Prosim za mnenja.

Oba sva ločena, stara 40 let, vsak 2 otroka od prej, vsi se razumemo, stiki so urejeni, dobro situirana. Sedaj sva v vezi 4 leta. Živiva vsak v svojem stanovanju, se obiskujeva, prespiva, skupni dopusti, tudi z vsemi otroki.

Jaz si želim poroke in skupnega življenja, on pa ne želi nič spreminjati, mu paše tako in naj tako ostane.

Kaj bi vi naredili?

Hvala.

Spoštovana,

glede na to, da že imata oba dva otroka, pomeni da je za vama že ena izkušnja ločitve. To nas velikokrat tako močno zaznamuje, da se bojimo naslednjega odnosa, prevelike bližine ali pa se odpovedati vsemu, kar si vsak zase uredi po ločitvi. Mislim, da imata že zdaj veliko s tem moškim in mogoče je to priložnost, da odnos poglobita še s pogovorom o čustvih. Česa se bojita, kaj vama ustreza, kaj ne in zakaj. Ne mislim samo na poroko in skupno življenje, ampak bolj intimne stvari. Si vidva kot človeka pašeta, kako je biti v vlogi “očima” ali “mačehe”, kakšne meje, vzgojo si želita, kako čutita en do drugega in kako do otrok. Tukaj imata veliko tem, ki vama bodo obema razjasnile kaj si želita in kaj so strahovi.

Lahko pa se odločita tudi za terapijo, v kolikor ne čutita dovolj varnosti in bomo skupaj raziskovali plasti, ki se skrivajo pod to odločitvijo.

Srečno,
Eva Erpič
[email protected]
041/410-843

Gospa Erpič vam je napisala lep in strokovno trden odgovor, pogovor je vedno dobra stvar, včasih koristi tudi “mediacija” psihoterapevta.

Bom še sam dodal par besed, saj sem podobnih let in izkušenj (nisem sicer ločen, sva pa z ženo skupaj 20 let in imava doma dva najstnika), zato vam bo morda koristilo moje mnenje.

Razumem vaše želje, še mnogo bolj pa pristop vašega sedanjega partnerja. Napisali ste, da se dobro ujameta, skupaj preživljate vikende, oba sta samostojna, dobro situirana ipd. Ne razumem, zakaj se želite poročiti. Saj sta oba že spoznala, da to bolj malo šteje. Če se bosta preselila skupaj, tvegata porušenje trenutne idile, saj se bo tako spet treba prilagajati pri vsakodnevnih opravilih (kuhanje, pospravljanje, pranje, likanje …) in se dogovarjati glede finančnega pokritja stroškov. Potem so pa tu še otroci …

Jaz recimo sem v ravno obratni situaciji kot vidva. Z ženo se imava rada, ampak sva še po 15 letih, odkar sva se skupaj preselila, precej nekompatibilna v pristopu do urejanja gospodinjstva in vzgoje otrok. Ona je permisivno-flegmatična, jaz pa avtoritativno-koleričen. Nje kaos ne moti, jaz se lahko umirim le, če imam stvari pod kontrolo. V njeni primarni družini so imeli “matriarhat”, v moji pa “patriarhat”. Rezultat je permanentna kriza, ki jo uspeva nekako obvladovati le zato, ker sva oba visoko izobražena (tudi s področja psihoterapije) in ker solidno komunicirava. Je pa to energetsko izredno naporno in vodi v suboptimalne kompromise.

Razumem mlade ljudi, da se zaletijo v zvezo, poroko, družino …, saj so naivni in obremenjeni s ponotranjenimi normami. Ne razumem pa, čemu bi se nekdo, ki se je že pošteno opekel (kot sta se vidva), želel še naprej zaletavati. Če bi se jaz ločil (še zmeraj upam, da se ne bom), se nikoli več ne bi odpovedal svoji avtonomiji na račun neke naivne romantike. Otrok si ne želim več, finančno odlično stojim, gospodinjska opravila obvladam bolje kot velika večina današnjih žensk. Če bi se neka ženska priselila k meni, bi to le ogrozilo mojo pozicijo – z vseh zornih kotov.

Saj vem, sem zadrt in neromantičen – se pa bojim, da tako razmišlja tudi vaš partner. Obdobje metuljčkov je pri vaju po 4 letih zagotovo minilo, uživajte v tem, kar imate.

To je kar nekaj, to sploh ni nobena zveza, po 4 letih je pa že normalno, da si želiš korak naprej. Ta ne bo nikoli odrasel ali pa ni prebolel bivše. Glej na to, da si ustvariš skupno prihodnost z nekom ali pa bodi rajši sama in si daj priložnost, da spoznaš nekoga, ki bo imel enake želje kot ti in te bo bolj cenil kot te tvoj. Očitno tvega, da te izgubi in mu je vseeno, sploh ne upošteva tvojih želja. Njemu tako paše, tebi očitno ne, če pišeš tu gor. Začni se bolj cenit, zaslužiš si več!

Še kakšno mnenje?

Hvala

Sotrpin, zelo lepo napisano moško mnenje. S pogovorom ne prideva nikamor, ker se je on tako odločil, vzami ali pusti, meni paše tako. Kje so pa moje želje? Očitno niso pomembne. Če 1 zakon ni uspel, ne vidim razloga zakaj si ne bi ustvarila “novega življenja” v drugo. Planirala sva skupno preselitev, naenkrat pa si je premislil in tega ne želi. Počutim se dobro “izigrano”, ker ni bil prej odkrit in povedal, šele po 4 letih, čeprav tega nikoli ni želel. Imam občutek, da samo čas zapravljam.

Priporočam branje:

Muškarac koji te odbio nije princ na bijelom konju. Ali, nije ni konj